Zna biti kar nerodno, ko človek dela zaključke na podlagi skromnih informacij in se posledično zaradi tega zmoti. K sreči je bil single Blow Your Trumpets Gabriel dober pokazatelj tega, kar so Behemoth pripravljali za začetek novega koledarskega leta, in ni zavajal v eno ali drugo smer na podlagi napačno ustvarjenih pričakovanj. Kot sem že povedal med recenziranjem omenjenega singla, in kar lahko na tem mestu z zagotovostjo potrdim, je Nergalu & co. ponovno uspelo. Uspelo jim je preseči visoka pričakovanja svojega poslušalstva in merilno letev kakovosti, ki jo je band pred približno petimi leti z albumom Evangelion zastavil zelo visoko. S preverjenim receptom in svežimi idejami so se Behemoth z The Satanist kot prvi vpisali na moj osebni seznam odličnih metal albumov leta 2014.
Preden začnem naštevati novosti, ki se nahajajo na Satanistu, naj kar povem, da Behemoth niso izgubili svoje ostrine in udarnosti. Poslušljivega, melodičnega in nalezljivega death/ blackmetalskega divjanja je več kot dovolj, komadi so raznoliki, strukturno razgibani in zmeraj tipični Behemoth. Kar poslušajte Amen ali Furor Divinus ali pa tudi že omenjenega Blow Your Trumpets Gabriel, naslovnega The Satanist ter In the Absence ov Light. Slednji kotira med naštetimi najvišje na seznamu osebnih favoritov, zato bom posebnosti albuma pričel opisovati z njim.
In the Absence ov Light je predzadnji komad na albumu, gre pa za nekakšno simbiozo zgoraj omenjenega šusa in samoizpovednega nagovora. Po uvodnem grmenju se stvari nenadoma umirijo, nakar zazvenijo akustična kitara, zadušen saksofon, filmski recital v poljskem jeziku (edino logično, čeprav jezika ne poznam) in enkratna atmosfera. Nato pa ponovno kot strela z jasnega band udari z vso močjo in pelje komad v nalezljivem ritmu do konca. Zaključni O Father O Satan O Sun! je, kot se spodobi za pogovor z Vsemogočnim, srednje hiter komad, kjer nestrinjanje z Bogom in svetom pride še posebej do izraza, cel komad pa spremljajo nevsiljivo mogočne klaviature, s čimer se veličastnosti pesmi in celotnemu albumu doda posebna nota.
Čeprav sem že pri zadnji pesmi, še ne pomeni, da sem povsem zaključil. Vrnimo se na sredino, kjer Ora Pro Nobis Lucifer in The Satanist za razvajanje slušnih koščic poleg že naštetih elementov poskrbita še z odličnima kitarskima solažama. Še dodaten razlog za všečnost pa je splošno vzdušje na albumu, saj se jeziček na tehtnici v primerjavi s predhodnikom tokrat močneje obrne na blackmetalsko stran.
In tukaj se še ne konča: vse našteto sem zaznal le v nekaj dneh poslušanja, kar pomeni, da albumu še zagotovo nisem prišel do pravega dna. Glede na izkušnje zadnjih dni sem prepričan, da bom z vsakim naslednjim poslušanjem odkril še dosti malenkosti, ki me/nas bodo zabavale še kar nekaj časa.