Na današnji dan
2011
Vicious Rumors izdajo svoj deseti album Razorback Killers
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

INTERVJUJI

27. 2. 2014

Inquisition

Spraševal: Dejan Klančič
Odgovarjal: DAGON

Kot sem že izdal na različnih mestih med pisanjem reportaže o nastopu Behemoth in Cradle of Filth v münchenskem Backstageu, sem imel na tisti večer tudi priložnost govoriti s kitaristom in pevcem skupine Inquisition, black metal dvojice iz Amerike, ki je nedavno izdala že svoj šesti studijski album. Ker sem moral mizo z merchandisom banda obiskati n-krat, da sem se končno lahko dogovoril za intervju, sem predvideval, da bo le-ta potekal hitro, hladno in povsem rutinsko. A že med odgovarjanjem na prvo vprašanje sem ugotovil, da bo najin pogovor potekal povsem v nasprotju s pričakovanji, Dagon je bil – in menda je zmeraj tako – izredno dobro govorno razpoložen, vzdušje je bilo povsem sproščeno, odkrito, domačno, prijateljsko. Načela sva številne teme, med drugim o človeškem bitu, nastanku vesolja in velikem poku, nehote in nevede pa me je Dagon ponovno spomnil, zakaj mi je norveški black metal najljubši in da imamo vsi ljubitelji metala skupne korenine, kakor imajo Behemoth, Inquisition in Marduk tudi veliko skupnega. A da boste lahko odkrili vzporednice med naštetimi in še katerimi drugimi bandi, morda ne bo dovolj, da preberete samo tale transkript intervjuja, ki je v živo trajal skoraj uro in pol, temveč se boste morali še dodatno malo poglobiti v tematiko, ki je hkrati osrednji motiv aktualnega studijskega albuma Obscure Verses for the Multiverse. Želim vam obilo zabave ob branju in ne obupajte pred koncem. Se splača!

DEJAN: Najprej ti moram povedati, da sem pripotoval v München samo zaradi vaju.
DAGON: Hvala.
DEJAN: Ja, vendar se je zgodilo manjše sranje. Za ob petih sem bil dogovorjen za intervju z Behemoth, a sem zaradi težav z urnikom pričel z intervjujem v trenutku, ko sta vidva začela igrati, tako da sem zamudil polovico vajinega koncerta. Uletel sem nekje na sredini nastopa, zato me najprej zanima, kaj sta sploh igrala?
DAGON: Začela sva s prvo pesmijo novega albuma …
DEJAN: Uuuu, kakšna škoda, da sem jo zamudil.
DAGON: Potem sva igrala … (tukaj je moral Dagon kar dobro premisliti) … pesem z Invoking the Majestic Throne of Satan … (spet daljši premor za razmislek.) … Those of the Night s prvega albuma …
DEJAN: Mislim, da sem vaju ujel pri tej pesmi.
DAGON: Je bila počasnejša?
DEJAN: Ne, potem sem zgleda zamudil tudi to.
DAGON: Embraced by the Unholy Powers of Death and Destruction z drugega albuma sva igrala kot četrti komad, tu sva bila nekje na polovici.
DEJAN: Bila sta pa krajša kot načrtovano?
DAGON: Ne, niti ne. Držala sva se urnika, kot vidiš (Dagon je pokazal na izobešen urnik na steni, op. a.), in odigrala vse pesmi.
DEJAN: Hitro je minilo.
DAGON: Ja, petintrideset minut. Midva se ne ustavljava. No, saj se ustaviva, a ne delava dolgih premorov, ker želiva, da teče glasba kot v originalu hitro dalje.

DEJAN: Dobro, zdaj bi pa začel s svojimi vprašanji, ki sem si jih pripravil. Če nimaš nič proti, bi se vrnil v času nazaj, ko si se odločil, da boš zapustil svojo domovino in odšel v ZDA. Če vprašanje ni preveč osebne narave, bi te prosil, da pojasniš svojo odločitev.
DAGON: Dobro. Obstaja veliko nesporazumov. Polovica moje družine, po mamini strani, je iz Kolumbije, druga polovica moje družine, po očetovi strani, pa je iz Seattla, Amerike. Družino imam torej na obeh straneh. Sicer je vprašanje osebno, a mi ni težko povedati, zakaj sem šel v Južno Ameriko. Ko sta se starša ločila, se je mama želela vrniti v svoji domovino. Jaz sem bil najmlajši od treh sinov, zato sem šel z njo, ko sem bil star enajst let. Dve leti kasneje, ko sem bil star trinajst let, me je nov prijatelj v šoli seznanil z glasbo, ki je takrat veljala za heavy metal. To ni bil thrash ali death metal, temveč heavy metal, pisalo pa se je leto 1985. Po šoli, na poti do avtobusa, je poslušal glasbo. In ko sem ga vprašal, kaj posluša, mi je rekel, da band z imenom Judas Priest. To je bilo leta 1985, jaz pa sem imel trinajst let. Rekel sem, da je to res dobro in da želim slišat še več tega. In poslušal sem več. Dal mi je kasete Black Sabbath, Accept … Približno šest mesecev kasneje, tam okrog konca leta 1985, mi je nekega dne rekel, da ima nekaj, česar ne bom verjel, ko bom slišal. Dal ti bom kaseto z eno pesmijo, band se imenuje Venom, pesem pa At Was with Satan. Dal mi je kaseto in res nisem mogel verjeti. Potem mi je dal naslednji dan še eno kaseto z Ride the Lightning od Metallice. Še kakšen mesec kasneje mi je dal Hell Awaits od Slayer. Ko sem sprva slišal vso to glasbo, sem pomislil, da bi rad nekega dne igral kitaro. In vsakič, ko sem poslušal nov band, ki je bil zmeraj bolj heavy, sem še bolj sanjal o tem, da bi igral kitaro. Do trenutka, ko sem slišal In the Sign of Evil od Sodom, v letu 1985 na prvi izdaji … No, album je izšel leta 1984, jaz sem ga pa slišal 1985 … Torej, ko sem slišal In the Sign of Evil od Sodom in Hell Awaits od Slayer, sem se odločil, da nabavim kitaro. Od takrat se je želja razvijala in rastla. Kakšni dve leti kasneje sem ustanovil svoj prvi band, ki se je imenoval Guillotine. Leta 1989 sem potem zamenjal ime. Zdaj bom malo pohitel. Od leta 1985 do 1989 se je vse to dogajalo; kot zmešan sem igral kitaro, šprical sem šolo, vrgli so me iz šole, doma sem postal težaven (se nasmeji), a vse to samo za kitaro. Leta 1989 sem nato spremenil ime iz Guillotine v Inquisition.

DEJAN: Vse to se je dogajalo v Kolumbiji?
DAGON: Ja. Posnela sva demo. Kot zdaj, sva bila samo jaz in bobnar, zmeraj sem igral na takšen način. Ne vem zakaj, pač všeč mi je v dvoje. Leta 1990 sem posnel prvi demo EP, thrash v stilu Kreator. Ni ravno bogvekaj, a plošček mi je všeč in pri srcu, ker je osnova tega, kar slišiš danes. Resnično obstajajo podobnosti med takratnimi in današnjimi Inquisition. Tega poslušalci po vsej verjetnosti ne bodo opazili, mogoče glasbeniki. Skratka, vse to določa današnji bit Inquisition. Kakor koli že, leta 1993 sem potem posnel svoj drugi demo, zelo agresiven thrash, Forever Under je resnično agresiven demo. Po izdaji dema sem v letu 1993 dobil v roke novo glasbo: Master's Hammer, Impaled Nazarene itd. Veliko dobrih in kultnih stvari tistega časa. Potem pa sem dobil v roke Pure Holocaust od Immortal in pomislil, da je to moj novi klasični album. Moj najljubši album vseh časov je The Return od Bathory, ko pa sem slišal Pure Holocaust, me je obšel taisti občutek. Bilo mi je vseeno, kaj ljudje govorijo, a želel sem vzeti nekaj od tega, dodati svoj stil in iz tega narediti nekaj drugačnega. Od njih sem dobil navdih. Niso vplivali name, temveč so me navdihnili. No, potem pa je seveda izšel še De Mysteriis Dom Sathanas od Mayhem. In ker bobnar ni želel igrati tega stila, sem ga nagnal. Zdaj sva v letu 1994. Skupaj sva posnela demo Incense of Rest, to uslugo mi je še naredil. Odigral je bobne in odšel. Potem sem pa začel razmišljati, da je morda napočil čas, da se vrnem v ZDA. Pripravljen sem bil vzeti kakršno koli službo, poiskati novega bobnarja in z Inquisition narediti vse, kar je v mojih močeh. Aprila 1996 sem se preselil nazaj v Seattle, kjer imam družino, in takoj sem poklical prijatelja Odina od Moribound Records ter mu sporočil, da sem se vrnil za nedoločen čas in da iščem bobnarja. Ko mi je rekel, da ta pravi za Inquisition sedi ravnokar poleg njega, sem sprva bil skeptičen, a mi je rekel, da mu lahko zaupam. In tako sem spoznal Toma. Začela sva se pogovarjati, vprašal sem ga par stvari in mu razložil, da gre za black metal band, vendar pa jaz potrebujem bobnarja, ki obvlada death metal, kar mi je zelo všeč. Rekel je, da je to on, ostalo je pa zgodovina. In to je zgodba od Južne Amerike do ZDA.
DEJAN: Od takrat je Incubus …?
DAGON: Tako je, skupaj igrava že od leta 1996.
DEJAN: Dobro zgodba.
DAGON: Hvala. Se opravičujem, da je bil odgovor tako obsežen …
DEJAN: Sploh ni problema, saj si odgovoril na kar nekaj vprašanj, ki sem ti jih tako ali tako želel postaviti. Jih bom sedaj nekaj izpustil …

DEJAN: Aha, že vem, kje bom nadaljeval. Pred nekaj meseci sem bil dokaj presenečen, ko sem kupil kompilacijo Anxious Death/Forever Under in jo vstavil v CD-predvajalnik. Dejansko sem slišal thrash, kot si že sam opisal. Kdaj si se odločil, da boš prenehal z igranjem thrasha, si že razložil …
DAGON: Saj ti lahko pojasnim še nekoliko podrobneje …
DEJAN: No, moje vprašanje pa bi bilo: kateri band, album ali pesem je bila preloma točka. Omenil si že Pure Holocaust. Priznati moram, da je ta album tudi eden izmed mojih najljubših albumov vseh časov. Škoda, da ga Immortal ne igrajo več.
DAGON: Kaj naj rečem? Se strinjam. Zanima te pa moja prelomna točka? Pure Holocaust je bila zagotovo ena. Če me vprašaš, kateri album je bil tisti, ko sem se black metalu predal v tolikšni meri, da sem ga kot glasbenik moral začeti izvajati, potem Pure Holocaust, Det som engang var, skoraj bi rekel De Mysteriis Dom Sathanas, a sem ta album poslušal po moji prelomni točki. Mi je pa dal album velik navdih. A dejansko je pa en album, in sicer Pure Holocaust.

DEJAN: Ko ravno govoriva o teh klasičnih albumih, te moram vprašati o dveh bandih: Darkthrone in Satyricon? Si jih kdaj poslušal, imaš do njiju kakšen poseben odnos, tako kot recimo do Immortal in Pure Holocaust?
DAGON: Imam. Sicer ne kot glasbenik, a sta me oba zelo navdušila. Under a Funeral Moon in Dark Medieval Times.
DEJAN: Sem mislil, da boš morda rekel A Blaze in the Northern Sky.
DAGON: Ljubim ta album! Je sijajen, a Under a Funeral Moon ima nekaj posebnega …
DEJAN: Imaš prav. Če bi moral primerjati, bi rekel, da je Under a Funeral Moon bolj podoben tvojemu stilu. (Kako je lepo, ko se srečata dva človeka iz različnih kontinentov s povsem različno zgodovino in se v trenutku tako zelo dobro razumeta in strinjata v zvezi z elementarnimi idejami neke stvari, op. a.)

DEJAN: Moje naslednje vprašanje. Albume snemaš po nekem prepoznavnem vzorcu, a vseeno ti nekako uspe, da je glasba zmeraj drugačna in sveža. Te je strah, da ti bo nekega dne zmanjkalo idej, ali boš enostavno sledil naravnemu razvoju pisanja glasbe?
DAGON: Zelo dobro razumem prvi del vprašanja, za drugi del se bom pa potrudil ga razumeti. Morda si želel povedati, da ohranjava stil na vsakem albumu. V negativnem kontekstu bi človek znal izjaviti »Aha, spet še en album od Inquisition. Itak je vse isto!« Moj odgovor je: »Da! Točno tako.« Toda umetnost ohranjanja lastne identitete, bistva, ki te naredi edinstvenega, in v tem primeru je glasba osebnost … Ne govorim o sebi, Jasonu kot osebi, temveč o Dagonu in Inquisition. Obstaja poseben stil, zvok z lastno osebnostjo in številnimi vplivi in navdihi. Inquisition ima ta zvok, ki ga nikoli ne želim izgubiti. Verjamem v evolucijo v black metalu, zdi se mi dobra. Znam pa tudi biti zelo konservativen in ne želim preveč eksperimentirati. Zakaj? Takšen je moj okus. A če grem globlje, bi rekel, da je ohranjanje stila pomembno, ker ko veš, kdo si, tako osebno kot glasbeno, in si ponosen ter zadovoljen in se počutiš kot doma … V duhovnem smislu ima moj duh svoj dom, ta dom pa je stil, ki ga imava. Če pa bi vključil preveč stvari, čeprav »preveč« ne obstaja, »preveč« je le fikcija … Saj me razumeš … Če grem predaleč, če je evolucija preveč ekstremna, je to lahko dobro. Včasih se glasbeniki bojijo priznati, da so morda naredili napako. A če slediš svoji intuiciji, če poslušaš svojo dušo, potem ne delaš napak. Če mi bo torej duša nekega dne rekla, da moram obvezno narediti to ali ono s svojim stilom, bom to tudi naredil, ker gre v tem primeru za naravni razvoj. Toda zaenkrat še nisem prejel takšnega poziva. Kar pa rad počnem: na vsakem albumu vzamem to, kar sem naredil pred njim, in se pomaknem naprej in naprej in naprej. Poslušalci bodo morda rekli spet več tega, a po mojem bi morali narediti, kar naredim jaz, ko pišem glasbo. Hudič tiči v podrobnostih. Ne poslušaj samo albuma ali pesmi, ampak se osredotoči na detajle. Analiziraj. Komponisti kot so Mozart, Beethoven ali Vivaldi za neizurjeno uho zvenijo povsem enako. Če pa boš poslušal resnično pozorno, ne rabiš analizirati, samo poslušaj, pa boš odkril veliko lepega, ki ga v sebi nosi vsaka nota, tempo … Zelo veliko se dogaja. Človek ne sme biti len. Ušesa znajo biti včasih lena. Metal zna biti včasih kot pop glasba, ker se človek počuti samo še kot potrošnik, zdi se, da ne ponuja nič več novega, zato si le želi naprej, brez postanka. Ne, ne, tako ne gre.
Med posameznimi albumi obstaja veliko razlik, ki pa jih ni enostavno odkriti, ker so samo ena kitara, bobni in vokal.

DEJAN: Razumem. Immortal so že bili nekajkrat omenjeni, a mene še zanima, če so ti znane primerjave z njimi zaradi tvojega vokala? Ti je že kdo omenil podobnost? Si morda želel tako zveneti?
DAGON: Ne, absolutno ne.
DEJAN: To je torej tvoj naravni black metal vokal?
DAGON: Tako je. Ko je govora o Immortal, se mi zdi, da ljudje postanejo preveč obsedeni. Slišijo podobnost, ker ne obstaja veliko bandov, ki bi zveneli kot Immortal. Se ti spomniš katerega banda? Ne spomnim se naslova albuma, mislim pa da je od Hate Forest in zveni podobno kot Battles in the North. Mogoče še Darkened Nocturn Slaughtercult, a prava »kopija« banda Immortal ne obstaja. Na drugi strani pa je black metal v slogu Transilvanian Hunger od Darkthrone black metal, kakršnega poznamo danes in ga igra na tisoče bandov. Na tisoče bandov ga igra, pa nihče ne reče, da zvenijo kot Darkthrone. Nihče ne govori o Marduk šoli black metala ali da band zveni kot old school švedski black metal. A ko en band le malo zveni kot Immortal, takoj izstopa. Ker se to ne dogaja pogosto, sploh ne. Deloma tudi zato, ker so Immortal »največji« black metal band. Ko so v devetdesetih bili Mayhem največji black metal band, bi ljudje rekli, da zveniš kot Mayhem. Zmeraj se delajo primerjave, gre tudi za marketing, saj je Immortal propagiran kot resnično velik band. In vsakdo, ki se mu le malo približa, jih bo takoj dobil po prstih. To se pač dogaja. A ko se ljudje bolje osredotočijo na glasbo, ugotovijo, da se niso ravno zmotili, vendar pa so pretiravali.
Ko sem jaz prvič slišal Immortal … Ne vem, kako je bilo s tabo leta 1993, ampak ali veš, kaj so ljudje govorili, ko je bil Pure Holocaust izdan? »Eh, saj to so le hitra različica Mayhem! Kopirajo jih! Še Abbath bi rad zvenel kot vokalist od Mayhem.« Res je bilo tako. A Immortal so sčasoma postali tako veliki, da so zasenčili Mayhem, a to so ljudje pozabili. Mislim, da nismo direktna kopija. Če bi nas tako dojemali, potem sigurno ne bi imeli toliko podpornikov. Je pa tudi nekaj dobrega v tem in ponosen sem, saj nas ljudje primerjajo z zelo dobrim bandom. Toda lahko mi verjameš, da vokal nikoli ni vplival name. Če že, potem moram v tem kontekstu omeniti zelo kul underground band iz Kolumbije, ki se je imenoval Typhon. Njegov vokal je bil v stilu starih Mayhem, Atilla, Tormentor … Ti so me navdušili.
In da zaključim odgovor … Ne vsi, toda zelo veliko bandov uporablja scream vokal, ki pa po mojem ne bi ustrezal najini glasbi. Hotel sem nekaj brutalnega, nasičenega in heavy kot pri death metalu in hkrati srdito, mračno, blackmetalsko. Vokali, ki spominjajo na govorjenje in na nekaj nečloveškega. A ne kričanje. Za našo glasbo se mi takšen vokal ne zdi dovolj globok.

DEJAN: Glede vokala se mi zdi, da sem opazil, da se je na zadnjem albumu nekoliko spremenil. Če recimo primerjam stare in novi album, je vokal nekoliko drugačen. Sicer o tem nisem dosti razmišljal, mi je pa sprememba všeč.
DAGON: Če se spomniš mojega prejšnjega odgovora v zvezi z evolucijo, boš ugotovil, zakaj se je spremenil. Gre za majhne, resnično majhne spremembe. Ni zmeraj isto, isto, isto. Menim, da je Inquisition edini band, ki ljudi bega v tolikšni meri. O novem albumu sem na forumih prebral na stotine mnenj, večinoma o tem, da je album enak kot prejšnji in hkrati, da band ni več isti kot nekoč. Po eni strani ljudje torej trdijo, da gre za isto glasbo in da jim ni všeč, hkrati pa nekaj postov dalje trdijo, da je vse enako, vendar jim je bila glasba na prvih albumih bolj všeč. Kako torej? Kako so ti lahko prvi albumi bolj všeč, če pa tako ali tako vse zveni isto? Po logičnem sklepanju je torej najbolje, da daš albumu čas in priložnost ter ga v miru poslušaš. Gre za zvok, ki lahko zelo prevara ušesa. Resnično pravo, ultimativno doživetje glasbe pomeni poslušanje banda v živo. Danes si slišal komad z zadnjega albuma, ki je bil zaigran z istim zvokom kot komad iz prvega albuma. Vse je isto. A ko snemaš album, greš v različne studie, uporabljaš različne mikrofone, obstaja različno miksanje … Če recimo poslušaš nek album na domačem stolpu, bo ta zvenel drugače kot pri prijatelju, ki ima drug stolp in drugačne nastavitve. Primer res ni najboljši, a ko snemaš album, moraš to razliko pomnožiti krat tisoč. In zakaj bi človek sploh želel enak album? Če bi vsak album naredila kot je Into the Infernal Regions of the Ancient Cult, za tem sploh ne bi bilo nič osebnega. Potem bi naju res obtožili kopiranja, če bi to naredila. Ni perfektne formule. Midva torej delava enako glasbo, ki pa v podrobnostih odraža različne osebnosti.

DEJAN: Recenziral sem vajin novi album. Zapisal sem približno takole: »Po eni strani je tipično Inquisition, nekaj, kar ste že večkrat slišali, po drugi strani pa je prijetno poslušati glasbo, ki je človeku všeč.«
DAGON: Ker se počutiš domače …
DEJAN: Ni torej pomembno, da zveni enako, temveč to, da preprosto zveni dobro. Enostavno kot pasulj!
DAGON: Eno stvar bi rad dodal v zvezi z vokalom na novem albumu. Posnel sem ga natanko tako, kot ga izvajam v živo, in sicer glasno. Pred tem je bil vokal tih, govorjen, umirjen, zdaj je pa zelo glasen. Hotel sem, da nas ljudje na albumu slišijo enako kot v živo. Želim, da zveni Inquisition bolj agresivno. Prej je bil zvok nekoliko bolj temačen in atmosferičen, zdaj pa naj bo agresiven. Sem že razmišljal, da bom atmosfero in misticizem morda spet vključil na naslednjem albumu. Všeč so mi te različne osebnosti. Če ima človek pred seboj celotno diskografijo banda kot nekakšno kompilacijo, potem bo znal ceniti, kaj mu vsak posamezni del ponuja.

DEJAN: Ko si ravno omenil agresijo … V zadnjih nekaj letih imam občutek, da obstaja vedno manj poslušalstva, ki v black metalu ceni in uživa v agresiji. Sicer brez dvoma obstajajo uspešni black metal bandi, ki jim tudi raste mlado poslušalstvo, toda agresivni black metal pa je zvrst, ki jo konzumirajo starejši poslušalci, kot sva midva. Si tudi ti opazil kaj podobnega? Poleg tega me še zanimajo reakcije na vajin agresivni stil black metala. V smislu: ali število oboževalcev narašča, je enako, morda manjše?
DAGON: Zelo dobro vprašanje. Mislim, da sva z leti pridobila več fanov. Ali je za to odgovorno stopnjevanje agresije? Tega ti pa ne morem povedati, ker ne morem vsakega vprašati, zakaj mu je všeč Inquisition, zakaj se na turneji kot je danes že na začetku zbere tako veliko ljudi, kar je sicer super. Mogoče so kje slišali, da so Inquisition v živo dobri. A zakaj sva dobra v živo? Na to mi ne rabiš odgovoriti, temveč samega sebe sprašujem to. Hočem reči, da sam zase že poznam odgovor, vendar ne vem, če je pravi, morda poslušalci razmišljajo drugače. Mislim, da zato, ker sva avtentična pri svojem delu. Agresija in spiritualnost, intenzivnost in vsa čustva so prava, niso proizvedena. Proizvedena v smislu, da ko pišem glasbo, si ne rečem, da bi neka pesem morala biti bolj agresivna in podobno. Tega ne počnem. Morda le v zelo mali meri, a sicer prihaja vse iz mene zelo naravno. In ko te potem ljudje slišijo v živo, se znajo s tem poistovetiti, ker so navdušeni. Ali agresivnost v Inquisition navdušuje več ljudi? Mogoče. Posebnost black metala je od nekdaj bila atmosferičnost in intenzivnost. A ko ta postane vsesplošen pojav, pa morda izgine tudi čar in zato ljudje želijo agresijo, ali pa ljudje sploh ne vejo, kaj želijo. Umetnik, glasbenik, ki je kot čarovnik, ne bi smel čakati na odgovor, kaj si ljudje želijo. Bodi avtentičen, bodi takšen, kakršen si, delaj svojo glasbo in počakaj na reakcije. Zato pa ves čas govorim, da tičijo razlike med albumi v majhnih stvareh. Igrava hitreje, sva bolj odrezava pri menjavi hitrosti, spremembe so nenadne, pogosteje skačeva iz enega v drug ekstrem. Mnenje poslušalcev mi je pomembno, vendar mi je pa vseeno, kako zveni riff, ki pride iz mene na plano in za katerega mi drobovje pravi, da enostavno mora biti v pesmi. Lepota vsega tega pa so ekstremi, dinamika. Ljudje smo dinamični, saj smo v enem trenutku veseli, v drugem žalostni, jezni, razkurjeni, veliko ljubimo, veliko sovražimo. Če vsa ta čustva zajameš s pesmijo ali albumom, se bodo ljudje znali poistovetiti. Mogoče zaradi tega. Vsi Inquisition albumi imajo vsa ta raznovrstna čustva, a mislim, da stvari rastejo, ker sva oplemenitila formulo, stil, osebnost. Sva boljša v tem, kar počneva.

DEJAN: Na kakšni osnovi izbirata naslove pesmi in albumov? Od kod izvira strast za kozmologijo in astrobiologijo?
DAGON: Zelo dobro. Od kod prihaja? Najprej bi rekel, da iz osebnega interesa. Vsak otrok rad opazuje nebo in zvezde, z leti pa navdušenje nad različnimi stvarmi ne izgine. Človek si začne postavljati klišejska vprašanja: kaj je življenje, od kod prihajamo, zakaj smo tukaj, kdo nas je ustvaril, ali obstaja bog, kakšno je bilo moje življenje pred tem življenjem tukaj, imam dušo, obstajajo duhovi? Če obstajajo, kje živijo, kje se nahajajo? Morda v drugih dimenzijah? Čakaj, dimenzije, o tem sem pa že slišal. Antične mitologije iz Indije izpred 9.000 let so poročale o enajstih dimenzijah. Kabalisti pripovedujejo o dimenzijah in drugih svetovih. Vsaka religija, vsaka antična, poganska filozofija pripoveduje o življenju pred rojstvom, ko človek zapusti materino telo in duša odide. In vsakič, ko človek razmišlja o teh stvareh, se iz neznanega razloga ozremo navzgor proti veselju. Vesolje. Kaj je to? In tako začneš razmišljati dalje. Vesolje je nevidno in hkrati vidno. Kajti v kvantni mehaniki, ki je del teoretične znanosti, se pogovarjajo o nevidnih stvareh, ki na papirju delujejo, so resnične. V teoriji na primer obstaja več vesolj, kar pa zaenkrat še ne moremo dokazati. Če torej obstajajo druga vesolja, druge dimenzije, se vse, kar se dogaja tukaj, teoretično dogaja tudi povsod drugod.
Če se torej vse dogaja tudi drugod, kot na primer naše življenje, kako to potem tam zgleda? Vse religije govorijo o tem, ljudje jemljejo halucinogene in vidijo stvari, ki so plod njihove domišljije. A od kod prihaja njihova domišljija? Življenje je tako zelo zapleteno … V black metalu je veliko govora o hudiču, Odinu in podobnih simbolih, kar je vse super, a je tudi hkrati simbol za nekaj večjega. Nekaj, kar je večje od hudiča in vsakega drugega boga, je realnost. Realnost je bog. Realnost boga je realnost, ki nam jo je končno pokazala znanost. Oni so tisti, ki ne kadijo pipice, temveč ukrepajo in nam razlagajo stvari, ki bi jih radi razumeli tisti, ki jemljejo halucinogene, verjamejo v Odina ali katerega drugega boga. Znanost je ta prava brezverna vera. Je znanost vere ali vera znanosti, saj vseeno, saj so samo besede. Obstajajo pa ljudje, ki se naslanjajo na matematiko, kvantno fiziko, kvantne teorije in nam razlagajo, kako vesolje funkcionira. Kdo ga je pa ustvaril? Še zmeraj ne vemo. In včasih se jim zmeša. Dejansko obstajajo znanstveniki, ki verjamejo v boga. Boga, velikega stvarnika. In to je lahko enako verjetno kot … Si že slišal za »božji delec«? V Švici trenutno potekajo raziskave z velikim hadronskim trkalnikom, ki je dolg okoli 27 kilometrov (in krožne oblike, op. a.). Z njim streljajo atome iz različnih strani, da trčijo in eksplodirajo ter tako ustvarjajo mikroskopske velike poke. V teh strojih torej ustvarjajo vesolja in se gredo boga. To so ljudje, ki so ustvarili stroj, da to namesto njih počne. A kdo je ustvaril stroj, ki je ustvaril naše vesolje? Stvar je resnično osupljiva in po mojem mnenju perfektna za black metal, ker je le-ta spiritualen, včasih pa tudi išče in želi odgovore. Nekateri pravijo, da je satanizem brezvezen in otročji, ker ne verjamejo v ničesar. Potem pa vprašaj znanost, ki ti bo ponudila dejstva, saj so dobili odgovore v laboratoriju na podlagi eksperimentov in matematičnih izračunov. Stvar postane zmeraj bolj osupljiva, obskurna in temačna, ko začneš brati o tem, kako deluje vesolje. Kozmologija, kvantna fizika, kvantna teorija – na vsa ta vprašanja ponujajo odgovore. Saj veš, kako pravijo »Vsakdo je zvezda.« Aleister Crowley je rekel: »Vsakdo je zvezda.« Sicer je bil sarkastičen in je imel v mislih zvezdo kot simbol poganstva, pentagram, ki predstavlja človeka. Ironično pa je to, da smo res zvezde. Ne vem, če to veš, sicer tudi ni nobena skrivnost, da se je vse razvilo iz iste materije, istih atomov, bakterij in molekul, ki so nastale pri eksploziji, ki je ustvarila vesolje. Vem, da marsikdo tega ne verjame, a veliki pok je več kot dokazan. Vesolje se nenehno širi in to vedno hitreje. Ko je kozmično jajce eksplodiralo, je sprostilo vse, kar danes obstaja, tudi nas. Če verjameš v evolucijo, potem se je človek razvil iz bakterije oz. iz plazilcev, ki so se razvili iz bakterije, ta bakterija pa se je razvila iz vesoljskega prahu, ki je posledica eksplozije. Toda, kako je prišlo do eksplozije, kako je sploh nastala ta bakterija in pristala na našem planetu? Pa sva pri novem albumu … Ljudje se zmrdujejo ob naslovnici, ker jim ni jasno, kaj sploh predstavlja. Odgovor je enostaven: to je Pazuzu iz sumerske mitologije, demon, zaščitnik zla.

Tukaj je Dagon nadaljeval z opisovanjem teorije/mitologije o Anunnakih, ki naj bi pred 200.000 leti iz vesolja prišli na Zemljo in ustvarili »človeka«. Prvi človek, iz katerega so se kasneje razvile vse rase, naj bi bil črn in je moral za Anunnake kopati dragoceno zlato, ker sami tega niso znali. Človek zanje ni bil nič drugega kot suženj – o tem govori tudi ena pesem na novem albumu. Opisana mitologija gre z roko v roki z nekaterimi znanstvenimi dognanji, kjer pa se razhaja z znanostjo, pa njeni zagovorniki pričajo o teorijah zarote, saj bi sicer morali vso zgodovino, znanost in vse religije napisati na novo.

DAGON: Zato je na naslovnici novega albuma Annunak Pazuzu, s knjigo, iz katere prihaja vesolje. Vse to je bila moja ideja. Knjiga predstavlja znanost, zakone fizike, zakone vesolja. On je ustvarjalec. Ob njem stojita dva stvora z rogom, ki simbolizirata glasbo. Glasba je ustvarjanje, saj naj bi imelo vesolje svojo glasbo. Antični Hindujci so pred 9.000 leti pripovedovali o rogovih, ki so pošiljali v vesolje frekvence, ki jih je možno posnemati. Zato tudi tibetanski menihi mrmrajo med meditiranjem, ker želijo skozi sebe ojačiti frekvenco vesolja. Na naslovnici torej vidiš, kako prihaja vesolje iz rogov. V ozadju pa demona apokalipse. Desetglavega zmaja iz Razodetja/Biblije, ki simbolizira uničenje in smrt. Po smrti se ponovi rojstvo, s čimer je krog zaključen. Vesolje neprestano umira in se obnavlja. Zato desetglavi zmaj predstavlja hkrati smrt in ustvarjanje, zato iz ust bruha vesolje. Vse te sile se gibljejo ena proti drugi in na koncu trčijo ter eksplodirajo, kar predstavlja trk teorije o mnogovesolju (multiverse, op. a.). Današnji znanstveniki nam pripovedujejo, da teoretično mnogovesolja obstajajo, kar sem že povedal, a nova teorija pravi, da novo vesolje nastane, ko dve vesolji trčita skupaj. Ko se to zgodi, se sprosti toliko energije, da nastane črna luknja, ki se tako zelo zgosti, da eksplodira in ustvari novo vesolje. Tako se naravna evolucija, ki je neskončna, nadaljuje. In kdo je za vsem tem? Ne vemo in nikoli ne bom izvedeli. Vse skupaj pa je izvrstno za black metal.

DEJAN (Po petnajstih minutah prikimavanja, poslušanja in razmišljanja o vsem slišanem sem tako nenadno spet dobil besedo, da sem najprej moral zahrkati, da sem prebudil svoj glas): To zdaj je bilo pa veliko gradiva za obdelati.
DAGON: Saj ti ni treba vsega zapisati, pač rad se pogovarjam s tabo. Se opravičujem za tako dolg odgovor.
DEJAN: Ne, ne, sploh se ti ni treba opravičevati. Do zdaj še nikoli nisem razmišljal in bral o teh stvareh.
DAGON: Meni se pa tole tudi zdi dobra priložnost, saj ko je izšel album, sem bil nekoliko razočaran, ko sem bral številne komentarje. Nihče ni cenil besedil, nihče si ni vzel časa, da bi si natančno ogledal naslovnico. Ljudje so jo opisovali kot tipično za Nuclear Blast band. Ampak, čakaj malo. Daj se malo pozanimaj. Ali pa vprašaj mene. Upal sem, da me bo kdo kaj vprašal. A nihče me ni vprašal po pomenu naslovnice, nihče me ni vprašal … No, nekateri so me vprašali nekaj malenkosti, kar mi je všeč, če ljudje potem rečejo, da so se nekaj naučili od Inquisition. Ne samo glasbeno, temveč tudi nekaj o temi, ki je dejansko zanimiva.
DEJAN: Nikakor ne želim kogar koli zagovarjati, zato govorim izključno v svojem imenu, zakaj se recimo sam nisem pobrigal ali vprašal. Letno, mesečno celo dnevno izide toliko albumov, ki nimajo nikakršnega globljega pomena … Priznati moram, da je zame v primeru Inquisition glasba daleč na prvem mestu, zato se tudi nikoli nisem preveč zanimal za besedila. Tako si mi predstavil plat, ki je do zdaj nisem poznal. Pa da se vrnem k naslovnici: obstaja toliko naslovnic brez vsakršnega pomena, zaradi česar je težko razbrati takšno, ki pa ima nek globlji pomen ali sporočilo. Naslovnice sicer zgledajo kul, niso pa nič drugega kot rezultat poigravanja nekega umetnika.
DAGON: Izdal ti bom še nekaj podrobnosti. Posebna digi-box izdaja ima pozlačeno površino, ki je simbol za teorijo o kopanju zlata. In če nisem preveč oseben, ti priporočam, da v prostem času na spletu poiščeš video posnetke in druge zapise na to temo. Stvar je resnično zanimiva, ker boš začel razmišljati o vesolju in vsem. V black metalu smo zmeraj bili zelo spiritualni na mitološki ravni, zdaj pa se dogaja, da znanstveniki razlagajo vse te mitologije. Vse je povezano. Pred tisočimi leti so obstajali ljudje, ki so vse to razumeli. Aborigini v Avstraliji poznajo zgodbe o nastanku s pomočjo vesoljcev, tako kot Sumerijci. Na stene so risali podobe, ki so podobne vesoljcem v znanstveno-fantastičnih filmih. Od tam so to pobrali.
DEJAN: Pa sva pri mojem naslednjem vprašanju. Meniš, da smo sami v vesolju?
DAGON: Veš, kaj mi je všeč pri tem vprašanju? Je zelo pogosto in to se bomo zmeraj spraševali, ker se vprašanja ne bojimo, in to je dobro. Klasični odgovor je v tem primeru pravilen odgovor: Ne vem. A ti si me vprašal, kaj menim. Ne, ne mislim, da smo sami, toda … Zelo je težko odgovoriti na vprašanje. Če razdelimo možgane na dve polovici, imamo na eni strani prepričanje, vero. Ljudje mislijo, da le Kristjani uporabljajo to besedo, a vera pomeni, da verjameš v nekaj, česar ni mogoče dokazati, česar nikoli nisi videl in nikoli ne boš videl, si pa želiš verjeti, da obstaja. Torej jaz menim, da nismo sami. Ampak, a v to verjamem? Včasih. Toda včasih mi 50% pravi, da obstaja možnost, da smo edini. Morda obstajajo druge oblike življenja, recimo bakterije. Mislim, da so našli bakterije na Marsu. Zagotovo še drugje obstajajo bakterije, ki so nastale med zadnjim velikim pokom. A veliko vprašanje je, kako so nastale te. In, smo edina človeška bitja? Ja. Mislim, da ne obstaja nihče več, ki bi bil nam podoben. 4.000 let star zapis iz Sumerije potrjuje, da smo unikatni, saj smo bili ustvarjeni za kopanje zlata.

DEJAN: Lani ste igrali na festivalu 70000 Tons of Metal. Bila sta najbolj ekstremen band med nastopajočimi. Kako sta se počutila?
DAGON: Kot na vsakem drugem nastopu. Vedela sva, da bo najin nastop v očeh marsikoga iz undergrounda zelo kontroverzen, saj so se spraševali, zakaj greva na ladjo med vse tiste bande. Zakaj pa ne? Večina black metal koncertov se dela v klubih in barih. V čem se pa to razlikuje od koncerta na ladji? Se ne. Po resnici povedano je bilo na ladji boljše. Si sredi oceana … bilo je super, bilo je enkratno. Tam je bilo tudi nekaj dobrih bandov, ki so si ogledali najin nastop. Recimo tonski od Immolation, ki so igrali pred nama, je bil navdušen, čeprav naju pred tem nikoli ni slišal. Ko so pospravili stvari, se je namenil v sobo, ko je slišal naju in se vrnil ter si ogledal celoten nastop. Gledal naju je tudi manager od Nile in od še nekaj drugih bandov. Zanimivo je bilo predstavljati najino glasbo ljudem, ki sicer sploh ne poslušajo black metala.

DEJAN: Je možno kateri koli drug festival primerjati s 70000 Tons of Metal?
DAGON: Ne, ker je ta na ladji. (smeh)

DEJAN: Ko ravno govoriva o koncertih … Leta 2011 sta v okviru evropske turneje nastopila tudi v Sloveniji. Se še spomniš nastopa, naše države? Kdaj lahko pričakujemo, da se bosta vrnila?
DAGON: Spominjam se Slovenije … Spominjam se številnih gora …
DEJAN: Nikar ne zamešaj Slovenije s Slovaško …
DAGON: Ne, ne, saj vem. (smeh)

DEJAN: Ko ravno govoriva o koncertih … Leta 2011 sta v okviru evropske turneje nastopila tudi v Sloveniji. Se še spomniš nastopa, naše države? Kdaj lahko pričakujemo, da se bosta vrnila?
DAGON: Spominjam se Slovenije … Spominjam se številnih gora …
DEJAN: Nikar ne zamešaj Slovenije s Slovaško …
DAGON: Ne, ne, saj vem.
DEJAN: Imamo namreč težave s tem, da nas v tujini nenehno zamenjujejo.
DAGON: Bom odkrit. Slovenije se spominjam po tem, da nisem videl veliko ljudi. Ko smo prišli v Slovenijo, je pot proti glavnemu mestu, obdana s številnimi in prelepimi gorami, trajala dolgo. Ravno danes sva govorila o nastopu, ki pa se ga ne morem spomniti. Enostavno ne gre, ker sva na tem območju imela toliko koncertov. Vem, da sva se mnogokrat peljala tam skozi. Ti si bil na tem koncertu?
DEJAN: Ja, sem bil.
DAGON: Je bil festival?
DEJAN: Mislim, da sta bila glavni band. Igrali ste z The Stone …
DAGON: So bili Revenge iz Kanade zraven? Kje smo nastopili?
DEJAN: Igrali ste v Ljubljani, zraven pa je bil še en band, mislim, da Corpus Christii.
DAGON: Ja, potem takem so bili zraven še Revenge. Poleg The Stone in Corpus Christii. A se vseeno ne spomnim kluba …
DEJAN: Imenuje se Metelkova mesto, vse skupaj je podobno tukajšnjemu Backstageu, s štirimi ali petimi malimi klubi. Mislim, da ste igrali v Channel Zero.
DAGON: Seveda! (se mu je posvetilo)
DEJAN: Še nekaj let pred tem ste igrali v Reki, na Hrvaškem.
DAGON: Ja, dvakrat. Si tudi ti bil tam?
DEJAN: Ne, žal se mi takrat ni izšlo.
DAGON: Igrali smo z Neguro Bunget. V Sloveniji se pa spomnim, da je bilo tam veliko ljudi, ki mi sploh niso zgledali kot metalci. Delovali so kot navadni študenti. Očitno je bil takrat v bližini še kakšen drug koncert.
DEJAN: Možno.

DEJAN: Sva pri vprašanju pod zaporedno številko trinajst. Ko sem se pripravljal, sem si zapisal, da je čas, da se pogovoriva o novem albumu. Ker sva o tem že veliko govorila, prav tako tudi o agresivnosti in podobnostih, ki razlikujejo vajine albume, me zanima naslednje: na albumu je zelo veliko počasnih, a vseeno zelo heavy delov, ki so mi izredno všeč. Sta imela občutek, da morata stvari nekoliko umiriti?
DAGON: Na naslednjem albumu bodo zagotovo spet počasni deli. Znam prisluhniti ljudem, nisem eden izmed tistih, ki se jim jebe za svoje občinstvo in pač igrajo, kar se jim zljubi. Poslušal sem tebe, poslušam tudi mnenja drugih … Sicer želim, da pride glasba iz mene, a me ne moti, če zanjo včasih črpam navdih od drugod. Če si recimo poslušalci želijo počasnejše glasbe, lahko iščem navdih zanjo in pri tem ostanem avtentičen.
Na novem albumu je dosti počasnih delov, ni pa niti ene same počasne pesmi, saj so tudi »počasne« pesmi hitre. Zaradi dinamike. Rad umirim stvari in nato nenadno spet pospešim, takšen je pač moj stil. mogoče me je nekoliko strah, da bi naredil pet ali sedem minut trajajočo počasno pesem. Imava Desolate Funeral Chant z Ominous Doctrines of the Perpetual Mystical Macrocosm, morda bova naredila še kakšnega.

DEJAN: Pesem Inversion of Ethereal White Stars je zelo posebna. Sta kdaj razmišljala o tem, da bi uporabila kakšne vizualne efekte, s katerimi bi podčrtala glasbo med nastopom v živo?
DAGON: Ja, a za to bi potrebovala več časa in bi morala igrati ob bolj pozni uri. V underground sceni sva že nastopala kot glavni band, a za kaj podobnega bi morala še nekoliko zrasti. Ko bova delala večje koncerte in lahko igrala 45 minut ali celo eno uro, potem bova počela takšne stvari, bova ustvarjala več atmosfere s pomočjo vizualnih efektov. A ne preveč. Ne želiva preveč luči, kot na primer danes pri Behemoth ali Watain. To je vse super, če si band želi kaj takšnega. A za Inquisition si želiva preprostosti, da je glasba najmočnejša točka, okoli katere se vse vrti. Da ostane vse skupaj na nevidni in ne na vidni ravni. Da na trenutke odpreš oči in nekaj določenega fokusiraš … Ravno danes sva z bobnarjem govorila o tem.
DEJAN: Ko si omenil Behemoth in Watain, sem se nasmehnil, ker sem o tej primerjavi takoj po nastopu Behemoth govoril svojemu prijatelju, saj je njihov današnji nastop na vizualni ravni v vsej zgodovini black metala po mojem primerljiv le še z nastopom Watain. Česa podobnega še nisem videl. Dopadlo se mi je pa še posebej zaradi tega, ker po n-tih koncertih, ki sem jih obiskal, včasih resnično pogrešam ta vizualni del. Sicer je drugače, ko nastopata vidva, kar je precej kontradiktorno, saj sta samo dva, ne uporabljata luči, vajin nastop je zelo poenostavljen. Pri nekaterih drugih black metal bandih pa mi nekaj manjka.
DAGON: Tega še nikoli nisem povedal, a Inquisition morda spominja na situacijo, ko se zvečer uležeš, ugasneš luči in je v sobi popolna tema. Ne vidiš ničesar, se pa počutiš dobro. Zakaj? Ker so možgani sproščeni, sprošča se serotonin, postajaš zaspan, počutiš se spokojno. Morda je to dobra primerjava. Ko igrava midva, luči niso ugasnjene, lahko naju vidiš. A luči ni veliko, ker tudi nimaš veliko videti. Ta preprostost je torej nekako primerljiva preprostosti v primeru popolne teme. Ničesar ne vidiš, a tudi ničesar ne pogrešaš. Tema pri Inquisition je dejansko glasba, ker sta luč in zvok očitno prisotna. Morda ima potem takem najina glasba enak vpliv nate kot udoben občutek v popolni temi. Kaj pa vem, mogoče.

DEJAN: Mogoče. Po izdaji dveh albumov v Kolumbiji sta nato dva izdala v Nemčiji, pri No Colours, nakar sta predzadnjega Ominous Doctrines of the Perpetual Mystical Macrocosm izdala v ZDA, za izdajo Obscure Verses for the Multiverse pa sta se ponovno vrnila v Evropo, natančneje v Francijo. Meniš, da evropske založbe bolje poskrbijo za black metal bande oziroma zakaj sta se odločila za Season of Mist?
DAGON: Na področju metal glasbe so evropske založbe najmočnejše. Imajo enkratno distribucijo, ki je bila najin glavni razlog, tako da naju lahko sliši dosti več ljudi. Zato to tudi počneva. Midva tega ne počneva za malo skupino ljudi, to sva počela nekoč, a tudi takrat si tega nisva želela, temveč sva bila pač mala. Ker spadava v predalček z oznako »true black metal«, sem prepričan, da naju veliko ljudi želi slišati. Ni nujno, da naju marajo, pomembno mi je le to, da naju slišijo in poznajo. Veličina včasih pomeni, da si ljudje delijo nekaj skupnega. V primeru obskurnih in temačnih stvari, kot je black metal, je super, če mase nekaj odobravajo. Je sicer ironično, da je nekaj, kar pojmujemo kot hudičeva glasba, všeč zmeraj večjemu krogu ljudi, a mi je všeč. To je globlje kot le kul, je že sarkastično in ironično, da ima black metal takšno moč. In če pogledaš naju, sva samo dva navadna tipa, ki ne poskušata spremeniti glasbe ali biti najbolj impresivna glasbenika ali najbolj impresivna kar koli, brez velikih vizualizacij ... Saj bi lahko najela še basista in drugega kitarista, a nama je všeč, tako kot je. To je bit banda Inquisition.

DEJAN: Pa si že hkrati odgovoril na moje naslednje vprašanje, ali bo pri Inquisition kdaj koli igral še basist ali je lažje v dvoje?
DAGON: Tako je enostavneje, nikoli ne bova imela basista ali drugega kitarista, vedno bova v duetu, saj vse gladko teče. Če bi bili v bandu trije člani, naju bi morda spraševali, če bomo kdaj najeli še četrtega. Ko jih je pa v bandu pet, nihče več ne vpraša, če bodo najeli še šestega. Številka dva je v glasbi očitno res nekaj posebnega, saj ljudje ob njej začnejo razmišljati drugače. Že če so trije, nihče več nič ne vpraša. Če gre za one man band, se morda poraja vprašanje, ali boš nastopal v živo. Midva bova zmeraj dva …

DEJAN: To je bilo dejansko moje zadnje vprašanje, a sem se zdaj spomnil še enega. Uporabljaš pri snemanju albuma dve kitari?
DAGON: Ja.
DEJAN: Kako pa potem to izvedeš v živo, da zveni zvok tako poln? Uporabiš kakšen …
DAGON: Ne poslužujeva se nobenih trikov, efektov ali česa podobnega. V živo uporabljam le eno kitaro in en ojačevalec. Včasih, ko imam to možnost, kakor nocoj, uporabim dva ojačevalca. Tako kot bandi, ki imajo dva kitarista. A to je drugače. Če imaš dva kitarista in dva ojačevalca, dobiš pravi stereo zvok, ker imaš dva neodvisna zvoka. Če pa imaš eno kitaro in dva ojačevalca, je še zmeraj samo ena kitara. Kadar lahko, uporabljam dva ojačevalca samo zato, ker … Če si naju že videl kdaj v živo …
DEJAN: Ja, v Sloveniji.
DAGON: Točno. No, takrat sem uporabil samo en ojačevalec, ki sem ga prinesel s seboj iz ZDA. Dejansko ne slišiš nobene razlike. Danes zvečer sem uporabil dva ojačevalca, ki sta bila različno nastavljena. Eden je zvenel bolj jasno in blackmetalsko, drugi pa bolj globoko in deathmetalsko. Dobra rešitev, ki deluje. Sicer pa uporabljava samo eno kitaro, brez overdubinga, samplov ali posnetega basa …
DEJAN: Neverjetno, ker je zvok resnično nor.
DAGON: Ja. Tonski, ki je danes poskrbel za najin zvok, je tonski od Behemoth. Obvezno je želel poskrbeti za najin zvok. Zanimivo je, da želi veliko tonskih mojstrov večjih bandov nama narediti zvok. Sicer ne vem zakaj, a naju ne moti, samo da uživajo. In vsi so mi priča, lahko vprašaš tonskega, kaj je naredil, da je zvok tak kot je. A vsi pravijo, da nič, da je glasba pač takšna. Nekateri glasbeniki pač imajo takšno glasbo, način igranja, stil … Pomembno pa je tudi poznavanje in vedenje o zvoku. Jaz recimo kar dobro vem, kako je treba uporabljati ojačevalec, veliko sem se izobraževal v prostem času.
Dva banda lahko uporabljata isti ojačevalec, pa bosta zvenela povsem drugače. Ko smo lani bili na turneji skupaj z Marduk, je basist Devo končno enkrat pristopil k meni in vprašal, če lahko preskusi moj ojačevalec. Vsi so nekam skeptični, ko vidijo, kaj midva počneva z zvokom. Uporabil ga je skupaj z Marduk, potem sva pa igrala midva in zvenela drugače. Odvisno je od pesmi, kako jih igraš. Zanimivo …

DEJAN: Ja, res je zanimivo. Zdaj pa moje resnično zadnje vprašanje. Imaš morda idejo oziroma občutek, kako dolgo je trajal intervju?
DAGON: Ne, nimam nobene predstave o času.
DEJAN: Bi mi verjel, če ti rečem, da sva se pogovarjala skorajda uro in pol?
DAGON: Kaj?
DEJAN: Ja, okoli osemdeset minut.
DAGON: Waw. (smeh zadovoljstva)
DEJAN: Najlepša hvala za tale pogovor.
DAGON: Pa saj ti ni treba zapisati vsega. Imela sva res prijeten pogovor. (pa še enkrat na polno v smeh)
DEJAN: Bom doma videl, kaj bom naredil iz tega. Če te zanima, ti bom poslal kopijo, da se boš lahko spomnil, o čem vse si govoril. Sicer bo v slovenščini, a z Google prevajalnikom bo že šlo nekako …
DAGON: Seveda, lahko.
DEJAN: Še enkrat najlepša hvala in vse dobro z nadaljnjim potekom turneje!
DAGON: Hvala tebi, tudi jaz sem užival.

SORODNE VSEBINE:
ZADNJE OBJAVE
Intervju
12. 3. 2024
The Stone
Intervju
15. 12. 2023
Fleshless
Intervju
27. 9. 2023
Terminal Disease
Intervju
13. 9. 2023
Snøgg
Intervju
5. 9. 2023
Moonlight Haze
Intervju
25. 8. 2023
Cvinger
Intervju
7. 8. 2023
Šakal (ENG)
Intervju
7. 8. 2023
Šakal
KONCERTI & FESTIVALI
28. 3. 2024
Inferno Metal Festival 2024
Rockefeller / John Dee / Sentrum Scene, Oslo, Norveška
28. 3. 2024
KoD: Glista, Prototype 5, Black Camo
Menza pri koritu, Metelkova, Ljubljana
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija