Metaldays 2014, 1. dan

Za nami je druga izvedba festivala Metaldays, ki se ga zaradi zgodovinskih razlogov še vedno drži ljudsko ime »Kemp«. Seznam preko osemdesetih napovedanih skupin je obetal pestro dogajanje za (skoraj) vse okuse in prepričan sem, da ste med nastopajočimi našli band, ki ste si ga z veseljem ogledali. Naša ekipa je preposlušala skoraj vse koncerte, zbrane vtise pa lahko preberete v petdelni reportaži. (Peter)

Festival so na drugem (a. k. a. Dirty Skunks) odru otvorili italijanski black metalci Duirvir, ki bi s svojim atmosferičnim black metalom bolje izpadli ob kakšni kasnejši uri. Bandu se sicer pozna manko koncertne kilometrine, vseeno pa so štirje mladeniči poskrbeli za solidno ogrevanje in opravičili mesto otvoritvenega banda. (Peter)

Več koncertne kilometrine imajo za sabo severni sosedje Fallen Utopia, ki so se slovenski festivalski publiki predstavili že leta 2012 na »Maniji«. Band glasbo, ki temelji na melodičnem death metalu, začinja s ščepci thrasha in blacka, a kljub solidnemu nastopu recept ni zadostoval za večjo aktivnost pod odrom. (Peter)

Od veliko dlje, iz Mehike, so prišli tretji razgrajači na drugem odru. Nuclear Chaos so med preigravanjem polovice lani izdanega prvenca z naslovom Absolution med publiko prvi zanetili circle pit. Točno, profesionalno, brutalno, melodično, le kak breakdown manj ne bi škodoval. (Peter)

Kot prvi Slovenci na letošnjem Metaldays so se na malem odru predstavili belokrajnski brutalneži Mephistophelian. Verjetno najbolj znana člana zasedbe sta vokalist Deni Petraš, ki ga mnogi poznate iz zasedbe Mordenom, ter bobnar Črt Valentić, ki se je nedolgo nazaj pridružil zasedbi Panikk, vendar tudi ostali člani ne zaostajajo za bolj znanima. Band je na odru deloval profesionalno in usklajeno, vendar pa je nekoliko več premikanja na odru pokazal le vokalist, ki je spregovoril tudi nekaj besed s publiko. Glede Denija je potrebno omeniti izjemen vokalni napredek, ki se kaže na vsakem koncertu. Klasičnim growlom dodaja pig squeale ter high-pitched screame in se tako postavlja ob rob drugim velikanom (moja prva asociacija na to brutalno mešanico dretja je bil Eddie Hermida). Kar pa se tiče njihovega ustvarjanja, se fantje trdno oklepajo klasičnega death metala s klasičnimi death metal ritmi. Publika je bila absolutno navdušena, izbor komadov je bil odličen, nastop pa tudi. Sedi, pet! (Tina)

Po štirih bolj ali manj ekstremnih nastopih je sledila dvojica »bolj mirnih« bandov. Brutalizacijo so umirili nemški power metalci Rising Force, ki so sicer predstavili soliden nastop, a z neizrazitimi komadi publike niso ravno prepričali. (Peter)

Prvi band, ki sem si ga na Metaldays ogledal, so bili srbski prog metalci Alogia. Skupina obstaja že vrsto let in že večkrat se je šušljalo, da bodo obiskali Slovenijo, na tokratnem Metaldays pa se je to zares zgodilo. Skupina je visoka pričakovanja povsem upravičila, saj sta brata Branković s svojimi kitarskimi vragolijami skupaj z bobnarjem Srđanom pripravila pravi balzam za ušesa ljubiteljev kompleksnejših melodij in lomljenih ritmov, pri čemer je vsakemu glasbeno malce bolj izobraženemu poslušalcu hitro jasno, da gre za balkansko skupino, saj se bobnar često poslužuje 7/8 ritmov. Posebno poglavje pa bi lahko napisali o pevcu Nikoli, saj je njegovo prehajanje iz nižjih v višje lege enostavno fantastično in v ničemer ne zaostaja za tistim, kar slišimo na studijskih izdajah Alogie in njegovega drugega banda, Eden's Curse. Alogia so nam v približno pol ure predstavili kratek presek svoje diskografije, vse skupaj pa zabelili s priredbo Iron Maiden, Run to the Hills. Všečno! (Grega Š.)

Ženski vokal in thrash metal. Gre to res skupaj? Pa še kako! Nemška zasedba Cripper z zelo prijazno in zabavno Britto Görtz na vokalu prekaša čisto vsak band z ženskim vokalom, vključno z Arch Enemy. Zakaj? Na njihovem že petem nastopu v Tolminu je imela zasedba zelo »prijazno« vreme. Pa še live DVD so snemali. Pa kaj potem! Britta je norela po odru gor in dol, prekašala celotni, bolj umirjeni, moški del zasedbe ter sredi plohe šla dol z odra in se prepustila crowd-surfanju. Glede na to, da je moj obisk koncerta temeljil le na dejstvu »grem pogledat, ker je ravno ženska na vokalu«, sem bila absolutno presenečena in navdušena. Gledano na samo glasbo se band uvršča med še eno klasično thrash metal zasedbo, vendar je zaradi Britte veliko več. Kljub dežju je bilo pod odrom kar lepo število ljudi, ki so z norenjem le potrdili odličnost skupine. (Tina)

Alcest. Osebno najboljši koncert letošnjega festivala. Sonce že skoraj zahaja, oblaki počasi izginjajo, kaže se modro nebo. Vsi tisti stereotipi o depresivnem black metalu se razblinijo v sekundi. Alcest, ki sami sebe uvrščajo med post-metal/shoegaze, so nekaj povsem unikatnega. Ambientalno, rahlo melanholično in zasanjano. Odlični vokali tako Stephana kot drugega kitarista so nas odpeljali v povsem drug svet. Instrumentalni deli, ki so zelo enostavni, umirjeni in pravljični, poskrbijo za odlično podlago res neverjetnim vokalom. Zasedba je v slabi uri odigrala nekaj novega in tudi nekaj starega, ko so res prisegali bolj na black metal in imeli celo kakšen growl tu pa tam. Po koncu koncerta, ko smo si tako jaz kot člani zasedbe privoščili pivo, sem imela priložnost govoriti s Stephanom, ki je potrdil, da Alcest temelji na pravljični deželi iz njegovih otroških sanj. Kakšen post-metal ali shoegaze? Alcest so eni in edini predstavniki fairytale metala brez vilincev, škratov ali princesk, saj opisujejo zgolj vse tiste občutke, prelepo naravo in pravljičnost. (Tina)

Na Dirty Skunks Stageu je bil prvi dan (vsaj kar se malo večjih imen tiče) bolj deathmetalsko obarvan. Prvi rušilni šus so dostavili Maltežani Beheaded, ki so ob poznopopoldanski uri privabili res zajetno število obiskovalcev, kajti področje pred odrom je bilo nadvse lepo zapolnjeno. Band ima za seboj že dobri dve desetletji aktivnosti, a šele štiri izdane studijske albume. Na nek način bi lahko rekli, da si fantje vzamejo čas in spričo tega v njihovi kratki diskografiji ni odvečnega balasta. Njihov zadnji, leta 2012 izdani plošček Never to Dawn sicer visokih pričakovanj ni upravičil, čeprav je med njim in njegovim predhodnikom minilo polnih sedem let, a izbor komadov za nastop na Metaldays je bil kljub temu primeren, je pa škoda, da so pri sestavi repertoarja v celoti izpustili svoj prvenec Perpetual Mockery. (Gorjanec)
Setlista Beheaded: Extortion of Benevolence, Scourging Repudiation, Lament of a Sordid God, Elapsed in the Vortex of Extinction, Recounts of Disembodiment, Resurgence of Oblivion, Never to Dawn, Esoteric Kin.

Za Beheaded so so si oder prilastili Norvežani Helheim, ki širijo poganstvo z vikinškim metalom v stilu zgodnjih albumov Enslaved. Torej blackmetalska glasbena osnova, kjer namesto eskplozivnih osvajalskih himen prevladujejo epsko in atmosferično zasnovane skladbe, ki so širile nordijski mraz in občutek samote med kar solidno število poslušalcev. Vendar pa je bila najbolj zaznavna lastnost njihovega nastopa zelo slabo ozvočenje, ki je celotno zadevo zvodenelo v neizrazito šumenje. Iz tega razloga Helheim niso uspeli obdržati mojega zanimanja in pozornosti za več kot tri skladbe. (Gregor)

Ko so na malem odru ružili vikinški black metalci Helheim, so na glavnem odru igrali death metalci Grave. Ker so imeli katastrofalno prenasičen zvok, sem odšla v zavetje novinarskega šotora, kjer se je celotna zadeva slišala precej bolj čisto. Pravzaprav se je slišalo odlično. Uigrana death metal zasedba, ki je na sceni že več kot dvajset let, je sekala, kot se spodobi. Če bi tudi pred odrom imeli malo boljši zvok, bi se premaknila izpod šotora, tokrat pa je bilo sedenje in debatiranje z ostalimi novinarji in fotografi bolj zanimivo. (Tina)
Dež je ponehal, začelo se je temniti. Gradila se je mračna atmosfera, v katero ne paše nič bolj kot »them ol' school det'h metal«! Grave so zame zanimiv band, saj se mi zdi pri njih najbolj opazna razlika med studijskim in live zvokom. S tem mislim na neprimerljivo boljše izkustvo iste pesmi, slišane v živo. Na prizorišču je bila zbrana že kar lepa množica brezbožcev, po prvih nizko uglašeni riffih pa se je le še večala. Prepričljiv nastop, ki je zadovoljil večino prisotnih, kot odobravanje na slišano pa se je nastopajočim publika odkupila z občasnimi mosh piti. V eni uri so padli vsi hiti, največ akcije pa sem opazil med You Will Never See Heaven in Into the Grave. Edina stvar, ki mi je motila popolno metalsko izkušnjo, je bilo kvazi soliranje, ki ga kitaristi poznajo pod izrazom dive bomb. Neumestno, a očitno stara šola to zahteva. Dive bombs gor ali dol, bilo je super – kombinacija počasnih, doomersko obarvanih riffov in hitrih blastov. Točno tako, kot Grave znajo. A po eni uri lekcije starošolskega death metala se je bilo treba umakniti; na glavnem odru je namreč na vrsto prišla mlajša generacija, melodični otroci jezera Bodom. (Ožbej)

Ko so Grave (ki sem jih žal bil primoran izpustiti) na velikem odru končali s povzročanjem potresov in pretresov, so bili Aborted na malem odru že v nizkem startu. Ni kaj, odličnih death metal bandov ta dan res ni manjkalo. Belgijski ljubitelji vsega krvavega in perverznega so udarili z eksplozivnim nastopom, ki se ga je že po nekaj riffih nalezla tudi publika. Že zdaj imam občutek, da se bom začel ponavljati pri opisovanju vzdušja pod odrom med deathmetalskimi bandi – prav vsakič je bilo pred second stageom polno ljudi, nenehno pa je bilo prisotno moshanje in vihtenje griv. Aborted so se z repertoarjem zapeljali čez svojo dvajsetletno kariero, nekoliko predstavili tudi svoj aktualni, letos izdani plošček The Necrotic Manifesto in zaključili s hitom The Saw and the Carnage Done s (skoraj) istoimenskega albuma, ki je hkrati tudi njihov najboljši izdelek, zato bi si želel kak komad iz tega obdobja več. A kljub temu nastop in zaključek, kot se šika. (Gorjanec)
Setlista Aborted: Coronary Reconstruction; Origin of Disease; Necrotic Manifesto; Fecal Forgery; Hecatomb; Coffin upon Coffin; Expurgation Euphoria; Our Father, Who Art of Feces; Sanguine Verses (…of Extirpation); The Saw and the Carnage Done.

Eni glavnih nosilcev prvega dne so bili prej omenjeni finski Children Of Bodom. Nekdanja najstniška metal senzacija ima danes za seboj že zavidljivo sedemnajstletno kariero, a navdušenje in izvirnost iz prvih let delovanja sta žal stvar preteklosti. Alexi bojda ne pije več alkohola (o zlorabi drugih substanc na tem mestu ne bom ugibal), a ga pridno nadomešča klaviaturist Janne Wirman, ki je nastop na Metaldays odigral očitno močno vinjen, kar se je poznalo na številnih fuših in samem odrskem nastopu. Tokrat je COB nagajal tudi zvok, saj tonski mojster nikakor ni uspel najti ravnovesja med glasnostjo vokalov in instrumentov, ko pa mu je to vsaj za silo uspelo, nikakor ni našel gumba za glasnost, tak da smo Fince poslušali na skoraj sobni temperaturi. Vzdušja ni uspel popraviti niti odličen lightshow, in tako so v komadih Halo of Blood, Hate Crew Deathroll, Lake Bodom in ostalih zares uživali zgolj največji fani, mnogi drugi pa smo se po slabi uri odpravili na izredno zanimiv nastop Turning Golem. (Grega Š.)

Če slučajno ne poznate projekta Turning Golem: gre za sodelovanje med Vulture Industries, norveško avantgardno metal zasedbo, ki slovenske konce obišče kar pogosto (več lahko preberete v Dejanovem intervjuju s pevcem Bjørnarjem), in umetniško skupino Happy Gorilla Dance Company. Skupaj sta ustvarili fuzijo metal koncerta in gledališke predstave, katere zadnji prikaz se je odvil prav na malem odru Metaldays, njen namen pa je ustvariti občutek nenavadnega koncerta s posebno zgodbo, ki jo je možno izluščiti iz šova brez dialoga in podobnih stvari. Setlista tega posebnega projekta je v večji meri sestavljena iz aktualnega albuma Vulture Industries z naslovom The Tower (z izjemo skladb Blood Don't Flow Streamlined in Turning Golem, ki je bila, predvidevam, ustvarjena posebej v ta namen), za teatralni pridih pa poskrbijo igralci, ki zgodbo albuma podajajo na vizualni način in se tekom nastopa pomešajo tudi med publiko ter na ta način občinstvo neposredno vmešajo v predstavo. Je bil to najboljši koncert skupine Vulture Industries, kar sem si jih ogledal? Ne. A za to je kriva izključno setlista, kajti nastop Turning Golem je bil vsekakor svojevrstna delikatesa, vredna ogleda. (Gorjanec)
Setlista Turning Golem: The Tower, Divine – Appalling, The Pulse of Bliss, Sleepwalkers, Blood Don't Flow Streamlined, The Hound, Turning Golem, Lost Among Liars.

Glavni razlog zame za enodnevno peturno vožnjo do Tolmina in nazaj je nastopil po (za moj okus) neprepričljivem nastopu Children Of Bodom. Bal sem se, da bo nastop Opeth izpadel slabo zaradi »napačne publike«, saj se zadnje čase pravoverni metalci raje distancirajo od njih (Heritage je marsikoga razočaral, češ »to pa ni metal!«). Na žalost sem imel za seboj neke pijane idiote, ki so se drli brez razloga in motili užitek ob tistih »ta tihih« delih pesmi. Na srečo jih je alkohol utrudil malo po začetku in so se odstranili …
Ko se je zaslišal intro, ki so si ga sposodili od Popul Vuh – Through Pain To Heaven, si vedel, da se bliža vrhunec večera. Presenetil me je neki Opeth devičnik, s katerim sem se pogovarjal. Dejal je namreč, da jih bo danes videl prvič v živo in da je slišal, da imajo bojda vedno zanič zvok. To me je presenetilo, saj so glede na moje izkušnje Opeth ena izmed redkih skupin, ki se zadev loti res profesionalno, kar pomeni »dober zvok ali pa ne igramo« (spominjam se Brutal Assaulta 2009, kjer so imeli vsi bandi obupen zvok, Opeth pa so uspeli zveneti odlično). V vsakem primeru pa niso imeli težke naloge zveneti dobro, saj so imeli Children Of Bodom res obupen zvok. Prek bolečine smo prispeli v nebesa; vse osebje je bilo prisotno na odru, zato so se zaslišale prve note pesmi The Devil's Orchard. Preventivno sem si ogledal setlisto s predhodnih nastopov in na prvi pogled je bila sestavljena napol iz »nežnih« in napol »metal« komadov. Program je sledil skoraj identično po seznamu, a so si privoščili v set umestiti dodaten komad, White Cluster z albuma Still Life. Bil sem vesel, saj kljub temu da sem že dostikrat poslušal Opeth v živo, te pesmi še nisem slišal. Mikael je med premori redno komuniciral s publiko v svojem stilu; za White Cluster je npr. dejal, da na tej turneji niso imeli problemov, razen enega - basist Martin Mendez je imel hud napad driske. In o tem so napisali ta komad (White Cluster). Vseh njegovih izjav se spomnim na pamet, a ne bi rad preveč zataval s tem. Med drugim je npr. povedal, da ga je Dave Mustaine v baru dvakrat udaril v rebra, da občasno jemlje heroin in spid in da ve, da so kot band postali bedni – »we used to be good«. Železni repertoar je vseboval Deliverence, Heir Apparent in Blackwater Park, ki so zadovoljili pravoverce. Novost na setu je pesem z zaenkrat še aktualnega albuma, The Lines in My Hand, za katero je Mikael trdil, da bo čez dvesto let morda postala Opeth klasika. Med »nežnimi« pesmimi sta prostor pod soncem našli še Atonement in Hope Leaves. (Ožbej)
Če nisi 100% oboževalec zasedbe Opeth, je kljub Mikaelovemu sarkazmu potreben dovolj velik vnos alkohola ali drugih substanc, da uživaš v 10+ minutah njihovih simfonij, še posebej tistih, pri katerih prevladuje kitarsko zasanjano soliranje virtuoza Mikaela. Ponovno pa so se sprožila ugibanja o morebitnem sodelovanju Åkerfelda ter zasedbe Bloodbath, saj je bil njegov kitarski tehnik eden in edini Per Eriksson - Sodomizer. (Tina)
Kot vedno do sedaj odličen nastop Švedov, vreden vožnje in ostalih komplikacij. Veselim se izida njihovega novega albuma Pale Communion, ki pride na police čez približno en mesec. Marsikomu njihov trenutni zvok ni všeč, a kaj moremo – nekomu je všeč zelena, drugemu rdeča barva. (Ožbej)
Setlista Opeth: Through Pain to Heaven (intro), The Devil's Orchard, Heir Apparent, White Cluster, Demon of the Fall, Hope Leaves, Atonement, Deliverance, The Lines in My Hand, Blackwater Park.

Ker nisem fan Opeth in ker mi je bistveno bližje old school death metal, je moj highlight prvega festivalskega dne predstavljal zaključek večera na malem odru. Govora je kakopak o newyorških legendah Immolation, ki so Slovenijo letos obiskali že drugič in od Opeth uspavano občinstvo vrgli na noge. Ta band je prfuknjen! Sicer simpatični, prijazni in vedno nasmejani možje se na odru spremenijo v podivjane zveri, ki lovijo plen zgolj zaradi želje po ubijanju. Dolgolasi frontman Ross Dolan je diktiral neusmiljen tempo, ki ni pustil dihati, sekalnih sposobnosti norega kitarista Roberta Vigne in njegove kitare pa se ne bi branili niti kanadski gozdarji. Dobro uro dolgo sonično darovanje bogu smrti je spremljal epilepsijo sprožajoč light show, ki je v kombinaciji z rušilnimi riffi in rafalnim bobnanjem pretresel možgane v drugo dimenzijo. Če si ljubitelj death metala, se ti ob takem koncertu preprosto mora odfukati, kompromisov ni. Fenomenalen zaključek prvega dne, ki je v nekaterih od nas pustil vprašanje: Je mar vrhunec festivala že mimo? No, kot smo ugotovili tekom tedna, vrhunec ni bil le en, temveč jih je bilo kar nekaj. Pravzaprav je bil cel festival zame osebno vrhunski, a več o tem v naslednjih dneh. (Gorjanec)


Preberi tudi:
Metaldays 2014, 2. dan
Metaldays 2014, 3. dan
Metaldays 2014, 4. dan
Metaldays 2014, 5. dan


Spodaj si lahko ogledate še krajši video teaser, ki ga je posnela ekipa JZA Crew: