Pomaranča

O Pomaranči, legendah slovenskega heavy metala, se je zadnje mesece veliko govorilo. Predvsem na debatah, ko smo vsi ugibali, ali so novice o povratku resnične ali ne. Ko je bila vest potrjena, so nam je pojavilo še več vprašanj. Da bi dobili odgovore, smo se dogovorili za intervju pred nastopom. Peter in Matija sta v K4 prišla malo pred koncem soundchecka in bila pozitivno presenečena nad izvedbo. "Če bo zvok med koncertom pol tako dober, bo vse super", sta si mislila in počakala, da band konča vajo. Po končani vaji so si ju člani banda "podajali" med seboj, kdo bo odgovarjal na vprašanja. "Izgubila" sta basist in bobnar in "za kazen" sta se morala slabe pol ure pogovarjati z njima. O čem so se pogovarjali pa si lahko preberete spodaj.


PARANOID:
Tukaj z nami sta dva člana pomaranče, to sta basist Marko Herak in bobnar Franc Teropšič – Boba. Pomaranča se je sedaj vrnila, ampak recimo najprej nekaj o vaših začetkih, o 80. letih, takrat ko ste se “rojevali”.

POMARANČA:
MARKO: Ja, začeli smo leta 1979, septembra.

PARANOID:
Kmalu zatem ste izdali prvo ploščo.

POMARANČA:
MARKO: Plošča je izšla približno čez eno leto. Prvo leto je “bl garaža laufala”, vadili smo toliko časa, da smo posneli ploščo, potem pa se nam je ponudila prilika igrati v Beogradu. Imeli smo izredno srečo, da je prišel Gillan in da nas je organizator Toni Sabol slišal in povabil za predskupino. V Beogradu smo pa “zažgal”, tako da je potem iz tistega konca sem pripihal veter.

PARANOID:
Se pravi, da ste najprej uspeli v Srbiji?

POMARANČA:
MARKO: Po nastopu so se o nas razpisali časopisi, zato so se seveda tudi pri nas. Potem smo začeli igrat. Tisto leto smo igrali tudi na novem rocku.

PARANOID:
To je bilo leta 1981?

POMARANČA:
MARKO: Ja. No, tam smo se afirmirali.

PARANOID:
Na prvem albumu ste imeli vsa besedila v slovenščini, potem pa ste se odločili tudi malce “pogledati v tujino”…

POMARANČA:
MARKO: Ja, potem smo se zaradi tega, ker se je prva plošča dobro prodajala zunaj, odločili, da jo bomo… Oziroma iz RTB so “začutili”, da bo malo več denarja in so nas prepričali, da smo drugo posneli v angleščini.

PARANOID:
Je na drugi plošči še ista zasedba kot na prvi?

POMARANČA:
MARKO: Ista, ja.

PARANOID:
Potem pa je sledila zamenjava.

POMARANČA:
MARKO: Ja, potem je bilo tako: imeli smo dve malo večji turneji. Oziroma prva je bila samo na treh ali štirih krajih v Sloveniji. Kaj smo imeli? Celje, Velenje in Ljubljano – štadion.
FRANC: Ja, to je bila taka večja varjanta.
MARKO: Potem nas je fant (manager, op. av.) fino obral…

PARANOID:
Kaj pa je sledilo potem, tretja plošča?

POMARANČA:
MARKO: No, po drugi plošči smo imeli tudi večjo slovensko turnejo. Igrali smo en mesec vsak dan, polne dvorane. Na koncu zopet ni bilo zaslužka in zato so fantje, “gorenjska naveza”, zbežali. To naj Boba pove.
FRANC: Ja, dobili nismo nič denarja, folka na koncertih pa je bilo ogromno. Pa tudi napetost, pa “vse neki ni blo tko k je treba”. Pa sem takrat čisto znorel. In res, potem se 7 let nisem usedel za bobne. Prav zasovražil sem vso zadevo.
MARKO: Potem smo dobili iz Bosne, en manager nas je poklical in pripeljal pevca, Šekija. Z njim smo naredili eno ploščo, samo tista plošča ni bila to. Posneta je bila kot nujno, ker je na nas pritiskal RTB. Ampak tiste plošče nismo nikjer igrali in je tudi danes ne bomo.

PARANOID:
Pa tudi zelo težko jo je dobiti.

POMARANČA:
MARKO: Res je. No, z njim smo delali kakšna tri leta. Potem je vse skupaj ponovno razpadlo, ostala sva sama s Popovičem. Potem smo iskali pevca. In je prišel Boris Krmac iz Kopra in nas je blazno očaral. Tako smo potem dobili bobnarja (s klaviaturisti nikoli nismo imeli sreče – razen s prvim). Tako smo začeli igrati, nismo še imeli namena posneti albuma. Prvih dveh plošč, razen na tistih dveh turnejah, nismo kaj veliko igrali. Takrat pa smo zelo veliko igrali, v glavnem na Primorski. No seveda, to je trajalo do leta… (Takrat se Marko spomni, da je spustil velik del zgodovine) Seveda, nisva pa povedala, da smo imeli en kup velikih “špilov”. Beograd, Zagreb – Motörhead, Gillan, Atomic Rooster, Uriah Heep… No, da se vrnem nazaj. Z Borisom smo bili zadovoljni, z bobnarjem pa ne. Bobnar je bil, no ja, mene ni motil – igral je točno, Mijo pa pravi, da ni imel življenja, kreativnosti. Tako je na vsak način hotel dobiti Bobo nazaj. Tako smo njega “kurl”, da je leta 1992 prišel nazaj. Takrat smo začeli razmišljati o plošči.

PARANOID:
Po plošči pa je nastopilo zatišje.

POMARANČA:
MARKO: Niti ne, po plošči smo veliko igrali. In to po takih luknjah, majhnih klubih, ki smo se jih hitro naveličali, naveličali vsega. Takrat nismo rekli, da je konec, le nehali smo igrat. Pa še “plac” smo zgubili. Odkar se je vrnil Boba, nismo imeli prostora za vaje. Morali smo hoditi v Koper, če smo hoteli vaditi. Tako smo v glavnem igrali, vadili nič. Pred tremi leti smo imeli zadnji koncert – v Postojni. Potem smo pa zares nehali. Dobivali smo se še tako prijateljsko, igrali pa nismo. Sedaj nam je bilo pa spet malo dolgčas.

PARANOID:
Točno, kaj pa album Takoj Se Dava Dol. Kako je bil uspešen, tudi komercialno?

POMARANČA:
MARKO: Če govorim to, kar nam je govorila založba, kranjska Panika, potem se je dobro prodajal. Od izvajalcev, ki so bili pri založbi, smo se najbolje prodajali. Da pa bi od tega dobili kakšen denar…
FRANC: Veste, kako je? Založba nam je dala denar za snemanje. Se pravi, ploščo smo naredili, če pa bi hoteli resno promocijo plošče bi morali v to vložiti denar. V današnjih časih pa brez denarja ne prideš daleč. Rabiš sponzorja, nekega financerja – vse je povezano z denarjem.
MARKO: No, če smo odkriti, smo glede sponzorjev blazno nesposobni. Mi smo “muskontarji” in se nočemo ukvarjati z ostalim. Tako da ne vemo. Govorili so, da se plošča prodaja, da pokriva investicijo. Ok, potem so plačali še video, tudi to je stalo kar dosti. In potem smo igrali, dokler se nismo naveličali igrati.

PARANOID:
Sedaj ste se ponovno zbrali, pravite da je razlog dolgčas.

POMARANČA:
MARKO: Ja, zdaj bomo videli. Za danes nas je kot nalašč poklicala Maša. Že sami smo razmišljali o tem, tako da je bilo to kot naročeno.

PARANOID:
Ali mislite danes odigrati edini koncert ali nadaljevati?

POMARANČA:
MARKO: Bomo še igrali, vse je odvisno od okoliščin.
FRANC: Bomo videli, kako se bo zavrtelo kolo, kako bo vse skupaj v naših glavah…
MARKO: Pa danes bomo videli, kakšen bo feedback.

PARANOID:
Mislite da vas poslušalci še poznajo?

POMARANČA:
FRANC: V bistvu je tako: narediti bi morali en nov hit in potem zraven promovirati star material. Nekaj novega bi morali dati folku.
MARKO: Pa kaj, saj se zadnji album ni nič vrtel…
FRANC: Res je, samo od tega je že štiri leta. Morali bi narediti nekaj novega.


PARANOID:
Ali ste pripravljeni posneti album, če bi bile okoliščine prave?

POMARANČA:
MARKO: Vse je odvisno od tega, kako se bo odvijalo.
FRANC: Lahko bo vse ok, lahko ne.
MARKO: Samo prostor za vaje rabimo. Trenutno vadimo pri Prospectih. Bili so tako prijazni, da so nam odstopili prostor za nekaj vaj.


PARANOID:
Pa še klaviaturista.

POMARANČA:
MARKO: Tako je, zelo lepo od njih. Smo jim zelo hvaležni, Maši prav tako, ker nas je ponovno “porinila na cesto”. Kaj pa bo, pa ne vemo, to bomo videli danes.
FRANC: Tudi ustvarjalnost mora biti, narediti moramo nekaj novega. Iti moramo naprej, ne le uživati stare slave.

PARANOID:
Pa smo pri koncu intervjuja, imate morda še kaj za dodati?

POMARANČA:
MARKO: Želimo, da bi bil danes dober žur, pa da bi se potem še naprej kaj dogajalo.
FRANC: Če se bo dogajalo se bomo še videli, pa bomo takrat kakšno rekli.

PARANOID:
Dober nastop danes, hvala za intervju!