T(H)RASH THE STATE: Hobbs' Angel of Death

Mnogokrat, če ne celo zmeraj, reportaže s koncertov kot besedilno vrsto zamenjajo doživljajski spisi, saj avtorji v svoje opisovanje koncertnih dogodkov s prepletanjem različnih zgodb okoli nastopajočih začinimo še z lastnimi potopisnimi prigodami, ki načeloma besedilo sicer popestrijo, a po drugi strani tako rekoč nimajo nobene zveze z dogodkom samim. Podobne poteze se bom tokrat poslužil intenzivneje, kar pa dovoljuje okoliščina samo enega, in sicer glavnega nastopajočega, in posledično najkrajša koncertna izkušnja v petnajstih letih izvajanja tega konjička.
Tokratna zgodba se je začela z naslednjo novičko: »Avstralski thrasherji Hobbs' Angel Of Death, ki so satanovo besedo začeli širiti že daljnega leta 1987, se bodo v okviru evropske turneje jutri ustavili v beltinški Ambasadi Štefana Kovača – Marka. Organizatorji sporočajo, da »Predskupin ne bo, koncert pa se bo začel razmeroma zgodaj. Peter in ekipa imajo za vas pripravljenega uro in petnajst minut programa, ki bo zajemal tudi precej materiala z legendarnega prvega albuma.« Ko sem prebral te vrstice na našem portalu, sem takoj pomislil, da bom z obiskom tega koncerta ubil kar tri muhe na en mah: v živo bom videl in se pogovoril z dinozavrom avstralske metal scene, končno bom pravilno na zemljevidu znal poiskati Beltince in potešil bom lakoto po udarnem in energičnem nastopu, saj sem v zadnjem mesecu obiskal kar nekaj nemetalskih koncertov, ki niso dobro nahranili mojih apetitov.
Ker sem s strani organizatorja zvedel, da band pripotuje okoli 18h v Beltince, in »ker je koncert med tednom, bo band začel igrati že 20:30. Predskupin ne bo.«, sem na triindvajseti rojstni dan naše mlade države v Beltince prispel nekaj pred pol osmo zvečer, ko od zunaj na vratih Ambasade ŠKM še sploh ni bila nameščena kljuka, da bi lahko vstopil. K sreči sem bil dovolj radoveden, da sem skozi okno zagledal slabo svetlobo 60-vatne žarnice, in se zategadelj odpravil poiskati zadnji vhod v klub. Po manjšem sprehodu okoli stavbe končno na dvorišču zagledam nekaj avtomobilov, prve dolgolasce ter vhod. Toda bojazni, da nekaj ni v redu, se še niso razkadile, saj je bilo vse tiho. K sreči takoj ob vstopu zagledam tonskega mojstra Hermana, ki na odru bandu (beri: Hobbsu in njegovima plačancema iz Italije) pomaga pri postavljanju opreme. Klub je bil v tem času zajet v tisto globoko tišino, ki obdaja vse navzoče, preden skozi ojačevalce mogočno zazveni prvi elektronski hrup (kdor ima band in redno obiskuje vaje, ve, kaj mislim). V naslednje pol ure so se debate vrtele okoli kablov, ojačevalcev, mikrofonov ipd., s ciljem zagotovitve dostojnega zvoka. Ta na koncu zaradi tehničnih zmožnosti dvorane pač ni mogel biti najboljši, svoje je prispeval še en pokvarjen/neuporaben ojačevalec in posledično uporaba samo enega, največje pomanjkanje na ravni zvoka pa je prispeval band sam, ki se je pred nekaj dnevi ločil od drugega kitarista in se tako predstavil le kot trojica. Kljub vsem ne ravno zavidljivim okoliščinam pa Peter Hobbs nikoli ni pokazal niti trohice slabe volje, med kratko tonsko vajo se je celo znal pošaliti na svoj račun, ko je rekel, da naj Herman odloči, ali je zvok dober ali slab, ker je on že tako ali tako skorajda gluh.
No, potem so se pa že tudi začeli nabirati prvi obiskovalci, saj se je čas napovedanega začetka ali bolje rečeno konca koncerta zmeraj bolj približeval. Klub se je počasi polnil, vendar se do konca večera/koncerta ni napolnil do zapolnitve svojih kapacitet. Publika je na vrhuncu štela okoli trideset glav, ki pa je v zahvalo za pristen, zloben, bogoskrunski in energičen nastop pokazala mnogo čupanja in celo »three-piece-mosh-pit«. Hobbs' Angel of Death so brez lead kitarista in brez njegovih solaž odigrali svoj prvi album (od dveh) iz leta 1988 v celoti, dodali pa so še pesem z druge plošče ter nekaj novega materiala. Tako je, Hobbs pripravlja material za svoj tretji studijski album, od tega me je najbolj navdušil komad Drawn and Quartered, rušilec v blackmetalskem slogu starih Darkthrone, a več o tem in še več boste lahko kmalu prebrali v intervjuju. Žal je pa ta tudi bil razlog, da je moral Hobbs na koncu zaradi iztekanja časa (beri: policijske ure, saj ima klub med tednom dovoljenje igranja samo do desetih zvečer – večni slovenski problem negodovanja nad vsem in vsakomur) izpustiti Abomination of Life. A v zameno za en odigran komad manj je publika po koncertu dobila skupinsko/gasilsko sliko z bandom, ki je pred seboj – skladno s praznikom – razgrnil slovensko zastavo, ter druženje do ... Na tem mestu bi rad napisal »poznih jutranjih ur«, a tega ne morem, saj sem se kaj kmalu po koncertu odpravil na pot domov in dejansko ne vem, kdaj se je zabava končala.
Sem pa bil na hitri cesti proti Mariboru priča temu, kaj pomeni biti tranzitna država, in še eni povsem banalni stvari, ki v naši mali državi nikakor ne bo funkcionirala, dokler nas iz Ljubljane vodijo ljudje, ki imajo roke obrnjene samo v svoj žep (to bomo lahko kmalu spremenili!). Skratka povsem nasprotujoča slika nič kaj glamuroznemu, povsem prizemljenemu in nadvse hvaležnemu Hobbsu, ki bi si vsaj zaradi let lahko privoščil za ščepec več arogance. A to že ne bi bil več metal, glasba, ki je od ljudi za ljudi. Slednji so bili v sredo zvečer zagotovo najpomembnejši, zato mi je še posebej žal, da sem moral prijetne pogovore prekiniti – bodite vsi lepo pozdravljeni, saj veste, kdo ste – in da nisem našel časa in priložnosti za pogovor z najslavnejšim Slovencem med publiko, Robertom Titanom Felixom. Pa morda drugič?
Setlista Hobbs' Angel of Death: Lucifer's Domain, Jack the Ripper, House of Death, Drawn And Quartered, Heaven Bleed Off, Satan's Crusade, Final Feast, Crucifixion, Brotherhood, Son Of God, The Journey, Marie Antoinette, Hypocrites.