Pisalo se je leto 2010, ko so se rodili postojnski Vigilance. Band se je ob rojstvu zapisal heavy metalu, pridno delal in vadil ter svoj trud kronal s kakovostnim prvencem Queen of the Midnight Fire – vsaj tako je zapisal Tilen. Osebno sem namreč band zaradi žanrske nevšečnosti povsem spustil mimo svojega metalskega radarja, zaradi česar sem bil nad spomladansko novico, da se je band vrgel v bolj razburkane vode, izredno pozitivno presenečen. Čeprav albuma takrat sploh še nisem slišal. Očitno sem »na vodi« čutil, da bo band tudi v drugačnem okolju uspel ustvariti dobro glasbo.
Ker prvenca ne poznam, seveda ne morem govoriti o kakršni koli izvirnosti. Pri drugem albumu je slika dvojno drugačna: poznam album in žanr, bandu pa je kljub nasičenosti in starosti speed metal scene uspelo albumu podeliti osebno noto. Vigilance so namreč na prefinjen način združili (njim tipične?) heavymetalske prvine (beri: v glavnem gre za kitarske solaže) s tipičnimi speed/black metal ritmi, ki so v anale ekstremne glasbe povzdignili bande, kot so Bathory in kompanija. Slednje najdemo celo na Hounds of Megiddo s priredbo komada Sacrifice.
V tem slogu se album tudi začne: udarno, hitro in poznano. Iz tega razloga me je prvih nekaj minut skrbelo, da sem se morda prenaglil, prehitro veselil in da je band s čaščenjem prastarih časov povsem pihnil mimo, saj je vse skupaj zvenelo prekleto podobno kakšni priredbi. Toda potem se kvartet iz Postojne obrne proti lastni zgodovini in začne podirati meje med žanroma/žanri, nakar začne album resnično zabavati. Torej ne samo zaradi žanrske všečnosti, temveč tudi zaradi ustvarjene dodane vrednosti. Le-to pa priporočam, da jo natančneje spoznate sami.