Na današnji dan
2011
Amon Amarth izdajo svoj osmi album Surfur Rising
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

REPORTAŽE

15. 8. 2013

Metaldays 2013, 4. dan

Tolmin / 25. 7. 2013

Četrtek in petek sta bila po sredini ujmi najbolj vroča in soparna dneva festivala, tako da so se nam nekaterim možgani praktično utapljali v švicu. Naloga odprtja malega odra v četrtek malo čez poldne je pripadla bandu, ki je k nam priletel preko oceana, natančneje iz Mehike – Imperium. Če vam ime asociira na (ne)znani slovenski band Imperij, te vizije takojci postavite na stran, kajti Imperium palijo nadvse melodičen in speven death metal, ki občasno z refreni in nekaterimi riffi potegne že na power metal, vendar ne v stilu Children Of Bodom ali česa podobnega. Gre za relativno nov band, pri glasbi katerega je čutiti, da je potrebna dodelave, predvsem kar se aranžmajev tiče, a vseeno je bil nastop nadvse všečen. (Gorjanec)

Za dobrimi brati v nacho siru na malem odru so glavni oder zasedli naši južni bratje, energični moderni metalci Cold Snap. Zvrsti, ki jo fantje igrajo, sam sicer ne poslušam, vendar je treba dati fantom samokolnico plus točk za zares uigran in energičen nastop na temperaturi, s kakršno običajno delajo oglje. Glasba je zvenela izpiljeno, nagovori dodelani in pogosti in kljub približno 70 stopinjam Celzija je frontmanu uspelo spraviti v gibanje sicer maloštevilno publiko. (Grega Š.)

Na malem odru so Imperium sledil jezični bratje iz Španije, Ravenblood, ki igrajo podoben stil glasbe, le nekoliko bolj dodelan in poskočnejši. Sami se opredeljujejo kot epski folk/ death metal, ampak jaz drugega folka kot pred odrom nisem zaznal. Nasneti inštrumenti sicer občasno zvenijo nekoliko neumestno glede na rušilno melodiko glasbe, a kljub temu se zadeva ljubitelju melodeatha prijetno usede v ušesa. (Gorjanec)

Na vrsto so prišli spet Ciprčani, tokrat zasedba Blynd, ki prisega na mešanico deatha in thrasha, začinjenega z nekaterimi heavy elementi, s Stormcast, ki so nastopili prejšnji dan, pa si delijo kitarista. Njihova rušilna glasba je podkrepljena z orkestrskimi nasnetki, ki poleg kitarskih solo predelov dodajajo melodično epskost. (Gorjanec)

Mali oder so nekaj pred tretjo uro popoldne zavzeli odštekani britanski deathmetalci MetaStasis, ki s sampli in klaviaturami ter nekaterimi drugimi glasbenimi elementi v svoj zvok vnašajo tudi duh modernosti. Glasba je nekaj povsem povprečnega – premalo brutalno in premalo old school za moj okus – vendar so fantje v umazanih kombinezonih na odru uprizorili energičen in razgiban šov, kar jim lahko štejem le v plus. Z nekaterimi člani banda sem v poznih nočnih urah tudi malo pokramljal. Skupaj z delom zasedbe Bloodshot Dawn, ki je igrala naslednji dan na velikem odru, so se namreč okoli 4h zjutraj odločili, da ga zažurajo z mojimi neposrednimi avstrijskimi sosedi v VIP kampu, in ker je bil moj že tako ali tako kratek spanec spričo tega še bolj ogrožen, sem se odločil, da jih zastrupim z absintom. Pol ure kasneje smo vsi lepo spali, še prej pa mi je klaviaturist, ko je zvedel, da sem Slovenec, razodel svojo anekdoto ob srečanju s slovensko kulturo. Ko so bili v trgovini, je namreč naletel na stekleničke cockte in se skoraj poscal od smeha. V njegovem valižanskem narečju namreč beseda »cockta« izpade kot neke vrste vzklik navdušenja v smislu: »To, kurac!« Kot da bi zadel penis na lotu in bil nagrade neznansko vesel. (Gorjanec)

Za njimi so na malem odru nastopili Vallorch, Italijani, ki igrajo folk metal. Mnja … S tem ne mislim obče kurcati folk metala, ampak ta fruličarska zmešnjava res ni ničemur podobna. Žal so me delovne obveznosti obdržale v soničnem objemu te kakofonije, sicer bi se odpravil pogledat Sólstafir na veliki oder. (Gorjanec)

Za celjenje ušesnih bobničev so po Vallorch poskrbeli Belgijci Herfst, ki se oklicujejo za necromantic metal, karkoli naj bi že to bilo. Gre za mešanico blacka in deatha, ki ni ravno presežek, a vseeno solidna in zanimiva glasba, ki jo v živo odlično nadgrajuje tudi performans članov na odru. Igrali so hitro in glasno, kar sem z veseljem pozdravil, saj nisem hotel ujeti niti ene same samcate še tako tihe note z velikega odra, kjer so imeli klobasarsko veselico Subway To Sally.
Po premoru so na malem odru to humanitarno dejavnost nadaljevali The Rotted. Band, nekdaj znan kot Gorerotted, je po začetnem grinderskem obdobju prerasel v dokaj dober death metal band, po spremembi imena pa so prešli v modernejše vode, kar se izraža tudi v upadu podpore s strani občinstva. (Gorjanec)

Eden od »cukrčkov« četrtkovega dne so za ljubitelje ekstremne glasbe predstavljali Anaal Nathrakh, ki so v zadnjih letih v underground sceni postali pravi hit s svojo odštekano mešanico black metala in grindcora. Že po prvih nekaj taktih se je pred malim odrom začela norišnica, jaz pa sem se po kakih dveh komadih odpravil do glavnega odra, da ujamem Ihsahna. Žal pa sem se krepko nasmolil, saj je veliki oder deloval s približno desetminutno zamudo, zato sem ujel ravno toliko minut nastopa progresivcev Leprous, ki na turneji delujejo kot Ihsahnov spremljevalni band. Meni ta muzika preprosto ne potegne, tako da sem kolebal, ali naj vztrajam ali grem nazaj na Anaal Nathrakh. Odločil sem se za prvo in pač malce potrpel ter si ogledal približno dva komada Ihsahnovega nastopa, potem pa se vrnil na Dirty Skunks stage, saj sem dobil občutek, da ta sicer odlična glasba preprosto ne paše na festival, pa še zvok ni bil ravno najboljši. (Gorjanec)

Na vsakem festivalu je nekaj eksotike, letos na Metaldays so bili to Leprous. Člani izgledajo kot mladi pisarniški jetniki, ki se za vikend zberejo in se množično drogirajo. Tehnično odlično podkovan bend je pokazal nekaj precej depresivnih prijemov, ki so pod žgočim soncem dajali vtis, kot da se sprašujejo, kaj tu počno. Po lastnem koncertu se jim je pridružil Ihsahn, ki je na oder prinesel nekaj karizme in s tem dvignil nivo nastopa. Žal tudi njemu ni uspelo prepričati žurersko razpoloženih metalcev, ki so se raje kot pod odrom zadrževali na pivu. (Martin)

Da je bil letos seznam nastopajočih na malem odru zares brutalen in neprimerljiv s prejšnjimi edicijami, so dokazali Lock Up. Ti so še ena poslatica za navdušence umazane glasbe, ki pa se niso nabrali v zavidljivem številu. All-star zasedba, ki pod taktirko vsenavzočega Shanea Emburyja (Napalm Death, Anaal Nathrakh, Bruheria) take in drugačne odre ruši z intenzivnim grindcorom, je zbrane v prijetni senci prisilila, da so počeli čudne stvari, kar je delovalo zelo razvedrilno. (Martin)

Ob osmih zvečer so na veliki oder stopili kanadski thrasherji Annihilator. Bolje rečeno, ob osmih naj bi stopili na veliki oder, vendar pa so zaradi »tehničnih težav« prvi komad odigrali z desetminutno zamudo. Načeloma tega ne bi izpostavljal, vendar gre tu za band, ki je slovenske odrske deske nazadnje tlačil daljnega februarja leta 1991, ko so se na Painkiller turneji skupaj z Judas Priest in Pantero ustavili v Hali Tivoli. Posledično so bila pričakovanja velika, kljub temu da so se od takrat Annihilator velikokrat ustavili v naši neposredni bližini. Poleg tega so imeli na razpolago samo eno uro igranja, tako da se deset minut kar pozna.
Koncert so odprli s komadom Smear Campaign, ki bo na prihajajočem albumu. Neznan komad ter slab zvok nista povsem prepričala občinstva. Sledil je King of the Kill, ki je naposled le predramil spečega zmaja pod odrom, vsem ostalim pa je po žilah pognal adrenalin. Med samim komadom se je tudi zvok občutno izboljšal, na visoki ravni pa je ostal skozi celoten nastop. Band je med nastopom deloval zelo živahno: bobnar Mike Harshaw je z večnim nasmeškom in entuziazmom spominjal na legendarnega Nicka McBraina (Iron Maiden), večni mladenič Jeff Waters, alfa in omega Annihilator, je po odru tekal in skakal ter konstantno koketiral s publiko, basist Alberto Campuzano je s svojo impozantno pojavo na trenutke deloval, kot da je sam na odru. Edini, ki ni kaj dosti migal, je bil pevec in kitarist Dave Padden. Annihilator so se v petdesetih minutah sprehodili skozi diskografijo, predstavili so tudi dva komada s prihajajočega albuma. Med koncertom so se tudi zaslišali zvoki streljanja in eksplozij, tako da smo nekateri po tihem že upali, da bodo odigrali Epic of War (sive eminence temu komadu pravijo tudi The Trooper #2), a žal je bilo upanje zaman, tako da so odigrali „le“ Set the World on Fire. (Pre)kratek koncert so zaključili z Alison Hell, ki je še zadnje skeptike prepričal, da so se pridružili opletanju z glavami. (Aljaž)

Za melothrashem iz Kanade pa so nam svoj angleški »machothrash« servirali stari znanci Onslaught. Po odpovedi nastopa na MMOA pred leti so Britanci postali razmeroma redni gostje naših odrov, zato so si ustvarili tudi močno bazo poslušalstva, ki jih je podprla tudi tokrat. Onslaught igrajo hiter in agresiven thrash, ki spominja na Slayer, zmešane z tevtonskim thrashem kakih Destruction. Njihovo setlisto je sestavljal nabor komadov z vseh obdobij, od komada Thermonuclear Devastation s prvega albuma Power From Hell pa do Sounds of Violence z istoimenskega albuma, izdaneha pred dvema letoma. Konzumatorji thrash metala so morali biti z njihovim uro dolgim nastopom zelo zadovoljni, saj je šlo za odlično izpeljan agresivni zvočni napad na naša ušesa. Top! (Grega Š.)

Sledil je nastop švedskih velikanov Hypocrisy na glavnem odru. Peter Tägtgren je mož mnogih talentov in kot običajno tudi tokrat ni razočaral. Kljub šušljanju, da so fantje pijani kot čepi in brez volje, so Švedi namreč izvedli zelo soliden nastop, kjer so krasno mešali tako nov kot star material. Peter je imel svoj dan; vrhunski globoki growli in super izvedeni screami so bili podkrepljeni z nekaj prav zabavnimi nagovori. Setlista je tako obsegala zelo stare komade, npr. Necronomicon iz drugega albuma zasedbe, ki naj bi ga Mika Hedlund napisal že pri svojih trinajstih letih, pa vse do materiala z aktualnega albuma End Of Disclosure, katerega naslovni komad je odprl koncert, vmes pa so vrinili še 44 Double Zero. V dodatku koncerta pa seveda nista smela manjkati Roswell 47 in Eraser, ki sta kot vedno poskrbela za dodaten zagon publike pred koncem. Koncert po mojem mnenju sicer ni dosegel nivoja lanskega na Metalfestu v Zadru niti ne norije v povodnji leta 2004 na Metalcampu, a Hypocrisy nas vsekakor niso pustili ravnodušnih. (Grega Š.)

Nosilci predzadnjega dne so bili osveženi ameriški epic power metalci Iced Earth. Zasedba pod vodstvom Jona Schafferja je v zadnjih letih doživela mnogo pretresov in kadrovskih sprememb, sedaj pa so se ustalili z vrhunskim mladeničem Stujem Blockom na vokalu, Lukom Appletonom (ki smo ga še leta 2011 gledali kot člana zasedbe Fury U.K., ogrevalne zasedbe na tedanji turneji Iced Earth) na bas kitari in Raphaelom Sainijem na bobnih, medtem ko je kitarist Troy Steele prisoten že dalj časa. Koncert so odprli z udarnim naslovnim komadom še vedno sveže plošče Dystopia, s katerim je Stu dokončno prepričal še zadnje, ki so dvomili v kakovost njegovega vokala. Pevec namreč poseduje izjemen razpon, ki ga obogati tudi z zares pestro paleto vokalne barve, tako da v določenih trenutkih »u nulo« imitira legendarnega Matta Barlowa, spet drugič pa z izjemnimi višinami brez težav lovi domet Tima »Ripperja« Owensa, obenem pa naredi najpomembnejše – vsakemu komadu da svoj podton, svoj podpis in noto Iced Earth današnjih dni. (Grega Š.)
Kdor si je ogledal njihov najnovejši DVD Live in Ancient Kourion, ta si lahko dobro predstavlja, kakšen je bil njihov sicer dosti krajši nastop v Tolminu. Stu Block se je izkazal kot odlična zamenjava za sicer nenadomestljivega Matta Barlowa, saj mu uspešno parira v nastopu (kar po mojih izkušnjah v živo z do pred nekaj let nazaj ponovno združenimi Iced Earth pravzaprav niti ni tako težko), ob bok pa se mu postavlja tudi z zelo podobno barvo glasu in pevskimi sposobnostmi. Mislim, da si od banda v tej postavi v prihodnosti lahko še marsikaj dobrega obetamo. Njihov po dveh letih še vedno aktualni album Dystopia je pustil močan pečat tudi na tokratni setlisti, na kateri so se z njega znašli štirje komadi, torej skoraj tretjina celotnega odigranega repertoarja. Ostalo pa bolj ali manj po pričakovanjih: Dark Saga, Pure Evil, I Died for You … Zadnji se je v spomin zapisal predvsem zaradi posebnega gosta, nekega pobiča, ki se je bandu pridružil na odru in z njimi odpel dobršen del komada. Publiki nič jasno … je morda sin od katerega izmed članov zasedbe? No, izkazalo se je, da je bil dolgolasi fantič 8-letni Jadran iz Zagreba, ki si je na festivalu dajal duška na karaokah na beach stageu, kjer so ga opazili tudi Iced Earth in mu spričo vtisa, ki ga je naredil, omogočili edinstveno izkušnjo. Mali je občinstvo navdušil s svojim samozavestnim nastopom ter norenjem in čupanjem »kot ta velik«. Po desetih odigranih komadih je napočil čas za premor oziroma za bis, v katerem so udarili z novejšim komadom Boiling Point, potem pa rušilni napad pripeljali do vrhunca z Watching Over Me in Iced Earth. Še zaključni poklon in … konec? Ne, publika se ni strinjala. Glasno vzklikanje je band motiviralo, da so še enkrat pograbili za inštrumente in se dokončno poslovili z My Own Savior. Hja, Iced Earth imajo čisto preveč dobrih komadov, da bi lahko zadovoljili vse apetite, tako da smo ostali brez cvetk tipa The Hunter in Stormrider, kakšen Dante's Inferno pa tako ali tako praktično ne pride v poštev. Kljub temu pa je bil nastop vreden ogleda, v podobni verziji pa se ga lahko ponovno nadejamo že relativno kmalu, saj se Iced Earth pri nas znova ustavijo januarja v Ljubljani. Moram pa na tem mestu izpostaviti precej moteč element koncerta (in na splošno večernega programa na glavnem odru), in sicer monitorja na obeh straneh odra. V kolikor sicer pozdravljam tovrstno popestritev nastopa, ki med drugim omogoča tudi tistim, od odra malo bolj oddaljenim, podrobnejše spremljanje dogajanja na njem, bi na letošnjem Metaldays skoraj raje videl, če tega ne bi bilo. Tako obupnega izbiranja in postavljanja kadrov ter sledenja s kamero že dolgo nisem videl. Delo snemalcev je dobro povzel kolega, ki mu je zadeva prav tako šla v nos, ko je dejal: »Očitno so snemalce najemali tako, da so hodili po Tolminu od vrat do vrat, potrkali in vprašali, če imajo pri hiši koga, ki zna vsaj približno držati kamero«, ali kot pravi naš Pero: »Toliko bobnov brez bobnarja in kitarskih vratov brez kitarista še nikoli nisem videl.« Piko na i je pri nastopu Iced Earth dodala še režija, ki je njihovo delo »prikrila« tako, da je, karkoli bi se pač že dalo videti na monitorjih, popolnoma uničila z uporabo nekih butastih efektov, ki so spominjali na cenene dance/elektro/pop spote iz konca 70-ih ali začetka 80-ih. No, glavni del koncerta je še vedno predstavljal oder z nastopajočimi, tako da z usmeritvijo pozornosti direktno tja, kamor najbolj spada, tudi ta moteči element ni kvaril užitka. (Gorjanec)

Na malem odru je sledila »urica za rezanje žil« pod vodstvom Niklasa Kvarfortha in njegovih Shining.
Čeprav so Shining za uvod v svoj nastop uporabili pesem Hansa Zimmerja iz filma Inception, žal niso nadaljevali s komadom Du, mitt konstverk, navdihnjenim z omenjeno filmsko glasbo, so pa zato odigrali par drugih pesmi z istega, aktualnega ploščka Redefining Darkness, tako kot tudi z malce starejših albumov Född förlorare, Klagopsalmer in Halmstad. Poleg vmesnega poduka o tem (beri: razvlečenih improvizacij), kako dobro bi moral človek obvladati svoj inštrument, preden osnuje band (kot so to pokazali basist, kitarist in bobnar), dobre mere sarkazma in posmeha publike so Shining odigrali še nekaj svojih koncertnih »klasik«; priredbo norveške rock oz. po Niklasu pop skupine Seigmenn, tj. Ohm, ter Submit to Self-Destruction, za kratek čas pa se jim je na odru pridružil še Hoest (Taake). Čeprav je Niklasu zaradi precejšnje vživetosti na trenutke pojenjal glas, so Shining z več kot solidnim nastopom v dobri uri skušali prisotnim, ki jih kljub pozni uri ni bilo malo, na svojevrsten način ponuditi kar največ. Medtem so na glavnem odru približno sočasno s Švedi svoj nastop zaključili nizozemski Legion of the Damned. (Aleksandra)

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
8. 8. 2019MetalDays 2019, 4. dan / Reportaže
18. 9. 2003Wacken Open Air 2003 / Reportaže
6. 9. 2001Wacken Open Air 2001 / Reportaže
28. 8. 2000Wacken Open Air 2000 / Reportaže
KONCERTI & FESTIVALI
28. 3. 2024
Inferno Metal Festival 2024
Rockefeller / John Dee / Sentrum Scene, Oslo, Norveška
28. 3. 2024
KoD: Glista, Prototype 5, Black Camo
Menza pri koritu, Metelkova, Ljubljana
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija