Žrtvovanje na oltarju kovine je opravljeno. Dvajsetič v 34 letih (oz. 40 letih, če štejemo obdobje od 1972 do konca 1978 pod imenom Son Of A Bitch). Neustavljiva ekipa Byforda in Quinna v spremstvu ostalih treh relativnih konstant (Carter, Glocker in Scarrat (intervju iz leta 2011) še vedno ustvarja in izdaja albume kot po tekočem traku, z metalsko zavestjo in neusahljivo živostjo kljub upokojenski starosti. Metal ne pozna let, z njimi očitno postaja le vedno bolj heavy. Saxon so v letih 1985–1992 pod pritiskom založb(e) izgubili »power« (»glory« pa nikakor ne, saj so določeni deli vseh plošč iz tistega obdobja še vedno saxonovski, zelo saxonovski, a Biff z ruto in Quinn z lasuljo preprosto nista ista kot brez), ga z Dogs Of War sredi 90-ih ponovno pridobili ter v nadaljevanju z odličnima Unleash The Beast in Metalhead dokončno rešili devetdeseta. Killing Ground, Lionheart, Inner Sanctum, Into The Labyrinth in Call To Arms so ustalili/postavili band na nivo stare moči osemdesetih, kjer so ob Iron Maiden in Judas Priest kraljevali na tronu klasičnih heavy metal prvakov. Sacrifice prinaša točno to, kar nakazuje naslov – ultimativno žrtev metalu s strani enih izmed tistih, ki heavy metal kot tak definirajo.
Tematika srednjeameriških kultur je vidna na naslovnici, v naslovu in nekaj skladbah (Procession, Sacrifice, Guardians Of The Tomb), odličen občutek misterija v omenjenih komadih pa dajejo atonalne kombinacije. Že na začetku singlovski Sacrifice nakaže potek plošče. Tipičen saxonovski napad, bistveno bolj udaren od zadnje plošče Call To Arms in njene prve skladbe Hammer Of The Gods. Preprosta kombinacija riff–prehod–pre-bridge–bridge–refren s »ponovi vajo in vstavi še solo« je recept, ki pri Saxon nikoli ne izpade obrabljeno, čeprav ga prakticirajo že celo kariero. Odličen začetek! Delavska Made In Belfast govori o belfaški ladjedelnici, kjer je bil izdelan tudi Titanik, rokenrol/heavy rušilec Warriors Of The Road pa že z naslovom pove vse. Biff, kot vedno, blesti. Odlično dvoglasje v refrenu, napadalna kitica in glasovno izražanje brez primere, Biff je mojster najvišjega kova. V Guardians Of The Tomb nas pričaka odličen clean del in tipičen refren, ki se uleže ob prvem poslušanju. Stand Up And Fight je edini »kičast« komad s svojo »it's you against the world« tematiko in z '80s sladkanim refrenom; edina res povprečna točka plošče. Komada Walking The Steel in Standing In A Queue sta tipična mešanica zvoka AC/DC in Saxon, prvi sicer manj kot drugi, a oba odlično aranžirana in z odličnima solo točkama. Klasično.
Za miks in mastering je poskrbel (zdaj že) legendarni Andy Sneap, ki je zopet našel »sliko« banda. Ustvaril je tipične zvoke Accept, Exodus, Nevermore, Arch Enemy, Megadeth in začetnih Blazeovih plošč, a za poznavalsko uho si nobeni izmed naštetih ne zvenijo podobno. Andy je mojster najvišjega kova, brez najmanjšega dvoma. Zvoke bandov spolira, a kljub temu ohrani zaščitne točke, moč vsakega posameznika in splošno »podobo« skupin. Kot zanimivost naj omenim, da je veliko basovskih delov na plošči posnel Biff (sicer v osnovi basist, kajti na začetku so Son Of A Bitch par koncertov odigrali celo z dvema bas kitarama, do tega pa je prišlo zaradi bolezni Nibbsove žene, ki jo je pogosto moral obiskovati v bolnišnici v Nemčiji), ki ga je potrebno dodatno izpostaviti, saj človek zveni zares izjemno, pravzaprav neverjetno. Po mnogih, mnogih ogledih Saxon v živo v koncertnih dvoranah in klubih ter na festivalih (doma in na tujem) sem se v to prepričal tudi sam: Biffu res ni para. Vedno v top formi, vedno brez nihanja v glasu in nastopu, vedno nad nivojem in pričakovanji ter, najbolj »čudno«, z leti vedno boljši. Le še en tak pevec je nekoč obstajal – Ronnie James Dio – in le še eden tak je še živ – Bruce Dickinson.
Odlična plošča Saxon, vredna vsakega evra. Bodoča klasika, ki kot klasika zveni že danes. Le redkim lahko to ob izdaji albuma uspe in Saxon so eni izmed njih – večni borci in band, ki bo živel za vedno. Heavy metal thunder!!!