REPORTAŽE

30. 7. 2014

Metaldays 2014, 3. dan

Tolmin / 23. 7. 2014
Avtor: Gorjanec

Ni boljše budnice od dobre »kruljačine«, za katero so pet minut po drugi uri (nastopi so se vedno začenjali točno) poskrbeli francoski death metalci As It Comes. Naj vas tribesedno ime ne zavede, ne gre za metalcore! Skupina je s solidnim setom iz brlogov pod oder priklicala večinoma francosko publiko, vmes pa se je našel tudi kdo, ki osebno banda ni poznal. (Peter)

Še več publike se je nabralo na koncertu Italijanov Helslave, ki so »oddeaththrashirali« svoj lanski EP z naslovom Ethereal Decay in mu za zadovoljitev publike dodali še nekaj novejših stvaritev. (Peter)

Tretja je mali oder zavzela šesterica iz Nemčije, ki sliši na ime Deadend in Venice. Modernejši melodični death metal, ki kombinira čisti ženski vokal in moški growl, ni moja najljubša zvrst, zato sem večino nastopa izpustil. Sodeč po odzivu ljudi pred odrom je tudi njim nastop uspel. (Peter)

Več thrasha in ščepec death metala so ponudili Švicarji Total Annihilation, eni izmed najbolj pridnih bandov po prodanih vstopnicah za festival. Cupa cupa bobni, rušilni riffi, navit bas - »old school do jaja« bi rekel kolega Tegla z Radia Študent. (Peter)

V sredinem popoldnevu so oder v večini zasedali bandi, ki so me pritegnili malo ali pa sploh ne (z izjemo Volbeat, katerih razplet je verjetno že isti večer zapolnil glasbene medije). Kljub temu pa sem zopet dala priložnost dvema slovenskima zasedbama. Prvi so bili Space Unicorn On Fire, o katerih lahko rečem le to, da so 100% power metal zabavljači, njihova glasba pa ni slišana prvič. (Tina)
Space Unicorn On Fire so z velikim pompom prvič pristanek na odru izvedli decembra 2012 v popolnoma razporodanem Orto Baru in si s tem napovedali svetlo prihodnost. A žal je nastop na velikem odru Metaldays leto in pol kasneje razkril tako vse potenciale kot tudi manke kamniških zabavljačev. Skupina, ki bazira na tehnični izpiljenosti, si namreč težko privošči kikse, kakršne si ob doseganju visokih vokalnih linij privošči sicer odlični frontman Tavta. Žal se pozornost poslušalcev namesto na odlično spisanih komadih prepogosto ustavi na (ne)uspešnem lovljenju pravega tona vokala, pri čemer Tavta nima prav veliko pomoči svojih odrskih soborcev, ki bi bila v tej zvrsti skoraj obvezna. Polurni nastop tako lahko ocenim kot toplo/hladen, saj je glasbena izvedba del rahlo zaostajala za odlično kinetiko in kostumografijo na odru. Potencial je, bojim se le, da bi ostalo zgolj pri tem, kar bi bilo tudi glede na promocijske sposobnosti skupine (pod odrom jih je spremljala res obsežna množica metalcev vseh narodnosti) zares velika škoda. (Grega Š.)

Tisti, ki so me veliko bolj zanimali pa so Cordura. Zasedba, ki je meni bolj znana po zelo nadležnem promoviranju in teženju glede raznih glasovanj, poslušanj, itd. s strani Tima Drakslerja, je v slabe pol ure vse to upravičila. Cordura (enostavno povedano) igrajo progresivni death metal, ki seveda temelji na kitarah oz. kitarskemu soliranju oz. virtuoziranju Tima Drakslerja. Zaradi tehničnih težav so večino koncerta odigrali brez dodatnega kitarista, vendar pa začuda celota ni bila preveč okrnjena. Celotna zasedba, predvsem vokalno, deluje povsem profesionalno, tako da se jim obeta zelo lepa prihodnost, če bodo le nadaljevali v tej smeri, Tim Draksler pa je pravi slovenski virtuoz, ki očitno res cele dneve razgibava prste in um na kitari. (Tina)

Veliki oder je letos ponudil ogromno takšnega in drugačnega rock’n’rolla in ena izmed teh zasedb so bili tudi ameriški zajebantje Valient Thorr. Stari znanci slovenskih odrov so uprizorili še en zase značilen nastop, poln humorja, divjanja gor in dol po odru ter zajebantskega šundrastega (v pozitivnem smislu!) rokenrola. Vokalist zasedbe, poimenovan Valient Himself je pozornost bolj kot z umazanim vokalom vzbujal s prelestnimi rdečimi škorenjci in genialnimi nagovori (med drugim je med komadom Life Hands You Demons v namen izganjanja demonov začel na odru izvajati neke vrste aerobiko (besedna igra na »exorcising/exercising demons«), kar je ob njegovi pojavi izpadlo blazno zabavno. Pod črto, odličen nastop in prijetno presenečenje za marsikaterega zakrknjenega metalca na Metaldays (a vrhunci rokenrola so nas šele čakali!). (Grega Š.)

Med kosmatimi Američani so mali oder zasedli domači prvaki progresivne heavy godbe, Black Diamond. Tokrat prvič z novo ritem sekcijo, uveljavljenim bobnarjem Markom Soršakom (Elvis Jackson) in novim uradnim članom Primožem Pavlinom na basu. Kdor pozna Black Diamond, točno ve, kaj ga čaka; umetelne kitarske linije in nori vokal Žanila Tataja so tudi tokrat izvabljale osuple poglede vseh, ki so skupino uzrli prvič. Postregli so nam s (po mojem štetju, lahko, da se motim) tremi komadi s prvenca Last Man Standing in novim singlom Endless Road ter tako zadovoljili prenekaterega heavy metal sladokusca. Če čez glasbeni del Black Diamond nimam pripomb, pa to ne velja za vizualni del; heavy metal skupina tako profiliranega zvoka si nikakor ne more privoščiti stopiti na oder v »papučah« in kratkih hlačah. To enostavno ne gre. (Grega Š.)

Po Black Diamond sem se spet preselil na veliki oder, kjer so hudiča zganjali Artillery. Z glasbo zasedbe sicer nisem seznanjen, a sodeč po pokazanem tega ne gre trditi za dobro napolnjen parter pod odrom, ki je ves čas dobro sodeloval z danskimi starčki. Mešanica melodičnega in tevtonskega thrasha stare šole se ljubiteljem klasične metal godbe vedno prileže, in tudi sam sem v slišanem precej užival. (Grega Š.)

Med nastopom Artillery na glavnem odru je mali oder zasedla nemška četverica African Corpse in z mešanico thrasha in death metala poskrbela za ljubitelje trših zvokov, ki so se zbrali v kar lepem številu. Band je v petintridesetih minutah igranja preigral okoli pol komadov s prvenca Corpsewar, po koncu nastopa pa mladeniči niso mogli nehati s hvalospevi organizaciji, češ da tako tekoče menjave, tako dobrega zvoka in uslužnosti bandu še nikjer niso doživeli. (Peter)

Ena izmed bolj znanih thrash zasedb, ki je letos rušila mali oder, so bili ameriški Havok. Kljub temu da band letos obeležuje šele desetletnico obstoja, je imel pred odrom toliko poslušalcev, kot katero od večjih imen. Zasedbo sem sicer ujela v zadnjih minutah, a so me kljub temu prepričali (kar me rekdokatera thrash skupina), da si zaslužijo številčnost in norenje pred odrom ter celo mesto na velikem odru. V prihodnosti me definitivno čaka ogled kakšnega njihovega koncerta v celoti, do takrat pa: thrash! (Tina)
Havok so imeli letos čast predstavljati zelo klavrn izbor thrash metala. Nastopili so takoj za thrash veterani Artillery, ki so nas rahlo ogreli za prihajajoči raztur, kakršnega so nam v pozni popoldanski uri postregli Havok. Odigrali so skladbe z vseh treh plat in naredili podobno vzdušje kot Municipal Waste pred dvema letoma. V celoti napolnjeni drugi oder je norel od prvega do zadnjega komada. Lasje in komolci so plapolali v vseh smereh, kot se za pravi thrash koncert spodobi. Definitivno eden top koncertov na letošnjem Metaldays, ki pa bi bil še boljši, če bi Havok igrali v večernih urah. So pa pokazali, s kakšno surovo energijo mora biti odigran thrash in kako pripraviti dobesedni »havok« pod odrom. (Blaž)
Artillery so nam dali thrasha polno skledo, zato je bilo zdaj na vrsti vprašanje – prekoračiti priporočeno dnevno dozo ali raje vzeti drugo zdravilo? Pri težkih odločitvah je dobro pretehtati pluse in minuse, torej: thrash je zdrav, a upoštevajoč dejstvo, da igrajo Havok čez manj kot dva tedna skupaj s Skeletonwitch in Suffocation v Innsbrucku, tako rekoč pet minut hoje od moje službe do lokala, se ni bilo (zelo) težko odločiti. Tudi dejstva, da:
1) sem Havok videl že dostikrat,
2) spoštujem jezik države, ki mi daje vsakdanji kruh (nemška besedila!),
3) nemščina se sliši zabavno in
4) Saltatio Mortis še nisem videl v živo,
so pripomogla k odločitvi. Torej – nasvidenje, Havok, čez nekaj dni! Verjamem, da se setlista ne bo dosti spreminjala, doživetje pa bo v klubu intimnejše kot na festivalu. Bralci pa lepo pridno dnevno spremljajte svojo najljubšo informativno stran, da vam reportaža iz Innsbrucka na uide! (Ožbej)

Skupina, ki sem jo slučajno ujela na velikem odru, so bile danske legende thrash metala Artillery. Njihova ura je bila (pre)zgodnja, vendar so kljub temu pokazali, kaj je to skandinavski thrash. Publika je uživala, oni so uživali - thrash on! Za njimi so na oder stopili Saltatio Mortis. Uf. Uradna stran pravi, da igrajo srednjeveški metal. Jaz pravim, da so porazen pop z violino in frulicami, ki sodi v hollywoodsko komedijo o Robinu Hoodu (pa še to bi bilo sramotno), ne pa na metalski festival. Kaj šele na velik oder in pred glavne zvezde večera! (Tina)
Saltatio Mortis je nemška folk metal zasedba, ki skupaj s pirotehnikom šteje devet članov, ima svoj lasten fensi bus in je letos predstavljala eno izmed večjih imen glavnega odra. Tekom nastopa je pevec naslovil občinstvo z vprašanjem: »Spricht hier jemand Deutsch?« in roke v zrak je dvignilo 95 % občinstva. In to je tudi vse, kar bom rekel na to temo... (Gorjanec)

Osebni band dneva in eden favoritov celotnega festivala so bili Forgotten Tomb iz Italije. Gre za zasedbo, ki jo je kot neke vrste one-man projekt ustanovil njen idejni vodja Herr Morbid. Ta je pri svojem ustvarjanju črpal primarno iz black metala, pri tem pa svojevrstno kombiniral še elemente gothica in dooma ter s tem pravzaprav ustvaril podžanr, ki ga poznamo pod imenom depressive black metal. Forgotten Tomb so v večernih urah na malem odru s svojo glasbo pričarali pravo sonično ekstazo. Perfektna fuzija atmosferične melodike in surovosti black metala je publiko pripeljala v trans, ki je nihal med hipnotičnim zibanjem z zaprtimi očmi do počasnega do srednje hitrega opletanja z lasmi. Občutek sem imel, da so odigrali le štiri komade, pa jih je bilo v resnici (glede na povprečno dolžino njihovih skladb) pravzaprav kar veliko, le da niso vedno delali premorov med njimi. Edino, kar je kazilo celotno zadevo, je dejstvo, da je bil njihov nastop petnajst minut krajši od napovedanega, kajti ko kot poslušalec padeš noter v takšno glasbo, se je preprosto ne moreš naveličati in slaba urica mine v trenutku. (Gorjanec)
Setlista Forgotten Tomb: Reject Existence, Shutter, Deprived, Daylight Obsession, Disheartenment, Alone, Steal My Corpse.

Ko so na malem odru zaključevali odlični ambientalno-depresivni Forgotten Tomb, so glavni oder zavzeli finski Amorphis. Zasedba je v trinajstletni karieri ustvarila mnogo različnega. Njihova glasba se giblje od doom, progressive in death metala, pa do melodic heavy rocka v zadnjih stvaritvah. Njihov nastop je bil tako kot se spodobi za zasedbo, več kot odličen. Setlista je ponujala staro in novo; odigrali so morda že kar preveč perfektno, kar je na momente zvenelo celo enolično in dolgočasno. Pa vendar so pred oder privabili lepo število ljudi, med katerimi jih je sicer nekaj očitno čakalo na Volbeat. Kot že omenjeno pa Finci (verjetno) niso razočarali nikogar, ker so z odličnim vokalistom Tomijem Joutsenom na čelu predstavili prav tiste komade, ki bi jih marsikateri poslušalec najraje slišal. (Tina)
Setlista Amorphis: Shades Of Gray, Narrow Path, Silver Bride, Sky Is Mine, My Kantele, Into Hiding, Nightbird’s Song, Vulgar Necrolatry, The Wanderer, You I Need, Hopeless Days, The Smoke, Black Winter Day.

Upal sem, da si bom nastop legendarnih nizozemskih underground doom brutalnežev Asphyx lahko podrobneje ogledal, vendar sem imel zaradi nepričakovanih komplikacij cel kup dela, zato sem jih spremljal le delno z ušesi. Nekajkrat sem uspel vreči pogled na dogajanje na malem odru in tam je potekala prava norišnica. Skupina ima sicer za sabo burno preteklost s kar nekaj prekinitvami delovanja, nazadnje pa jo je leta 2007 ponovno obudil vokalist Martin van Drunen, edini preostali član klasične postave zasedbe. Kljub temu da glasbo Asphyx v dobršni meri zaznamuje doom zvok, so njene korenine in temelji krepko deathmetalski, občasno pa se vmešajo še kakšni thrash elementi, tako da je bilo vzdušje med njihovim koncertom vse prej kot zamorjeno. (Gorjanec)

Ker se tisti čas ni nič drugega dogajalo, sem skočil do glavnega odra, da si ogledam meni predhodno popolnoma neznani fenomen pod imenom Volbeat. Ujel sem približno tri komade (od tega eno priredbo Johnnyja Casha) in pri tem neuspešno poskušal ugotoviti, kaj brdo folka pod odrom vidi na tem bandu. Slišano bi opisal kot mešanico rockabillyja, country rocka in heavy metala, videno pa kot totalen dolgčas. Na srečo se nisem dolgočasil dolgo, saj so Volbeat po zgolj petih komadih (komad gor ali dol) zapustili oder. Nejevoljno publiko je malo po tem nagovoril organizator festivala in sporočil, da je pevca Michaela Poulsena izdal glas, zato band s koncertom ne more nadaljevati. Za razliko od mene je večina občinstva šele tedaj doživela razočaranje nad tem nastopom. Bi pa na tem mestu pohvalil gesto organizatorja, ki je vsem kupcem sredine enodnevne vstopnice veljavnost podaljšal še na četrtek, da bi ti navkljub prikrajšanosti za celovit nastop svojih (domnevam, da) favoritov, dobili več od svoje festivalske izkušnje. (Gorjanec)
Začetek koncerta Volbeat mi je bil osebno neverjetno všeč, saj uživam v njihovi mešanici zvrsti. Tudi vokal, razen nekaj kašljev in čudnega fušanja pri priredbi, je bil odličen (ali pa se je Michael res tako trudil), zato se mi po glavi pletejo ugibanja, ali je imel nemara pri odpovedi koncerta kaj zraven njihov manager, ki je očitno pravi »pain in the ass« glede na to, da na meet & greetu ni dovolil niti vprašanj ali kakršnega koli drugega pogovarjanja z bandom. Sicer pa smo v slabe pol ure lahko slišali komade Doc Holliday, Halleluyah Goat, BOA (JDM), Ring of Fire/Sad Man’s Tongue in bolj instrumentalno klasiko Heaven Nor Hell. (Tina)
Vneto grlo gor ali dol, headliner mora v taki situaciji show izpeljati do konca. Če bi se to zgodilo Slayer, Blind Guardian, Saxon ali komu od drugih »velikih« bandov, bi publika prav gotovo sama odpela koncert in ga tako naredila še bolj nepozabnega. Neresnost prve klase. Fuj in fej! (Peter)
»Sploh nom komenteru!« (Grega Š.)

Eden največjih underground cukrčkov festivala so bili definitivno botri death metala, Possessed iz Kalifornije. Čeprav je zasedba do svojega razpada leta 1993, ko je bil pevec Jeff Becerra ustreljen med ropom in je od takrat naprej paraliziran od pasu navzdol, posnela le dva studijska albuma, EP in nekaj demov, se je še danes drži kultni status in zvesta baza oboževalcev. Skoraj petnajst let po tragičnem dogodku je Becerra okoli sebe ponovno zbral nekaj glasbenikov in znova zagnal skupino, ki smo jo v Sloveniji tokrat imeli priliko videti prvič. Že kake pol ure pred začetkom njihovega nastopa se je pred t. i. Dirty Skunks Stageom začela zbirati množica ljudi in ko je iz zvočnikov začel doneti intro, so iz grl leteli nešteti vzkliki, polni pričakovanj. Potem pa – bum! Začel se je šus surovega prvinskega death metala, kakršnega lahko med metal zasedbami slišimo le redko. Publiki pretežno gubajočih se in že zgubanih obrazov se je cufalo iz komada v komad bolj. A še bolj kot to je bil impresiven band na odru s priznanim bobnarjem Nickom Barkerjem v ozadju in predvsem Jeffom Becerro na čelu. Slednji je že v backstageu presenetil z izredno pozitivnim odnosom do vsega in vseh, ko pa vidiš tipa v invalidskem vozičku, kako ves navdušen šiba gor in dol po odru, mlati z lasmi, udriha z rokami in preprosto daje vse od sebe, to naredi izjemen vtis. Headlinerji velikega odra (in eni od dveh glavnih headlinerjev festivala), ki so verjetno dobili n(ešeteto)-krat večji honorar, so po dvajsetih minutah pustili oboževalce na cedilu, ker je pevca bubalo grlo, vokalist headlinerjev malega odra pa se je izkazal kot zgled močne volje ter predanosti glasbi in fanom. Tako se je malce pred drugo uro pod jasnim zvezdnim nebom zaključil tretji dan festivala. A tudi nadaljnja dva sta obetala še kar nekaj poslastic. (Gorjanec)


Preberi tudi:
Metaldays 2014, 1. dan
Metaldays 2014, 2. dan
Metaldays 2014, 4. dan
Metaldays 2014, 5. dan



Spodaj si lahko ogledate tudi del nastopov skupin Valient Thorr in Possessed, ki ju je posnela ekipa JZA Crew:



Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
7. 1. 2013Barge To Hell 2012 / Reportaže
27. 3. 2017Winter Days Of Metal, 1. dan / Galerija
10. 8. 2013Metaldays 2013, 3. dan / Reportaže
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
18. 9. 2019
Metal Klavnica LIII: Putrid Pile / Vulvathrone / Anime Torment
Reportaža
10. 9. 2019
Soen / Wheel / The Price
Reportaža
5. 9. 2019
Kaltenbach Open Air 2019, 3. dan
Reportaža
3. 9. 2019
Kaltenbach Open Air 2019, 2. dan
Reportaža
2. 9. 2019
Kaltenbach Open Air 2019, 1. dan
Reportaža
29. 8. 2019
Črna Šagra: Dekadent / Grob / Chains
Reportaža
23. 8. 2019
Metallica / Ghost / Bokassa
Reportaža
9. 8. 2019
MetalDays 2019, 5. dan
KONCERTI & FESTIVALI
18. 9. 2019
KŠ X: The Curse of Valburga (ljubljanska premiera)
Kino Šiška, Ljubljana
19. 9. 2019
MikhMakh
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
20. 9. 2019
Year Of The Cobra, Blackoutt, Borgonaut
CMK, Koper
20. 9. 2019
11. MetalWitch
ČinČin Tobačna, Ljubljana
20. 9. 2019
Virtue Of The Vicious, Path of Cestoda, Phezulu
Kontejnr, Postojna
20. 9. 2019
Weg Einer Freiheit, Downfall Of Gaia
TrainStation SubArt, Kranj