Nightwish

Band, ki se je rodil v krogu prijateljev neke julijske noči na Finskem leta 1996 – Nightwish. Svoje želje in ideje je tako združilo pet mladih ljudi; štirje fanjte in eno dekle: Tuomas Holopainen (klaviature), Emppu Erno Vuorinen (kitara), Jukka Nevalainen (bobni), Sami Vänskä (bass) in Tarja Turunen (vokal). Do danes so posneli tri albume, z vsakim pa so postajali vedno bolj znani in uspešni. Zadnji, Wishmaster, je na finski lestvici dosegel prvo mesto, uspeh pa požel tudi v tujih medijih in seveda med publiko, ki jih je lahko lani lahko videla na festivalih ter na uspešni evropski turneji. Na moja vprašanja je odgovarjala Tarja.


AJDA:
Pa se najprej ustaviva pri vaših začetkih. Kje si dobila inspiracijo za stil glasbe, ki jo igrajo Nightwish, še posebej za vokal?

TARJA:
Takrat sem bila zares sama s svojimi idejami in mislimi. Ko sem šla prvič v studio nisem vedela, kako naj se izrazim ali kako naj interpretiram pri vsaki skladbi. Naredila sem to kar sem hotela in kar se mi je zdelo dobro pri prejšnji pesmi. Hecno, ampak ko pojem z Nightwish name ne vplivajo drugi – zelo težko najdem tako imenovane »idole«. Nekako letim z glasbo, se ji prepustim in se poskušam izraziti glede na to kako se v tistem trenutku počutim.

AJDA:
Kako si se odločila za petje v metal bandu, glede na to da imaš izobrazbo klasične in operne pevke?

TARJA:
Ideja, da bi bila pevka v heavy metal bandu se mi je zdela tako zanimiva, da sem morala poskusiti. Res sem želela izvedeti, ali lahko to naredim. Dozdaj stvar uspeva! Seveda je bilo klasičnim glasbenim krogom težje razumeti, kaj počnem pri Nightwish. Ljudje so zelo konzervativni in na misel jim ne pride nič drugega kot »škoduje svojemu glasu, ker poje pri tem bandu«. Deležna sem bila mnogih slabih komentarjev glede tega in danes se počutim…ni mi več, da bi sploh še karkoli razlagala. Všeč mi je kar počnem, še vedno pa vem, kaj zame pomeni »kariera«.

AJDA:
Kako bi opisala stil glasbe vašega banda?

TARJA:
Vsak od nas ima o tem svoje misli. Mislim, da je naša glasba kot fantazija, zapeta zgodba. Zelo lepe melodije, harmonije s klasičnim petjem in metal bandom. Glasba je pravi heavy metal z veliko čustev in občutka v vsaki pesmi.

AJDA:
Vidi se, da ti glasba veliko pomeni. Kaj je glasba zate, predvsem metal? Katere metal bande imaš najraje?

TARJA:
Petje je več kot samo moj način preživljanja, je moj način življenja, pot po kateri hodim. Če ne bi imela možnosti, da bi pela ali delala z glasbo, ne bi mogla biti taka kot sem zdaj.Metal glasba je prišla v moje življenje z Nightwish. Pred tem niti nisem poslušala heavy metala. V teh letih sem se ogromno naučila in zame je bila to tudi čudovita nova priložnosti videti različne ljudi in se z njimi pogovarjati. Všeč mi je melodični metal, čisti, visoki moški vokali, na primer kot Fabio iz Rhapsody. Všeč so mi tudi skupine kot so Sonata Artica in Dream Theater. Vendar pa najraje poslušam Vangelis in soundtracke (skladatelj filmske glasbe Hansa Zimmer).

AJDA:
Kaj ti pomeni Nightwish kot skupina ljudi, s katerimi delaš, se družiš?

TARJA:
Fantje so mi kot bratje. Vsi se poznamo že iz srednje šole, tako da nam ni bilo težko delati skupaj. Nightwish je res velik del mene. Skupaj z ostalimi sem to glasbo do zdaj ustvarjala že štiri leta in to je res v veliki meri spremenilo moje življenje. Vsi vemo, da nič ne traja večno in zato tudi vemo, da band živi samo zato, ker v svojem delu uživamo in dokler smo pripravljeni nadaljevati, bo živel še naprej.

AJDA:
Si ena, na žalost, redkih pevk v metalu. Kako vidiš sebe, svojo pozicijo kot ženska na področju, kjer prevladujejo moški?

TARJA:
Kot si rekla, heavy metal je moški svet. Sama sem njegov del teh nekaj let in moram reči, da je bil to kar zanimiv in ploden čas. Moti me edino ena stvar: vse moram narediti sama, nihče mi ni pripravljen pomagati sam od sebe, če izrecno ne prosim za pomoč. Kar je malo smešno, nenavadno.Druga stvar je, da me je bilo včasih precej strah. Varnost je pomembna in velika zadeva in moralo bi biti samoumevno, da je treba imeti popoln nadzor, če nastopajo ženske. Mislim, da je ženska v metalu kot seksualni simbol. Občinstvo želi na odru videti neko »super žensko« in zaradi tega se dostikrat počutim precej butasto, ker sem samo majhna, nasmejana punca s Finske! Težko je razumeti vse situacije in pričakovanja, ki se oblikujejo med občinstvom med našimi nastopi…

AJDA:
Ja, večinoma je res tako. Kaj pa misliš drugače še na splošno o ženskah v metalu in metal bandih?

TARJA:
Kot sem rekla že prej…včasih je lažje biti ženska v moškem svetu, ker se fanjte lepše obnašajo, če je v isti sobi z njimi tudi dama, VENDAR jim je včasih težko razumeti, da je v isti sobi ZARES dama. Ubogi fantje! Mnoge dame v metalu so zelo dobre v poeziji in berejo veliko fantazijske literature. Čudovito je videti kako občutijo glasbo. Mislim da je škoda, ker nas ni več glasbenic, saj ta scena potrebuje ženske.Zelo sem ponosna na vse nas in upam, da bo prihodnost svetlejša za heavy dame.

AJDA:
Ali dobivaš veliko pošte od svojih oboževalcev?

TARJA:
OH, JA. Zelo veliko, vsak dan! Včasih je težko odogovoriti prav vsem, ker bi za to morala nenehno živeti s svojim računalnikom, to pa mi ni všeč. Zame je dovolj, če sedim za svojim računalnikom tri ure na dan. To je težko delo, vendar se ne morem pritoževati, ker imam rada svoje prijatelje.

AJDA:
Kako pa se spopadaš s popularnostjo med večinoma moškim občinstvom, imaš s tem kakšne probleme?

TARJA:
Do zdaj mi je uspevalo. Predvsem moško občinstvo me ne moti, z njimi komuniciram enako kot z ženskami v občinstvu. Včasih pa njihov odziv ni vedno enak. Še posebej na nastopu v Guadalajari, Mehiki, me je nek moški med nastopom napadel od zadaj in uspelo mu je spraviti me v šok. Takrat to ni bil niti najmanj smešno, od takrat pa na srečo nisem imela nobene take izkušnje več.

AJDA:
Novembra lani ste končali z evropsko turnejo. Kako je bilo potovati in nastopati skupaj s Sinergy in Eternal Tears Of Sorrow, ste se dobro razumeli?

TARJA:
S tema bandoma je bilo super potovati. Bila sta naši najboljši predskupini in bilo je lepo sodelovati s člani bandov, ki smo jih poznali že od prej.

AJDA:
Vam je bilo težko potovati z avtobusom po celi Evropi?

TARJA:
Res je zelo težko potovati z avtobusom celih pet pet tednov ali še več. Na srečo smo kar nekaj noči prespali v hotelih, vseeno pa je bila stvar malo prenaporna. Vsak od nas je zbolel in potem sem bila na vrsti tudi sama. Nekaj časa sem potrebovala, da sem prišla k sebi zato smo odpovedali en nastop, čeprav mi je zdravnik rekel, da bi morali odpovedati celotno turnejo, zadnjih šest nastopov. Vseeno pa sem kar veliko riskirala in nadaljevala do konca turneje.

AJDA:
Vam kdaj postane dolgčas na turneji, ko nastopate skoraj vsak večer in z istimi skladbami?

TARJA:
Ja, seveda, nekatere dni smo vsi naveličani in zdolgočaseni, ker se ne dogaja nič več novega. Vsi že vemo, kako stvari potekajo. Ob takih dnevih si moramo poiskati kako novo stvar…jogging, telovadbo, itd. Vseeno pa je vsak koncert neka nova situacija in fino je videti občinstvo. Taki trenutki ti dajo moč, da lahko naslednji dan nadaljuješ.

AJDA:
Kaj bi rada povedala vašim fanom v Sloveniji? Ali lahko pričakujemo vaš nastop tudi pri nas?

TARJA:
Zelo smo veseli, da imamo prijatelje v Sloveniji. Upam, da bo prihodnost za nas svetla in da bomo imeli v bližnji prihodnosti priložnost videti vašo deželo. Torej: »WISH AND BELIEVE!!!!«