Na današnji dan
2015
Britanski simfonični metal band Selene danes predstavi prvenec The Forgotten
PARTNERJI
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

REPORTAŽE

31. 7. 2014

Metaldays 2014, 4. dan

Tolmin / 24. 7. 2014
Avtor: Gorjanec

Redkim otvoritvenim bandom uspe skoraj do konca napolniti prizorišče. Španska folk osmerica (!) Drakum s tem ni imela težav in je z energičnim nastopom hitro ogrela zbrano množico, ki je z burnim odzivom bandu hvaležno vračala energijo. (Peter)

Slabši odziv so, verjetno tudi zaradi zamujanja in kompliciranja pred začetkom nastopa, doživeli italijanski power metalci From The Depth. Verjetno so člani (in fani) Space Unicorn On Fire, ki bi bili potencialni fani, še spali oz. zdravili mačka. Band, ki sicer z materialom in nastopom izstopa iz povprečja (ki ni ravno visoko) power skupin iz naše zahodne sosede, bo očitno moral na svoj moment še malce počakati. (Peter)

Očitno je bil četrtek bolj namenjen folk bandom, saj so nemški Vikingi Skelfir s pomočjo napihljivih buzdovanov ponovno uspeli motivirati publiko. Dobra taktika za akcijo pod odrom ali le distrakcija, da ljudje ne opazijo, da band sploh nima basista? (Peter)

Iz Nemčije so v Tolmin prišli tudi groovy death metalci Torture Pit, ki so sicer dali vse od sebe, a pravega odziva ponovno ni bilo. Lahko krivdo pripišemo manku nestandardnih inštrumentov? (Peter)

V četrtek so veliki oder otvorili Avstrijci Darkfall, mojo pozornost pa so pritegnili nemški heavy metal revitalisti Alpha Tiger. Skupina ima precej dodelan imidž ter dobro podporo menedžmenta in založbe, a trpi za podobno boleznijo kot Steel Wing – hudim pomanjkanjem zapomljivih komadov. Vse skupaj sicer ni tako porazno kot pri prej omenjenih Švedih, a Alpha Tiger in njihov heavy metal mi ob poplavi odlične godbe na tem festivalu zares niso ostali v spominu. Po poslušanju odlične izvedbe Queensrÿche klasike Queen of the Reich na YouTubu sem od zasedbe morda pričakoval preveč, res pa je tudi, da je imel opazne težave z vokalom tudi njihov pevec Heiko. (Grega Š.)

Šesti, zadnji iz kompleta bandov iz nekdanjega Tretjega rajha, so na oder stopili nemški »moderni death/thrasherji« (v njihovem primeru modernost ne prinaša slabšalnega prizvoka) Sapiency, ki so (če štejemo po diskografiji) poleg Alpha Tiger tudi najbolj izkušeni iz »six packa«. To se je poznalo tudi v energičnem nastopu, med katerim sta pevca Lars in Krsto uspela suvereno »pokomandirati« publiko. (Peter)

Hrvaški metaličarji Inciter so medtem vidno uživali na malem odru, energijski naboj pa se je vzajemno odbijal od okolice tudi nazaj k skupini. Uigrana zasedba z zvokom »za ušesa obliznit«. Njeno razposajeno raziskovanje odrskih dimenzij je odlično sovpadalo z glasbo, groovy thrash metalom, ki podžge k gibanju. Tudi po štirinajst letih delovanja so Inciter odlična živa/koncertna skupina. (Darijan)

Heavy metal in njegovi najbližji derivati so bili »lajt« motiv četrtka in sem lahko uvrstimo tudi Švedske doom heviče In Solitude. Skupina, ki se je odločila zajahati dva vala revitalizma, NWOBHM in doom, ter ju združiti, si je glede na videno pridobila zelo široko bazo poslušalstva in glede na predhodna opozorila, da v živo ne blesti, izvedla zelo soliden nastop; lahko bi celo rekel, da nekateri komadi, kot npr. To Her Darkness, v živo izpadejo celo močneje kot na plošči. Doomerski vokali in pridih misterioznosti so v zadnjem času v naši glasbi zelo v modi (glej Ghost) in pod odrom je In Solitude glede na zgodnjo uro poslušalo zavidljivo število obiskovalcev. (Grega Š.)

Na malem odru se je tačas predstavil nizozemski trio Villainy. Pritegnila me je nekoliko čudna aroma njihovih kompozicij, a trajanje le-teh je bilo bolj obširno kot nabor zvrsti, ki jih Villainy vnašajo vanje. Primešali so še čuden zvok (nekoliko kovinski bobni, kitara pa brez kovinskega roba) in rezultat je bil precej kaotičen, kot da bi tri različne skupine istočasno igrale isti komad v treh različnih državah. Na studijskih posnetkih mi pač zvenijo bolje, zato sem zbežal pred zehanjem. (Darijan)

Po dveh pesmicah sem se premaknil pred velikega brata (glavni oder), kjer so poslušalce privabljali in dež odganjali Kadavar. Ta trio je namreč v istem času zganjal psihedelični/stoner rock ali »easy listening heavy metal«, od članov zasedbe pa je še najbolj zažig(os)al bobnar z vnetimi pečati po opnah bobnov. A monotonost pesmi je hitro privrela na dan in se v tihožitju prepredla s statičnostjo na odru, za piko na i pa je obenem tudi starinski izgled sicer mladih članov (»ZZ Top srečajo Spinal Tap«) oddajal nalezljivo negibljivost. Nekoliko revmatično. (Darijan)
O Kadavar sem pred Metaldays le bežno slišal, zato sem se odločil, da bo koncertni stik tudi moje prvo srečanje z njihovo glasbo. Zadetek v polno! Boleče suhi bradati Nemci namreč šopajo nekakšno mešanico Hendrixa in Black Sabbath ter vse skupaj furajo na Motörhead glasnosti, rezultat pa je fenomenalna čorba stonerja, proto-metala, hard rocka in psihedelike. Občinstvo je kmalu zagrabilo in začelo se je skupinsko počasno čupanje, ki ni ponehalo vse do konca nastopa. Izstopala je tudi povsem naprej potisnjena bobnarjeva prosojna baterija, medtem ko bi med komadi posebej izpostavil Godess of Dawn, s prav hipnotično doom vodilno linijo. Odlično! (Grega Š.)

Kot ping pong žogica nazaj pred sosednji oder, s katerega se je že razlegal uvodnik v nastop Metalsteel (balada Call Off the War). Iskra se je bolj ali manj hitro zanetila, vzrok pa je bilo brezhibno igranje (in dostopni heavy metal), ki je animiralo precej navzočih, nekatere celo do priključitve h »krožnemu vlakcu«. Najbolj so se osredotočili na gradivo z albuma This Is Your Revelation (Narcissus, This Is Your Revelation …), a niso izpustili starih znancev Heavy Metal Is Our Religion, Trapped in the Nightmare ter Novi svet. Skupini se pozna, da je nekoliko starejša (eno leto) od prej nastopajočih Inciter, saj so še za odtenek bolje uigrani in gimnastični na odru, ki ga je dopolnjeval backdrop v stilu najnovejše plošče. Pokazali so, da so metalci v pravem pomenu besede, saj so se predstavili tudi kot »metalci diska«, s serviranjem frizbijev med občinstvo. (Darijan)
Žal je v zaključku nastopa tolminski sindrom utrujenega vokala, ki je pred tem uspel »zdrmati« Volbeat, Alpha Tiger in Valient Thorr prizadel tudi Benija, ki mu je proti koncu začel pešati vokal, a niti to ni uspelo skaziti odličnega nastopa enega vodilnih slovenskih heavy metal bendov. (Grega Š)
Gibanje med kitarskimi člani je skozi leta postalo popolnoma spontano, Matejevi back vokali vedno bolj izraziti. Odlična tolkalska predstava bobnarke Daše pa je ob odličnem zvoku, ki je prihajal iz glavnega ozvočenja, definitivno še dodatno navdušila skoraj popolnoma napolnjeno prizorišče drugega odra. Na koncu je ob outru občinstvo zahtevalo dodatek, Metalsteel pa so se žal morali posloviti. Tretji nastop skupine v Tolminu v zadnjih treh letih torej zagotovo ni odgnal novih poslušalcev, absolutno pa je pripeljal par deset novih. (Tilen)

Za vse, ki banda ne poznate: Prong je ameriška zasedba, ki jo mnogi smatrajo za nekakšne začetnike hardcore/panka, crossoverja in podobnih stilov. Prav zaradi novega hardcore/pank zvoka je bila zasedba leta 1986 prepoznana, kljub temu pa je večino oboževalcev pridobila leta 2002, ko se je po krajši pavzi zopet vrnila na sceno. Sicer pa band preigrava vse možno. V njihovi dolgi karieri je možno slišati od industriala, hardcora, crossover thrasha, pa do bolj modernih stvari, ki so seveda rezultat novejših albumov. Na hitro povedano so Prong ružili. Kot eni izmed predstavnikov modernejših viž so kot prvo imeli odlično čist zvok in kot drugo naredili odličen uvod v petkovo predstavo Heaven Shall Burn. Na setlisti ni manjkalo klasik, kot so Lost and Found, Carved into Stone ter seveda obvezna Snap Your Fingers, Snap Your Neck. Tommy Victor je dokazal, da zasedba sploh še ni za odpis ter da je za mnoge »true« metalce prebavljiv tudi hardcore, če ga le oviješ v groove in crossover. (Tina)

Zopet mi grozi, da se bom ponavljal pri opisovanju nastopov death metal bandov, a moram izpostaviti, da je bila med koncertom Benighted res prava boln'ca – non-stop mosh pit z občasnimi prekinitvami zaradi spuščanja zapornic pred vlakom crowd-surferjev. Ob odličnem vzdušju človek kar nekako spregleda neprijetno dejstvo, da so Francozi v svojo setlisto natrpali kar polovico svojega najnovejšega studijskega ploščka, ki sicer ni švoh, toda vseeno so za moje pojme s tovrstno promocijo malo zapretiravali. A kot rečeno, nekih hudih pritožb ni in tudi band je natrpano in prešvicano publiko pozdravil z besedami zahvale ter na koncu z njo (kot je dandanes že skoraj obvezen trend) naredil še skupinsko fotografijo z odra. (Gorjanec)

Pred glavnimi headlinerji letošnjega festivala, Megadeth, so glavni oder zavzeli eni izmed mojih glavnih favoritov. Govorim seveda o finskih Moonsorrow. Če so vas, vse tiste sovražnike frulic in besede folk metal, vnaprej odbili in si koncerta niste ogledali, vam je lahko žal. V zasedbi Moonsorrow ni niti f od frulic, kaj šele tistih preslišanih veseljaških pivskih melodij in poskakovanj. Moonsorrow namreč prisegajo na temačen folk/pagan metal, v katerega vključuje tudi elemente black metala. In točno takšen šov so nam tudi pripravili. Brez posebnega lightshowa, brez pocukranih in nepotrebnih nagovorov, brez veseljačenja. Pure darkness of pagan metal melodies. V dobri uri so odigrali zgolj šest komadov, vendar so se držali načela »best of«, poleg tega pa je bila setlista pripravljena tako, da se je zdelo, kot da prekinitvam navkljub poslušamo le en komad. Največji užitek je bilo poslušanje klasike Sankaritarina, kjer je publika skupaj s skupino in modrimi lučmi iz odra ustvarila res neverjetno atmosfero. Doživeli smo občutek osvoboditve po veliki bitki, kjer rojaki ležijo na travnikih v lužah krvi, ko se pod gorami dviguje megla. Več kot odlično in eden izmed vrhuncev letošnjega Metaldays. (Tina)
Setlista Moonsorrow: 1056: Aika, Muinaiset, Kivenkantaja, Pimeä, Sankaritarina, Kuolleiden Maa.

Black metal je bil na tokratnih Metaldays precej šibko zastopan, a to zgolj po količini glasbenih skupin. Toda kvaliteta je pomembnejša od kvantitete, in to so na malem odru proti večeru dokazali Inqusition. Ti so bili posebnost tudi kot band, ki je odrski nastop izvedel zgolj z dvema človeškima članoma, Dagonom na vokalih in kitari ter Incubusom z bobnarsko artilerijo. Da oder ne bi deloval preveč prazen, sta drugega kitarista in basista nadomeščali kar ptičji strašili s kozjima lobanjama. A zgolj dva človeka sta uspela ustvariti presenetljivo mogočen zvok. Skladbe, povečini vzete z odličnega lanskoletnega albuma Obscure Verses for the Multiverse, so namesto divjega Blitzkriega publiki ponudile hipnotični trans in okultno kontemplacijo. To mistično vzdušje so ustvarjale bobnarske brzice, preko katerih so se v valovih prelivali gosti in zvočno nasičeni kitarski riffi. Nepogrešljiv pa je bil tudi unikatni, enotonski »kvakajoči« Dagonov vokal, ki je pridigal nedoumljive obskurnosti. Vse to je poskrbelo za neobičajno, a skrajno simpatično glasbeno doživetje. (Gregor)
Duet je s svojim počasnim, zloveščim, surovim prvinskim black metalom v meglice zavijal področje pred odrom, ki je bilo že pred napovedano uro začetka koncerta dodobra napolnjeno. Inquisition imata za neobičajno nizko število inštrumentov presenetljivo poln zvok, in čeprav se mi poraja vprašanje, kako bi njuna glasba zvenela z dodanim basistom ali morda celo še enim kitaristom, vseeno ostajam pri zaključku, da bandu prav nič ne manjka. Omenjeni dodatki bi namreč pomenili tudi povsem novo dimenzijo te glasbe, spremembo njene biti, in to ne bi bili več pravi Inquisition. (Gorjanec)
Setlista Inquisition: Force of the Floating Tomb, Nefarious Dismal Orations, Command of the Dark Crown, Those of the Night, Embraced by the Unholy Powers of Death and Destruction, Master of the Cosmological Black Cauldron, We Summon the Winds of Fire (For the Burning of All Holiness), Astral Path to Supreme Majesties, Infinite Interstellar Genocide.

Megadeth. Dave Mustaine. Večni sporni faktor neskončnih enaintridesetletnih bojev med »fani« Metallice in Megadeth, neverjetni kitarist, ki je v bistvu lastnoročno bistveno vplival na tri izmed štirih »velikih« thrash metal bandov (v Megadeth je Kerryju Kingu pokazal, kako se igra metal, ko je Kerry mislil, da zna igrati (da, Kerry King iz Slayer je leta 1984 odigral 4–5 koncertov kot session član Megadeth), Hetfield je leta 1982 znal igrati štiri akorde, brez Mustaina ne bi nikoli postal tak kitarist kot je, v Megadeth pa je itak nesporni mastermind). Pri 53-ih še vedno stoji na odru in … gosti lasje še vedno plapolajo v nesmrtnih ritmih riffov, ki jih je ustvaril.
Koncert je otvoril vesoljski Hangar 18, publika pa je že pri prvem tonu začela peti melodijo z bandom. Brazilija! Wake Up Dead, In My Darkest Hour in Sweating Bullets so predvidljivo sledili. Tornado of Souls, She-Wolf, nato pa ponovna poslastica z Rust in Peace, kombinacijo legendarnega bas intermezza Dawn Patrol in Poison Was the Cure. Nesporne komercialne hite devetdesetih je Mustaine uvrstil na sredo, Trust in A Tout le Monde smo dobili enega za drugim, pozabili pa niso niti na novejše kreacije z zadnjih dveh plošč, Public Enemy No. 1 in Kingmaker. Sledil je vrhunec večera v obliki prvega komada, ki ga je Mustaine kadarkoli napisal specifično za Megadeth. Komad se je v fetus fazi imenoval Megadeath, kasneje pa je bil preimenovan v Set the World Afire, ime, na katero sliši od plošče So Far, So Good… So What! iz leta 1988. Sledil je obvezni zaključek s simfonijo uničenja, svetimi vojnami in prodajo miru.
Da, Megadeth so še vedno Megadeth, a seveda ne brez pomanjkljivosti: Mustaine si kljub nižji uglasitvi kitar še vedno ne more priboriti moči v glasu, ki jo je nekoč posedoval, točno usklajena koreografija Davea Ellefsona in Chrisa Brodericka pa je že prav moteča. Broderick enostavno ni ustvarjen za na oder. Vidi se mu, da se trudi, poskuša, igra odlično, a vse skupaj izgleda prisiljeno. Enim pač ni usojeno (toliko bolj ironično glede na to, da igra v enem izmed najbolj legendarnih bandov vseh časov). Ellefson ima od povratka v band leta 2010 tako ali tako točno določene mere gibanja na odru, Drover pa nekako ne more iz svoje kože statičnega bobnarja (in bobnanja). Generalno band zveni instrumentalno korektno, a daleč od tistih Megadeth, ki so definirali zvrst in navdahnili na stotine bandov s svojimi glasbenimi kreacijami. Spodoben koncert, a nič več kot to. (Tilen)
Eksplozivna otvoritev koncerta Megadeth se je kmalu sprevrgla v dokaj rutinski nastop. K temu je, kot velikokrat, pripomogel mehanični (lutkovni) nastop vseh članov (in je predvsem izrazit pri kitaristu Chrisu Brodericku) ter nepresenetljivi repertoar, nekoliko pa je situacijo reševala »misteriozna« dobra volja moža iz ospredja, Davea Mustaina. Kar mu je pošlo glasovne moči med petjem, jo je vložil v nagovore in je bil (glede na njegove odrske navade) kar gostobeseden. Od tradicionalnega oboževanja svojih oboževalcev, do opozorila občinstvu pri vračanju (in vožnji) domov po zapletenih cestah severozahodne Slovenije (ki so mogoče bile vzrok njegove dobre volje?) in zaključni izjavi: »Hvala, hvala,« pri kateri je pripomnil še, da je pozabil, kako se v slovenščini reče »Fuck you!«.
Trije zasloni v ozadju njihovega nastopa so pripomogli k boljšemu doživetju/vtisu odigranega, s spremljajočimi video posnetki, kjer so uporabili tudi izseke iz filmov, v katerih se omenja skupina Megadeth (Wayne's World 2 in Silver Linings Playbook, iz katerega je bila izrezana omemba Metallice). Od zadovoljive lutkovne predstave Megadeth pa k odlični živi akciji Riot V na drugem odru! (Darijan)
Setlista Megadeth: Prince of Darkness (Intro), Hangar 18, Wake Up Dead, In My Darkest Hour, Tornado of Souls, Sweating Bullets, Skin o’ My Teeth, Dawn Patrol, Poison Was the Cure, Set the World Afire, She-Wolf, Trust, A Tout le Monde, Public Enemy No. 1, Kingmaker, Cold Sweat (Thin Lizzy cover), Symphony of Destruction, Peace Sells, Holy Wars...The Punishment Due, (Outro) Silent Scorn/My Way (Sid Vicious verzija).

Ker sem se brezkrvnega koncerta Megagingerja na glavnem odru med dokaj slabo izvedbo A Tout le Monde dokončno naveličal, sem se prestavil pred mali oder, kjer smo kmalu doživeli heavy metal ekstazo epskih razsežnosti, uro in tričetrt dolg nastop Riot V. Ob tveganju, da izpadem kot najstnica, ki si jo menca na mladega Alexija, si bom drznil trditi, da smo bili priča koncertu, o katerem se bomo še čez deset let pogovarjali: »As' biu, ajga?« Tole je bilo naravnost noro! O kredibilnosti zasedbe sem vse povedal že v reportaži s festivala Bang Your Head, ko sem gledal neke vrste instant verzijo tegale špila. Žal nenapolnjeni parter pred malim odrom se je stresel že ob uvodu z legendarno Narito, vzdušje pa se je še stopnjevalo s Fight Or Fall in norenje ni ponehalo vse do zadnjega komada Outlaw, ki je bil od publike izsiljen po standardnem zaključku s skladbo Thudersteel. Če vemo, da je bilo to krepko po drugi uri zjutraj, si lahko samo mislite, za kako navdušujoč nastop je šlo. Vrhunci samega koncerta pa so bili še fenomenalna izvedba Angel Eyes, ki je z izjemnim vokalom Todda Michaela Halla dejansko nadgradnja originala, Bloodstreets s skupinskim petjem uvoda in seveda Swords and Tequila, kjer je skupina še enkrat nazdravila preminulemu Marku Realu. Za moje pojme zmagovalci Metaldays 2014 – Riot V oziroma »Riot v vsako slovensko vas!«. (Grega Š.)


Preberi tudi:
Metaldays 2014, 1. dan
Metaldays 2014, 2. dan
Metaldays 2014, 3. dan
Metaldays 2014, 5. dan



Spodaj si lahko ogledate tudi del nastopov skupin Benighted in Riot V, ki ju je posnela ekipa JZA Crew:



Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
29. 3. 2017Winter Days Of Metal, 3. dan / Galerija
16. 2. 2004Megadeth / Novice
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
19. 11. 2019
Sacred Reich / Night Demon
Reportaža
18. 11. 2019
Mayhem / Gaahls Wyrd / Gost
Reportaža
12. 11. 2019
Asmodeus / Grob / Smrt
Reportaža
11. 11. 2019
Conan / Un / Sixes
Reportaža
4. 11. 2019
Official Winter Days of Metal Warm Up
Reportaža
2. 11. 2019
Dickinson: Politika je rock’n’roll za grde ljudi
Reportaža
1. 11. 2019
Deströyer 666 / Dead Congregation / Nocturnal Graves / Inconcessus Lux Lucis
Reportaža
28. 10. 2019
Paul Gilbert
KONCERTI & FESTIVALI
20. 11. 2019
Godspeed You! Black Emperor, Mette Rasmussen
Kino Šiška, Ljubljana
20. 11. 2019
Insomnium, The Black Dahlia Murder, Stam1na
Arena, Dunaj, Avstrija
21. 11. 2019
Dome Of Rock Festival 2019
Rockhouse, Salzburg, Avstrija
21. 11. 2019
KoD: Decage, Licence to Hate, Nature
Orto Bar, Ljubljana
21. 11. 2019
Zero, Ultima
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
22. 11. 2019
Annihilator
Szene, Dunaj, Avstrija