Na današnji dan
2011
Amon Amarth izdajo svoj osmi album Surfur Rising
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

REPORTAŽE

27. 7. 2012

Metal Mania Open Air 2012

Komen na Krasu / 19.–21. 7. 2012

Kraške obline,
njih rodovitne zemljine,
unikatne kamnine in nebeške sivine,
metalske črnine vsako leto so shod.
Jeklena volja, širnejša od vesolja,
privabi na komenska polja,
želja do obdelanega hmelja,
prenaša se iz roda v rod.

Deset let je preteklo od prve edicije festivala metalne glasbe na prostem, Metal Mania Open Air. V tem času se je festival razvil in zrasel, enako kot njegovi obiskovalci, ki se na festival vračajo z jekleno voljo, kot Arnold Schwarzenegger v filme o Terminatorju. Letošnji festivalski paket se je glasbeno znova ozrl nekoliko nazaj v preteklost in našel uravnoteženo mero med svetovnimi »nadzemeljskimi« imeni, ki so že nastopila tukaj, ter tistimi neznanimi »podzemeljskimi«. Zlata sredina torej, oziroma prizemljena imena. Med mnogimi navzočimi se je sicer usidrala sla po kakšni »večji, bolj poznani« skupini, a vsi s(m)o bili zadovoljni, da srce festivala tudi to leto utripa. Tokrat se je festival prvič odvil v mesecu juliju (prej v avgustu) in v okviru treh dni, med katerimi je četrtkov krajši razpored pomenil nekakšno ogrevalno urjenje za sledeča glavna dneva. Na tem festivalu se tradicionalno prelije precej tekočin. Le-te se v enaki meri zlivajo po obiskovalcih (padavine), kot v njihova grla (alkoholne pijače).
Aleš: Za del obiskovalcev, ki te dni uživa kolektivne dopuste ali preprosto razpolaga z več časa, je bil dan odprave četrtek. Ležerno vzdušje na poti od Sežane do Komna že tekom dneva začnejo burkati valovi težkometalnega zvoka, ki so se razlegali iz avtomobilov. Na izhodu na cesti proti prizorišču tako v dvajsetih minutah štopanja naštejem vsega skupaj tri avtomobile ter se naposled okoli osme ure le priključim poznani ekipi metalcev, namenjenih prav v tisto smer; polni avtomobili tovrstnega življa so mi namenjeni na festival trobili že med štopanjem v Ljubljani. Plato piva se s sedeža hitro prestavi na kolena sopotnika in ob pričetku mraka na enega izmed dveh prostorov za kampiranje prispemo srkat in vračat energijo, ki je bila že prav primerno festivalska. Kot mnogi obiskovalci se malenkost pomudim z odmerjanjem osebnega prostora (v katerega nedotakljivost so mnogim obiskovalcem vdrli nepridipravi, opisano v nadaljevanju) ter izmenjavo nekaj besed z znanci, ki so tekom let postali nepogrešljiv del Maniinega inventarja. Na koncertnem prostoru, ki je bil že v četrtek lociran na odru festivala (pretekla leta pod šotorom) so se v tem času že zvrstili Koromač, Kripl in Shattered Thought Patterns. Z zanimanjem si ogledam kamniške heavy metalce Use Less, ki so nedavno tega bili primorani za dvema članoma, ki sta skupini dodala poseben čar, požgati mostove. Novinca na kitari in vokalu sta solidno zapolnila prazni mesti in poskrbela, da duh skupine kot smo jo poznali ni v celoti izpuhtel, vendar bi lagal, če bi želel novega kitarista po suverenosti igranja postavljati ob bok njegovemu predhodniku, ki se je pri solažah izkazal z odlično tehniko. Pri manj poznanih pesmih se je odlično odrezal novi vokalist, ki je mimogrede, bil v skupino potegnjen zgolj zaradi poštene moči v glasu in ne zaradi dolgoletnega pojavljanja na sceni, sicer pa bi nas do Burning Bridges, s katerim je band nekoliko izstopil iz anonimnosti, skoraj prelisičil, da gre za starega mačka metala. »Tavtine« (Rok Tavčar, prejšnji vokalist) linije so z redno vadbo v tem komadu zablestele in dale nasledniku, čigar glas je lociran v nižjem spektru baritona, zelo težavno opravilo pri nadomestitvi. Tako smo žal pogrešali nekatere značilne scream vokale, ki so tokrat obležali v nižjih, bolj »blazebayleyjevskih« frekvencah, kar je originala vajena ušesa nekoliko zmotilo. Sicer pa je drža skupine močna in samo dejstvo, da se med člani banda odlično počuti v sceni do tedaj popolnoma neizkušen outsider, je lahko zelo pohvalno in priča o tem, da se nekoč razgrajaška metalska horda čedalje bolj približuje izredno kulturnemu in za družbo zaželenemu spektru življa. Novi rekrut, bodi pozdravljen!
Za dozo death metala so poskrbeli Ferocious Mind, ki se v živo po zvoku in izvedbi zelo približajo zvenu EP-ja Manifestation Of The Devil, izdanega v preteklem letu. Blast beat, mnoge menjave ritmov ob močno distorziranih kitarah in alternirajoč growl/scream vokal so intenzivno parali duševno meglico, ki je tisti čas že pestila ali pa plemenitila slehernika pod odrom.
Nasledili so jih goriški thrasherji Lintver, katerih bobnar se je pred nekaj koncerti preselil izza mikrofona za tolkala in vokalne sposobnosti prepustil kitaristu, kar se je izkazalo za fantastično odločitev, saj band tako res postreže z odličnimi ritmi in divjim vokalom, za katerim ne zaostajata niti kitari, niti bas. Odličen nabor hitrih pesmi žal nekoliko teži medsebojna podobnost, vendar si tu zaradi povzročenega stanja ne bi upal reči preveč; sestavljanko namreč dopolnjujem z napol zavezanimi očmi.
Predvidenem naboru bandov so se ob pozni uri pridružili še Chaosstar, katerih nastop je bil prvotno odmerjen v zgodnjih urah naslednjega dne. Band je prav tako doživel kadrovske spremembe in od progresivne plošče Lifetime (2009) zakorakal v precej bolj pop vode in s tem sprožil med pravoverno metalsko družbo nekaj zgražanja. Zgražanja v smislu, da je žalostno, da gre nekoč metalska skupina po poteh zavoženih rock bandov, ki za precej manj specifičen glasbeni okus zdaj igrajo priredbe na moto zborih (mimogrede, letos smo si lahko ogledali njihov nastop na medvoškem motopikniku). Kljub vsemu ne gre zanemariti dejstva, da je šlo za eno izmed bolj uigranih skupin na festivalu, da so bili vsi aranžmaji umeščeni v popolno skladnost, posebej pa je blestel vokal, ki se je v najboljši luči predstavil med izsekom priredbe Queen – Bohemian Rhapsody. Vendar pa metalski živelj z razlogom beži stran od radijskih postaj in se na takšne festivale pred zvokom splošne popularne glasbe želi umakniti na področje, kjer lahko branijo svoje stališče. Dreganje v tako dogovorjeno skupnost jasno sproži nekaj nejevolje.
Kam se je izgubila noč, nima smisla raziskovati, več pozornosti pa bi lahko policija namenila raziskovanju tatvin, ki so se zgodile med četrto in sedmo jutranjo uro. Iz spanca nas je tako zbudil hrup razjarjenih ljudi, ki so čez noč ostali brez gotovine, telefonov, fotoaparatov in druge imovine, v skupni vrednosti nad tisoč evrov, prizadelo pa je slab ducat obiskovalcev. Čudno je, da se je to zgodilo izkušenim kamperjem, ki so kraj navajeni od preostalih festivalov, opitim spalcem naj bi imetje menda izginilo izpod glave in žepov oblečenih hlač. Odgovor policije je bil nekako v smislu: »Glej, midva sva dva za celo regijo od Sežane do Gorice, napisala bova prijavo, ampak bo obležala bogve kje.« Začuda niso imeli takšnih težav s kadrom, ko so pred nekaj leti v okolico prizorišča poslali tri patrulje, do zob oborožene s plačilnimi nalogi. Za primerjavo; na pretekli turneji Helstar, na kateri se je kot basist pridružil Matej Sušnik (Metalsteel), je policija sredi Londona, mesta z deset milijoni prebivalcev, v nekaj urah poiskala storilca, ki je bandu vdrl v kombi, in članom povrnila vse imetje. Sicer bi ravnanje policije pripisal ležernosti vedenja, značilnega za kraško območje, a kaj, ko smo v Kranju vajeni podobnih izkušenj, ko iz žrtve zaradi donosnosti postopka naredijo krivca in tako dalje. Če si iz filma Changeling sposodim govor Johna Malkovicha v vlogi duhovnika: »Živimo v državi, kjer so naši domnevni zaščitniki postali brutalizatorji naroda.« Taka je žal cena življenja v republiki, katere finančni proračun bazira na pobranih kaznih in kjer organi zaščite delujejo kot dobičkonosno podjetje – delamo tisto, kar se splača in ne tisto, kar naj bi bil namen organa. Vse spoštovanje pa lahko izrečem organizaciji Metal Manie, ki je za prihodnjo noč na teren poslala nekakšne straže, ki so preprečile podobne incidente v naslednjih dveh nočitvah.

Darijan: Malo pajdašic in pajdašev se je zbralo v petkovih začetnih urah, od katerih je vsak prejel barvne zapestnice (vijola, rumene ali modre barve) ter šel svojim ciljem naproti. Prijaznost festivalnega osebja se je nadaljevala pri vhodu na prizorišče, kjer so se nahajali varnostniki/redarji vredni svojega delovnega naziva. Pa poskusimo sestaviti vse koščke sestavljanke …
Aleš: Osebno smatram siljenje bandov na oder pred četrto popoldansko uro za nesmisel in povsem razumljivo je, da se v času kosila ljudje raje mudijo po gostilnah in poskrbijo za higieno, kot pa na prazen želodec gledajo band. Licence To Hate sem tako spregledal, šele po objavi festivalskih fotografij se spomnim, da sem gledal Avstrijce Fallen Utopia, ki so pustili z melodičnim death metalom dokaj bled vtis, sicer bi se verjetno jasneje zapisali v spomin. Z večjim zanimanjem smo tako v petek na odru ugledali Shutdown, ki bi ob spodobni uri izpadli fenomenalno, predvsem zaradi pesmi s prvenca, ki so se res dobro prijele podalpske publike in bi ob mraku dobile na oder kakšen povratni krik več. Nastop je bil okrnjen za basista, kar pa se ni poznalo, saj bas tekom celega festivala ni igral pomembnejše vloge, četudi je akustika prostora precej solidna. Kakorkoli, članom banda se je videlo, da festival preživljajo kot ostali obiskovalci, povzročena skurjenost se je tako nekoliko poznala na glasu, ki se je vseeno precej dobro odrezal. »Skokici« na vokalu se je kot tudi v Kinu Šiška pridružila sestra Katarina ter komade podkrepila z vokalnimi linijami. Zelo dobrodošlo med samimi komadi, da smo si lahko spočili oči, medtem ko je Egzija za mikrofonom popadla blažja različica Mucyjevega sindroma.
Darijan, Aleš: Tokrat smo lahko videli nastop dveh boljših italijanskih skupin, od katerih vsaka opeva tudi zgodbe iz njihove domovine. Delirium X Tremens so postregli z neizprosnim death metalom in globokim vokalom, ki je ostal nespremenjen tudi med nagovori, ki so bili večinoma (meni nerazumljivi) napovedniki sledečih pesmi. Navkljub dobremu nastopu pa albumi (predvsem zadnji, Belo Dunum, Echoes From The Past, ki je izšel leta 2011) zanetijo več isker. Tako po zvoku kot opravi najbolj spominjajo na britanske Akercocke, predvsem v spominu ostane »brko« za mikrofonom, ki bi mu z veseljem podelil glavno vlogo hudobca v filmu s Clintom Eastwoodom. Člani banda so na festivalu ostali naslednji dan in mimoidočim prijazno delili prej omenjeni album, ki pa po nekaj poslušanjih ne zveni tako zelo prepričljivo, predvsem na račun razmetanih aranžmajev. Po brskanju na Metal Archives iz ene izmed recenzij prejšnjih albumov izvem, da jim je album v roke prišel povsem po istem postopku. Videti je, da se band zelo trudi in gradi tako na komunikaciji s fani kot tudi na nastopu, a se ne čudim, da prejšnji albumi kljub temu dosegajo polovične ocene. Pri noviteti gre gotovo za napredek, a so še vedno nekoliko pretežki za posluh. Mimogrede, »delirium tremens« je zdravniški termin, ki opisuje posledice prekomernega uživanja alkohola več dni zapored, kar še danes občuti prenekateri obiskovalec tokratne izvedbe Manie. Recenzijo zadnjega albuma najdete tukaj.
Setlista Delirium X Tremens: I Was, Teveròn - The Sleeping Giant, The Legend Of Càzha Selvàrega, Artiglieria Alpina, 33 Days Of Pontificate (Vatican Inc), New-Clear File.
Darijan: Štafeto death metala so prevzeli Doomed. Proizvedli so mojim ušesom precej bolj generičen (in v starejše čase zagledan) death metal kot Italijani pred njimi. Repertoar so sestavljale tri pesmi z EP-ja From The Crypt, ki so jih prepletli z nekaj novimi. Predvidevam, da bodo dokaj dolge kompozicije (nove pesmi se zdijo še daljše od starejših) ohranile le največje zagrizence. Na izvedbo naj bi vplivalo tudi boleče uho pri frontmanu, težava, ki pa je zaradi nadaljevanja (eno pesem so sicer prekinili zaradi tega) nastopa nisem niti zaznal, razen vmesne omembe monitorjev, kar lahko pomeni le slab zvok na odru. Nekoliko boljši zvok pri obeh bi vsekakor bolje izrazil obe skupini.
Setlista Doomed: Morbid Beliefs, Ancient Blood, Cold Hollow Machinery, Shattered (Reflection Black), Utopic Dystopia, Plague.
Aleš: Hrvati War-head so servirali thrash metal obroke s svojih do sedaj izdanih izdelkov. Gre za band, ki redno-čedno prečesava celo Evropo in so celo zaslužni, da naše kraje obiščejo karavane thrash metal bandov vseh mogočih regij. V preteklosti so nam člani banda, ki vodijo tudi svoj tour management, pripeljali Američane Warbringer, Brazilce Grave Desecrator ter Nemce Eure Erben (prej Darkness). Odlično zastavljene pesmi z mnogo intenzivnega groovanja, ki pride na ploščah bolj do izraza je žal nekoliko skazil zvok, pa tudi sicer band z eno kitaro ne dosega polnosti zvoka, ki bi bila za ta žanr potrebna. Najbolj v spominu ostane zadnja pesem, War-head, katere refren »we are war-head« je zadonel tudi iz grl publike.
Setlista War-head: Free, Terrorizer, Who Dares Wins, Away, War-head.
Darijan: Italijanski »zlobneži« Necromass so se po zelo dolgotrajnih pripravah na nastop dotaknili teme, s čimer so zmotili drugače neoviran pravočasni potek dogodkov. Pripravljati so se začeli že med War-head in poleg svoje glasbene opreme nanašali tudi ličila (oziroma »grdila«). Tako so se v celotnem paketu zle sile izlile v dober nastop in italijanske legende (pri zapisu zadnjih dveh besed ubogam nasvet starejšega sodelavca) so v njihove vrste privabile nekaj »zlomišljenikov«.
Invazija italijanskih skupin se je nadaljevala z White Skull. Poleg italijanskih je bilo (ta dan) največ še slovenskih in hrvaških skupin. White Skull je druga skupina, ki sem jo naznanil že prej. Zanje je bil ta nastop v okviru majhne turneje Rise Up Your Flag Tour. Veliko nastopajočih je poskrbelo za skladno scenografijo in tudi »Bela lobanja« niso bili izjema, saj je prav ta rekvizit krasil sredino odra. Dinamičen nastop je naletel na različne odzive. Italijanski power metal z več kakovosti, kot smo je običajno vajeni iz te države in v tej podzvrsti. Poskočni člani, močan vokal, ki ga vnaša pevka Federica De Boni, sporočila o starem Egiptu in Rimljanih, dobra izvedba. Tako kot so stari Rimljani širili Rimski imperij, tudi White Skull poskušajo širiti dober power metal. Niso pozabili niti nekajkrat zamahniti s svojo zastavo. Scool.
Darijan, Aleš: Violator so zlomili zakone (porekla skupin) in vratove. Brazilci, ki so se ravno nahajali na evropski turneji Deadly Sadistic Tour 2012 (na kateri so bili skupaj z War-head), so sicer pod oder zbrali veliko množico in na splošno zapolnili prizorišče. Drsališče najdebelejših strun na kitari na življenje ali smrt. Saj poznate moto: »thrash 'til death«. »Jaz sem Violator in sem najhitrejša thrash zasedba na svetu.« Po pesmi ali dveh moraš imeti res dobre živce ali pa biti naglušen, da zdržiš monotonost njihovih kompozicij. Malce več umetnosti v drsanju ne bi škodilo vsem novodobnim thrash skupinam. Ne gre pa spregledati nagovorov, ki so fanom servirali obilico zahvale za podporo in metaliziranje na splošno, kar je nekaterim pihalo na dušo, spet drugim pa zatežilo s prepogosto slišanimi vsebinami sporočil na koncertih.
Od pravkar povedanega pa k nemškim težkonakovalnim starešinam Primal Fear. To je bilo moje (Darijan) drugo soočenje s to skupino v živo, a je navkljub temu bil ta nastop bolj prvinski (dejansko primal)! Rutinski, a razgiban nastop. Stroj, ki je stalno podmazan, bo težko zatajil, zato tudi nekdo s »koncertno kilometrino« ne bo slab. Devet albumov v štirinajstih letih pa tudi ni od muh. Ne glede na vse to pa največ pozornosti pobere vokal, saj zasenči vse ostalo. Primal Fear so kot cenovno dostopnejši Judas Priest. Skupina in občinstvo sta bila kot obojestranska plima in si izmenjevala valove decibelov. Seven Seals, Metal Nation, Metal Is Foreve(eeeeee)r – in every single matter! … Hladen večerni zrak, blisk žarometov in na odru trodelna omara, iz katere se vijejo zvoki dunajskih dečkov? Naj vas ne bo sram, če ste tudi vi potočili kakšno solzico ekstaze.
Ko šteje glasbena skupina petindvajset let (delovanja), takrat veš, da si star. Prestar za preigravanje thrash metala? Ne pri Sarcasm. Zadnji na odru, v okviru petkovega programa, so prišli v Komen ponudit dober nastop. Thrash metal polka za nekaj folka. Če bi pevec med komadi manj opletal z jezikom, bi mogoče ostalo prostora še za pesmico ali dve več. Ampak, nastopal je kot manijak! Whiplash! Odlična izvedba (tudi te Metallicine pesmi oziroma vratne udarnine) in nabor pesmi iz celotnega arhiva skupine ter »mošnjetresoči« spremljevalni vokali! Sarcasm trenutno več kot očitno uživajo svoj »mojo«, saj so pred odličnim vzdušjem na Manii po pričevanju lokalnih medijev zablesteli na srbskem festivalu Exit.
Setlista Sarcasm: Something To Believe In, Litr Na Mizo, Road Warriors, Terorist, Divja Kri, Dej Mi/Sarcasm, Thrash Tonight, Crematory.

Noč s petka na soboto je minila brez nepovabljenih obiskovalcev, je pa šotore nekoliko privzdigovala burja.

Darijan: V soboto sem pogledal še prvi dve skupini. Italijani (iz Gorice) Overtures, ki so navkljub igranju avtorskih pesmi sprožili topove šele s priredbo pesmi Pirate Song od Running Wild. Če se že priredba tako dobro sliši, si lahko samo predstavljam(o), kako bi se odrezali Running Wild.
Hrvati Sufosia pa so me za kratek čas prikovali k posluhu, predvsem zato, ker so bili v ustnem izročilu opisani kot »podobni Megadeth«, kar je zanetilo zanimanje. Medtem ko v živo to ni prišlo do posebnega izraza, se na njihovem prvencu Inspiration Breakdown (2011) lahko ujame čarobnost Megadeth iz njihovega vrhunskega obdobja. Posledično spomnijo na poti skupine Inciter (ki so na začetku črpali močno inspiracijo od Metallice) in upam, da jim ne bodo sledili v naprej.
Aleš: Nasledili so jih Teleport, kjer resnično ne najdem besed za izraženje navdušenja nad bobnarjem, ki s tako intenzivnostjo mlati po tolkalih, da smo se na trenutke zbali za stabilnost odra. Zvočno sliko izredno lepo dopolnjujeta kitari, ki se predstavita s prav posebno zvočno in aranžmajsko ostrino, ki dobro podloži vokal. Dinamično, zanimivo in ja, voivodsko.
In ker se ležerno vzdušje v mestu nadaljuje in kljub potencialu tisočih zapravljivcev Komen v teh dneh ne vidi poslovne priložnosti ter se prvi gostinski obrati, ki nudijo pice odprejo šele ob štirih, smo žrtvovali banda Valuk in Voodoo Mule, ki se po pričevanju portala Profanity niso najbolje odrezali, hkrati pa se je v tem trenutku začela kazati vsa dinamika kraške klime, ki je ta čas prinesla precej nižje temperature in nekaj padavin.
Sledil je gorenjski combo death in glam metala. Zelo spodoben deathmetalski nastop so pripravili kranjski Armaroth, ki morda na čase niso zveneli najbolj uigrano, vendar po dveh preživelih dneh na Manii tega ne gre nikomur zameriti. Dinamično bobnanje, zanimivi riffi v stilu starih Cannibal Corpse in Suffocation ter posrečena pojava na vokalu, ki postaja čedalje bolj priljubljena po barvi glasu, s svojo karizmo na oder nalepi zgledno število oči. Dobro, le ped stran od odličja.
Street Creeps. Podobno kot Hotty MkkNotty – imajo stas ... A če bi po teh dveh bandih sklepal o celotni glam sceni bi bil prepričan, da gre za zvrst samoparodije. Največji problem je morda intonacija vokala, ki bi zvenel prav dobro, če bi zadane linije odpel podlagi primerno. Band je še mlad, odrske izkušnje lahko preštejemo na prste ene roke, ravno fenomenalen nastop pa je predramil kar nekaj obiskovalcev, da so si predstavo ogledali od bliže. Bo že držalo, da se določene skupine pogleda predvsem zaradi odnosa ali sporočila in ne toliko zaradi usklajenosti inštrumentov.
Martin: Ob občutni ohladitvi in muhastem vetru so na oder stopili Švedi October Tide, ki so nam postregli z dokaj dolgočasno in monotono verzijo death/doom metala. Sicer tehnično odlično izveden koncert je deloval precej generično, saj smo namesto glavnih akterjev na odru spremljali bolj kot ne statiste. Ušesu prijazne, dolge in počasne melodije z mističnim growlom so marsikoga ponesle v svet domišljije.
Sledili so nemški starci Fleshcrawl, ki so v petindvajsetih letih ustvarjanja skreirali že marsikatero death metal cvetko, ki so nam bile servirane ena za drugo. Sicer je nekoliko nerazločen zvok nizkih kitar nekoliko popačil splošni vtis, a odbiti blast beati, »cupa cupa« ritmi in živalski vokal so spravili zavidljivo število množice v aktivno čupanje. Tudi odrska prezenca je pripomogla k motivaciji in naganjanju strahu v kosti, neprestano čupanje in pevčeve mimike so marsikatero babico v Komnu pripravile do tega, da si je čez glavo trdno zavila vzglavnik.
Aleš: Hlad je pritisnil še intenzivneje in vemo, da v teh primerih žabe otrpnejo (beri: koma). Dodatne vtise o Fleshcrawl in Aura Noir vam tako časti Profanity.
Glasbeni del festivala so zaključili obalni black metalci Ater Era, ki precej odstopajo od generičnosti, ki se je ukoreninila v tej zvrsti in so na posluh ponudili zelo zanimive riffe, polne kitarske ter vokalne aranžmaje.
Festival se je tako zaključil – še eden tistih dogodkov, kjer se po koncu sprašuješ kam so šle vse ure in tuhtaš o izvoru raznoraznih modric in drugih poškodb na telesu. Čeprav je bilo za higieno dobro poskrbljeno in tudi v tuš kabinah ni bilo pretirane gneče, je šele vrnitev s festivala marsikomu pomenila ponovno srečanje z zobno ščetko, kar vse skupaj naredi še bolj primarno, živalsko.
V Komnu smo na račun odličnih trenutkov vsekakor pustili nekaj pameti, dostojanstva in verjetno kakšno devištvo. Nedvomno bomo to zaman iskali na istem prizorišču prihodnje leto. Letošnja edicija Metal Manie je v vseh pogledih dosegala nivo prejšnje. Po naboru bandov se je pokazalo, da je prepričanje najbolj zagrizenih o tem, da se na dotični festival hodi predvsem zaradi kolegov in tradicije nekoliko zmotno, saj smo zaradi neprimerno manj zanimivega programa pogrešali okoli tretjino znanih obrazov. Posebnost letošnje Manie je bila tudi v tem, da je bilo ozvočenje in osvetljava zaupana drugi izvedbeni ekipi, ki se je izkazala domala tako dobro kot ustaljeni set Yoldija & Mišice. Kulinarična ponudba na festivalu je posnemala vse prejšnje edicije (novost palačinke), pri čemer je potrebno omeniti stojnico s pivom Mahr's Bräu, ki zadnje čase s svojo ponudbo iz slovenskih koncertnih dvoran preganja vojno Union/Laško in za isto ceno ponuja zdravo konkurenco ter odličen način odžejanja. Osebna zahvala gre vsem, ki so tiste dni z živežem, pijačo ali drugimi opojnostmi pomagali tistim, ki so bodisi prišli obubožani, ali pa to postali po noči iz četrtka na petek. V tem je čar metala, ki pred drugimi glasbenimi subkulturami vsekakor prednjači po kolektivni zavesti, kjer je vzajemna pomoč, čeprav čedalje bolj redka lastnost, ne le cenjena in iskana, pač pa nekaj povsem običajnega, na kar lahko vedno računaš.

Aleš, Darijan, Martin

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
Fotogalerija
Ogled fotogalerije
Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
1. 2. 2019Dirty Skunks Fest 2019 / Reportaže
17. 1. 2019Bliža se Dirty Skunks Fest / Novice
24. 8. 2012Metalcamp 2012 / Reportaže
29. 9. 2004Metal Camp 2004 / Reportaže
KONCERTI & FESTIVALI
28. 3. 2024
Inferno Metal Festival 2024
Rockefeller / John Dee / Sentrum Scene, Oslo, Norveška
28. 3. 2024
KoD: Glista, Prototype 5, Black Camo
Menza pri koritu, Metelkova, Ljubljana
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija