Saxon / Iced Earth

Nikoli si ne bi mislil, da se bo zgodil tak vrhunski heavy metal koncert – ma, kaj koncert, spektakel – na petek. Še manj, da bo razprodan. Se je pa oboje izkazalo, da je možno, kar veseli ne samo mene, ampak verjetno kar vse, ki so se udeležili tega dogodka. Heavy metal je očitno nekaj, kar ljudje tudi potrebujejo in tako tudi upam, da organizatorji ne bodo več furali samo ponudbe vseh ostalih žanrov, a na bogove pozabili. Saj veste, kaj se zgodi, ko se pozablja na bogove, he, he.
Organizacija je bila 1A in zamude bojda samo majhne. Resda dosti ljudem termin ob 19.00 ni dišal, ampak jebi ga. Če ima VPK tumasto politiko o disko nightu, je žal to treba upoštevati. Le kdaj smo nazadnje z dobrega koncerta prišli domov še pred polnočjo? Verjetno nikoli. No, vrnimo se nazaj na koncert. Odprli so ga legendarni ICED EARTH, za katere bi porabil ves roman, če bi hotel napisati, kako zakon so! Ogledali smo si jih na Metalcampu, kjer so razturili zadevo do konca, ampak v klubu ga fantje (oziroma možje) žgejo na polno in z vsako noto/gibom/gesto dokazujejo, da so »the metal kings« (pa ne v Manowar smislu). Zvok so imeli fantastičen, luči tak isto. Schaffer in kompanija so začeli z novimi komadi, ki so bili še kar živahni in ok, ampak na veljavi so dobili šele z ostankom setliste, ko so se odvrteli sami hiti. Res je, da bi Iced Earth morali igrati še ta in oni komad, a potem bi igrali najmanj štiri ure (kar, če pomislim, niti ne bi moglo biti tako slabo, ampak take sanje so vredne samo Joeya DeMaia in ne ponižnega pisarja tega reporta). V pravi metal maniri je Matt Barlow združil vse brate in sestre težkih kovin in govoril ravno toliko, kot je bilo treba. Resda tip poseka Ripperja v mnogočem, pa glede gibčnosti ni prav daleč. Tisto premikanje desne roke je izgledalo kot TV-telovadba, temu bandu pa je statičnost očitno pisana na kožo. Bentiš, če ni bil Satyr iz Satyricon bolj podoben Dickinsonu po karizmi kot pa Barlow tu (da, zavedam se, da izrekam hude zadeve!). Kljub temu in dejstvu, da ima Jon Schaffer začuden pogled v stilu »Čemu le ti Slovani ne norijo?!!«, so Iced Earth bili popolna zmaga. Iz komada v komad so vsi peli bolj in bolj in kakšen Melancholy oziroma Watching Over Me ter Pure Evil so bili vrhunec petja in dretja s strani publike. Res šus! V bistvu tak šus, da kar izniči tistih par minuskov. Ko jebe minuse, če imamo Iced Earth! Naj se vrnejo spet!!!
Spisek komadov, ob katerih zavre vsako metal srce: In Sacred Flames, Behold The Wicked Child, Invasion, Motivation Of Man, Setian Massacre, Burning Times, Declaration Day, Vengeance Is Mine, Violate, Pure Evil, Watching Over Me, Ten Thousand Strong, Dracula, Melancholy (Holy Martyr), My Own Savior, Iced Earth.
Res je, da so bili Iced Earth tako dobri, da je čas mineval hitreje kot pisanje zajebanega testa iz matematike. Nato je bilo 30 minut dovolj (čiki, pir itd. pavza), da so oder zavzeli tipi, ki so po izgledu in letih sodeč res videli bitko pri Hastingsu – no, tako stari spet niso, so pa po duši vsaj tako mladi kot kakšni barbari. Dame in gospodje, band, čigar bobnar ima kultno ime Nigel, SAXON! (pavza za pravo metal pozo v srcu) Nisem poznavalec Biffa in kompanije, tako da mi je bila večina pesmi španska vas. Ampak tudi to vas oziroma vsako hišico posebej sem osvojil po nekaj minutah. Saxon imajo namreč take komade, da tudi ob popolnem nepoznavanju že po prvem refrenu s frendi poješ pesem, kot bi jih poznal od prvega dne (Saxon, ne frende, he, he). Zvok so imeli fantastičen, gibčnost pevca je prekašala Barlowa, kitare so hrumele kot bombniki, bas še bolj, bobni pa so bili pravi soundtrack za epsko vojno! To je bil popoln šus in njihov koncert je minil še hitreje. Kako to? Tako, da so igrali s srcem, sodelovali s folkom in pokazali, koliko cenijo vso podporo, ki jo je dal vsak metalec in metalka, ki je prišel/prišla na koncert. Vsaka jim čast. Tudi Saxon morajo – tako kot Iced Earth – čimprej priti spet nazaj.
Spisek legendarnih bojnih himn: Battalions of Steel, Heavy Metal Thunder, Witchfinder General, 747 (Strangers In The Night), Demon Sweeney Todd, The Eagle Has Landed, The Letter, Valley Of The Kings, Wheels Of Steel, Power & The Glory, Crusader, Live To Rock, Princess Of The Night, Denim And Leather.
Ob enajstih sem se lepo odpravil domov, ves zadovoljen, da sem v pravem okolju ob pravem folku doživel koncert dveh bandov, ki sta sinonim za metal! Hudo organizatorjem, če kmalu ne pripeljejo spet kakšne take zadeve ... joj, kako bomo hudi ... hudi!!!