Somrak = Darkthrone, The Abhorred Blessings = A Blaze In The Northern Sky, The Blackwinged Serpent Crowned = Transilvanian Hunger.
Dodobra se zavedam, da zna predstavljena enačba dvigniti nemalokateri blackmetalsko sceno poznavalski glas. Razlogi za to so na dlani in ne potrebujejo globlje razprave, enačba sama pa zagotovo jo. Seveda so slovenski Somrak z aktualnim studijskim albumom bliže današnji finski underground sceni, a če je že govora o black metalu stare šole, zakaj se potem pri primerjanju ne bi smel poslužiti primerjav s pravimi starci tega (pod)žanra. Kar pomenijo Darkthrone za svetovno, ne samo norveško black metal sceno, to predstavljajo danes že enajst let stari Somrak na slovenskih tleh. In medtem ko se je prvenec ponašal z osmimi riffovsko nabitimi komadi, kakor A Blaze In The Northern Sky pred dvajsetimi leti, tako se sme tudi njegov rosno mladi naslednik spogledovati z ultra hitro old school black metal mojstrovino Transilvanian Hunger, čeprav The Blackwinged Serpent Crowned ne izkazuje toliko kondicije (beri: blast beat šusa) in kakšen riff ali dva na komad manj. Kljub dolžini komadi težijo k repetitivnosti, ki ni primerljiva z dolgočasnostjo Dark Funeral, temveč zanimivostjo glasbe Burzum iz devetdesetih prejšnjega stoletja oziroma magičnostjo Endstille novejšega časa.
The Blackwinged Serpent Crowned se prične z najdaljšim komadom albuma, nekaj malega več kot dvanajstminutnim The Altars Of Beneath. Z njim Somrak pokažejo in povedo, kaj naj poslušalec v letu 2012 od njih pričakuje: epskost, repetitivnost in brutalnost, ki z vsakim poslušanjem zlezejo globlje pod kožo, saj je album vse kaj drugega kot na prvo žogo. Plošča potrebuje čas za zorenje v poslušalčevih ušesih, kajti prehitro zamahovanje z roko se v tem primeru zagotovo negativno obrestuje. Glavne zasluge za to je treba pripisati A.D. na kitari, ki poskrbi za pravo mero razgibanosti, medtem ko bobnar večino časa z divjim blastbeatanjem sledi oziroma spremlja kitare, tehnično podkovanost in raznolikost pa dokaže med počasnejšimi deli in prehodi. O vokalu dejansko ni moč povedati nič posebnega, vokalist suvereno in jezno bljuva pozdrave gospodu podzemlja, nepričakovana in nadvse dobrodošla posebnost The Blackwinged Serpent Crowned pa je uporaba bas kitare, ki je ves čas povsem v ospredju poleg glavne kitare in s tem ne poskrbi samo za bolj poln zvok, temveč nastopa tako rekoč v vlogi druge kitare.
In čeprav ste sedaj morda dobili vtis, da so se Somrak povsem oddaljili od glasbe s prvenca, temu (žal) ni tako. Drugi album iz hiše Somrak ponuja zelo veliko novega in drugačnega, toda tu in tam je še moč slišati kakšen prijem (Behold Death), ki spominja na The Abhorred Blessings. A nič zato, The Blackwinged Serpent Crowned je pod črto dovolj inovativen (Emblem Is The Malodorous Blood) in še zmeraj dovolj samostojen (Hear The Prayers Scorn), da je moč govoriti o kandidatu za najboljši album slovenske metal scene leta 2012.
In da ne pozabim: škatla in knjižica tudi v živo izgledata fantastično! Zagotovo vredno nakupa.