Na današnji dan
1986
Judas Priest izdajo legendarni single Turbo Lover
NAGRADNE IGRE
Traja do: 11. 4. 2020
PARTNERJI
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

RECENZIJE

3. 8. 2012
Testament - Dark Roots Of Earth
Nuclear Blast, 2012

Dinozavri, staroselci, eni izmed »originalnih«. Mnogokrat napačno uvrščeni v »drugi val« ameriškega Bay Area thrash metala, nezasluženo. Band je namreč nastal že davnega 1982/1983 in pod imenom Legacy oral ledino nove zvrsti (in v teh letih že izdajal studijske, sicer demo posnetke), ki takrat še ni imela spopulariziranega imena (vsi »stari« bandi, ki so leta 1988 rekli, da igrajo thrash so leta 1983 trdili, da igrajo speed, tako v Ameriki, kot tudi v Nemčiji), na zahodu z Metallico, Exodus, Dark Angel, Slayer (zadnja dva seveda v L.A-ju, tudi prvi so začeli in bili ustanovljeni tam), medtem ko so na vzhodu kraljevali OverKill in Anthrax (in njihov projekt S.O.D). Prvi album so izdali leta 1987 pod drugim imenom. Imenom, ki so ga morali »izumiti« zaradi avtorskih pravic (ime Legacy je že registriral nek San Francisco jazz band), ob toku misli pa je band poimenoval prvi pevec, kasnejši Exodus vokalist, Steve »Zetro« Souza, tik preden je odšel iz banda (to je prva verzija, druga verzija pa se glasi tako: ime je predlagal Billy Milano iz prej omenjenih S.O.D.). Kakorkoli, band se je od tedaj naprej imenoval Testament.
Testament so skozi osemdeseta kljub rosnim letom kitarista Skolnicka (ob prvem albumu jih je štel osemnajst, ko je odšel pa triindvajset, v teh letih je ustvaril nesmrtno zapuščino in vpliv, predvsem na solo kitariste, v thrashu in tudi sicer) prišli na veliki nogi (turneja Monsters Of Rock 1988 s KISS, Anthrax itd.), začetek devetdesetih pa jih je ponesel v višave. Na največji thrash turneji tistega časa, Clash Of The Titans (1991), so bili v kombinaciji s Slayer, Megadeth in Anthrax THE band. 1992 je prineslo dokončni uspeh Cobaina in ostalih, pritisk založbe in začetek konca komercialnega uspeha. A Testament se niso ustavili, daleč od tega. Postali so bolj brutalni, bolj napadalni, bolj uporniški, enostavno boljši. Perfektne izdaje v devetdesetih (1994 – Low, 1997 – Demonic, 1999 – The Gathering) so jih ob OverKill uvrstile v ultra majhno ligo tistih, ki so ostali zvesti sebi in zvrsti, v najbolj »čudnih letih« za metal, ki to sicer nikakor niso bila. Underground je cvetel popolnoma enako kot v osemdesetih, le »mainstream« thrash in heavy metal sta delno potonila. Vsi death metal bandi so začeli najboljše plošče izdajati v devetdesetih, Iced Earth, Blind Guardian so kraljevali, Sepultura, Pantera sta ustvarili novo generacijo, mnogo manjših heavy metal bandov je izdalo odlične plošče in še (in še) bi lahko našteval. Momentum je prekinila največja prelomna točka v zgodovini banda. Borba vokalista Chucka Billyja z rakom, ki ga je premagal. Vrnil se je močnejši kot kadarkoli, bolezen pa je ponovno združila »originalne« člane. Zares drži, da je v vsaki slabi stvari nekaj (veliko) dobrega.
Leta 2003 so se vrnili na odre in v naslednjem letu in pol odigrali nekaj turnej in festivalov v spreminjajočih se postavah, nato pa se je istega leta začel »drugi« vzpon thrasha, ki je vrhunec dočakal v letih 2005/2006. Vrnil se je Clemente (sicer samo za en koncert v Londonu, kjer so 2005 posneli DVD, nadomestil ga je Tempesta, kasneje Bostaph), vrnil se je Christian in celo Skolnick, tekom naslednjih treh let pa so fantje pripravili novo ploščo, The Formation Of Damnation. Vmes so odigrali na stotine koncertov in po štirih letih smo jo končno dočakali. Novo Testament mojstrovino. Kaj pravi v notah, instrumentalnih in vokalnih? Veliko.
Ploščo odpre rušilec Rise Up, ki bo v prihodnjem letu ali dveh zagotovo ena izmed bolj brutalnih točk vsakega koncerta Testament. Hitrost, odličen refren, ter proti-vojno sporočilo o nesmiselnosti sledenja ukazom. Thrash v najčistejši obliki. Eric Peterson je neuničljiv, nikoli usahljiv vir riffov, ki gredo v koš »največjih« desničarskih riff mojstrov v metalu (Jeff Waters, Mike, Jon Schaffer, Jaymz H., Marcus Siepen, Jeff Hanneman itd.). Eric je vodilna struja mašinerije Testament, ki ruši in ruši že tri desetletja, na najnovejši izdaji pa prispeva tudi izdatno več solaž kot kadarkoli prej.
Native Blood govori o Chuckovi indijanski krvi, o ponosu, da je indijanec (Forever proud, so god damn loud, It’s me alone, against the crowd, I will be heard, my native blood!) in borbi indijancev, ki še vedno doživljajo vsakodnevne krivice (in živijo v rezervatih), vključuje pa blast beat v melodičnem refrenu, kar ste pregovorno dve stvari, ki ne gresta z roko v roki. Posiljeno? Mogoče malenkost, a part vseeno ne izpade neumestno, prej »čudno«, a kljub temu zadovoljivo. Sledijo trije pol-rušilni komadi (no, True American Hate je čisti rušilec) z odličnim groovom in tekočo kombinacijo osemdesetih in devetdesetih. V šestem komadu na plošči Testament po osemnajstih letih ponovno zaplujejo v počasne vode, s Cold Embrace. Odlična, čutna, razvijajoča se pesem, ki je nikakor ne bi poimenoval balada (balade so inzulinske injekcije z nagnusnimi besedili in po navadi s spremljajočim, še neumnejšim videospotom, predvsem v osemdesetih je bila to domena t.i. »glam« bandov). Cold Embrace je enostavno komad, mojstrski, skoraj osemminutni, ki ne potrebuje definicije, ker govori sam zase (ostale Testament mojstrovine kova Cold Embrace: Trail Of Tears, The Ballad, Musical Death, The Legacy). Chuck tu najbolj nazorno pokaže zakaj je eden izmed najbolj raznolikih vokalistov v metalu vseh časov. Odličen melodičen, izpoveden vokal, ki se premeša z udarno linijo v drugi polovici (predvsem v refrenu in drugem delu le-tega v »The sun will never shine through you, now accept this cold embrace«) je dokaz, da je zares tu in ne misli oditi nikamor. Tudi sicer perfektno združuje growl, svoj nezamenljivi agresivni thrash vokal, umirjen glas, dvo- in večglasja, krik ali dva prispeva Peterson in kljub odsotnosti falsetto petja dobimo iz naštetega zelo variirajočo vokalno kompozicijo, ki pravzaprav uvrša Testament na tron najbolj raznolikih thrash bandov, vsaj kar se tiče vokalne predstave.
Billy na plošči spominja na zlate čase obdobja Practice What You Preach in The Ritual (kar je napovedal pred izidom in nikakor se ni zmotil), zavedno meša najboljše z boljšim. Skolnickove solaže so trademark, odlična dvoglasja in dopolnjevanja s Petersonom pa so sama po sebi legendarna (največji thrash team, poleg H&H Exo attacka po mnenju mnogih, tudi mojem). Delna škoda tu in na zadnjih nekaj albumih je dejstvo, da je bas zelo neizrazit. Mnenje sem davno pred mnogimi mednarodnimi recenzijami izrazil na forumih, dejstvo pa je žal opazil vsak malce bolj zahteven (ali vsaj starejši) metal poslušalec. Christian je imel v osemdesetih kulten zvok basa, zares rezilo, ki je skozi srednje in nizke tone rezalo z največjo lahkoto in »svetlostjo«; tudi tu bi mu bilo potrebno podpisati dovolilnico za večjo glasnost. Tega bas izrazja na Dark Roots Of The Earth žal ni (razen na samem začetku A Day In The Death s klasičnim Testament bas introm). Andy Sneap preveč zvočno podobno producira bande, bas pa zna »potegniti ven« samo na live in studijskih ploščah Exodus. Kakorkoli, škoda, ker bi ritem sekcija z odličnim basom izpadla odlično, za oceno 10, tako pa ji bomo pripisali 8,5 do 9. Za bobni ponovno sedi odlični, legendarni Gene »the mean machine« Hoglan (Dark Angel, Death itd.), ki svojih sposobnosti ni izkoristil do meje zmogljivega in prav je tako. Odigral je linije, ki pritičejo riffom (po Petersonovih idejah), brez pretiravanja, brez nepotrebnih okraskov v prehodih, na činelah ali dvojni stopalki. Prilagoditev je dobrodošla, pretiravanje nezaželeno in uspelo mu je.
Testament v zadnjih treh komadih, Man Kills Mankind, Throne Of Thorns, Last Stand For Independence, nadaljujejo zastavljeno formulo in ploščo z neverjetno konstanto pripeljejo do konca. Čisti užitek, užitek raznovrstnosti, prepletenosti odličnih ritmov, riffov in celotne slike (zvokovne kot tudi albumske, torej naslovnice in vsega ostalega, od fotografij banda do dizajna itd.) uvrša ploščo na sam vrh tekmovalcev za ploščo leta v metalsko izredno rodovitnem in obetajočem letu apokalipse 2012.
Odlična besedila? Da. Neverjetne kompozicije odličnega prvinskega thrasha, ki vključuje vse možne okusne dodatke in »odvzemke« mnogih ostalih metal zvrsti, a vseeno ohranja prvinskost, ustvarjeno leta 1983? Da. Nezamenljivo, noro raznoliko vokalno izražanje? Da. Jebeno metal krat sto v vseh pogledih? Da. Eni in edini, TestAment.

SORODNE VSEBINE:
28. 4. 2004Testament / Novice
8. 12. 2014Behemoth - Live Barbarossa (live) / Recenzije
24. 12. 2010Before The Dawn / Novice
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
1. 4. 2020
Sabaton - The Great War
Recenzija
31. 3. 2020
1349 - The Infernal Pathway
Recenzija
30. 3. 2020
August Burns Red - Guardians
Recenzija
26. 3. 2020
Smrt - Oppression from All Suffering
Recenzija
25. 3. 2020
Sylosis - Cycle of Suffering
Recenzija
24. 3. 2020
Soilwork - Verkligheten
Recenzija
23. 3. 2020
Tulus - Old Old Death
Recenzija
19. 3. 2020
Lost Symphony - Chapter I
KONCERTI & FESTIVALI
4. 4. 2020
ODPOVEDANO! Bronze, Guattari
Klub eMCe plac, Velenje
4. 4. 2020
ODPOVEDANO! Metal klavnica LV
MIKK klub, Murska Sobota
4. 4. 2020
ODPOVEDANO! Hard Unity: Disbaja, Reach, Đornata, 8082, Opran Možgan
TrainStation SubArt, Kranj
4. 4. 2020
ODPOVEDANO! Bone Crusher: Vulvathrone, Extreme Smoke 57
XXX bar, Celje
10. 4. 2020
ODPOVEDANO! Doomas, The Canyon Observer, Morost
Klub Jedro, Medvode
11. 4. 2020
ODPOVEDANO! Culthe Fest 2020
Münster, Nemčija