Na današnji dan
2011
Amon Amarth izdajo svoj osmi album Surfur Rising
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

INTERVJUJI

2. 7. 2002

God Scard

Spraševal: Matija Prnaver
Odgovarjal: GS
God Scard ste v desetletju njihovega obstoja sigurno že imeli priložnost spoznati, če ne prej pa lansko leto, ko so fantje prekoncertirali Slovenijo. Če ste zamudili tudi to, pa nikar ne zamudite njihovega prihajajočega albuma. Tale intervju pomeni rekord v zgodovini Paranoida, saj smo se eno januarsko nedeljo pozno zvečer pogovarjali skoraj dve uri. Temeljito se pripravite na dolgo branje. To pomeni, da si iz hladilnika prinesete vse potrebno za ta podvig!


MATIJA:
Kako in kdaj se je z God Scard v bistvu vse skupaj začelo?

GS:
NICKY: Čist na začetku? 1992. leta, septembra se mi zdi. Jaz in Deki sva bila ful nabasana in ful razočarana nad tem, ker sta banda od obeh razpadla. Rekel sem: “Ti si ful dober bobnar, jaz pa tudi nisem za v smeti, greva midva narest en band.” Tako smo nastali God Scard. Dve leti smo čakali na plac in da smo dobili vso opremo, potem smo pa začeli zares. Mislim, da je bilo to enkrat marca ali aprila 1994, ko smo začeli vadit, junija smo pa že imeli prvi nastop. Sledile so še menjave članov, avgusta 2000 pa smo imeli spet eno krizno obdobje. Nič se ni igralo, nič nismo naredili, stalno smo menjavali člane… Na koncu sem več ali manj ostal sam, pridružu se je Sašo (Cuki), začeli smo s popolnoma novo postavo in novimi komadi. Najprej smo igrali nove komade, potem pa še stare. Zdaj smo že približno leto in pol ista ekipa, kar je za nas že velik dosežek, če gledaš našo zgodovino. Ekipa smo pa sledeča: Cuki igra kitaro, jaz mam čez kitaro pa vokal, Geps bobne in Uroš bass.

MATIJA:
Koliko si bil ti takrat na začetku star?

GS:
NICKY: 15 let.

MATIJA:
Kako si takrat gledal na band? Verjetno drugače kot danes?

GS:
NICKY: Fora je v tem, da je God Scard moj prvi band. Dobro, prej smo imeli že ful bandov, ampak je bilo to tako, da če recimo bobnar ni imel bobnov ali denarja za njih, smo imeli pač plastične kante. To sega že daleč nazaj, imeli smo bande že pri enajstih, dvanajstih. Že takrat smo delali komade, se jih učil, samo nismo imeli denarja. Kasneje je prišla štipendija, pa poletne počitnice, ko si lahko delal, zaslužil za prvi feršterker, za kitaro, nekdo si je kupu bobne,… Več ali manj smo vsi začeli tako, mislili smo, da je stvar veliko bolj simple kot pa v bistvu je. Takrat te zanima samo to, da boš ti nekje igral. Niti ne gledaš na opremo, tud sam sound te niti še ne zanima, ti bi pač rad igral. To je ta osnova, kasneje pa ugotoviš, da enkrat ni več vse samo to, da bi rad igral. Vsi imamo inštrumente, ampak zveni pa kot železniška nesreča, zato se začneš spraševat, kaj je narobe. Potem ti kdo starejši reče: “Ti se moraš uglasit, ti pa mal zmanjšat visoke…”. Počasi smo gradili te vrednote, na začetku nismo imeli pojma.

MATIJA:
Je bila v času resnega delovanja God Scard kakšna večja sprememba sloga, ali je bilo vse skupaj samo razvoj?

GS:
NICKY: Zavestno nismo sloga nikoli spremenili. Zdi se mi, da je vse skupaj prišlo spontano, seveda tudi prek same glasbe, ki smo jo mi poslušali, prek influenc, vplivov. Z razvojem glasbe, zvoka, različne produkcije smo tudi mi prišli do tega, da bi radi to spremenili. Ne zaradi tega, da bi hoteli slediti trendom, ampak enostavno zato, ker se nam je stvar res zdela dobra. Če je prišel en band, ki je novo plato posnel s ful dobrim soundom, s ful boljšo produkcijo, in če se je ta sound razlikoval od prejšnjega in mi je bil res všeč ter sem mislil, da bi sebe lahko skozi to boljše predstavil, smo to naredili. Ampak spet podzavestno, prišlo je samo od sebe, kar čutil si potrebo, da bo na feršterkerju sound bolj globok… Zavestno pa nismo zvrsti nikoli spremenili. Z leti se spreminjam, tudi vsak član, ki je prišel v band, je imel svoj stil igranja, svoj zvok in s tem se je slika banda spreminjala z različnimi člani in leti, tudi leti osebnega razvoja vsakega glasbenika posebej.

MATIJA:
Od kje ste dobili ime za band?

GS:
NICKY: To sem se pa jest spomnu pri matematiki, enkrat ko mi je bilo dolgčas. Takrat sem naredil tudi logo, ki ga uporabljamo še sedaj, po tolikih letih, seveda z rahlimi spremembami. V tistih časih je bil drug trend in so bili tudi logoti drugačnimi. Tudi naš je bil podoben takratnim, sedaj pa smo ga malo oklestili, da je lažje berljiv, ker se to tudi meni osebno zdi bolj kul. Fora imena banda je pa v tem, da je osnovni pomen imena “božja brazgotina”, s tem da je črka D na koncu dodana, da ko prebereš, lahko zveni tudi kot “od boga obrazgotinjen”. Če pa dodamo v besedo apostrof, pa pride ven “božja karta”, God’s Card. To pa v tarot kartah, v veliki arkani pomeni večnost. Nekako smo računali na to, da je ime nekakšen “nomen est nomen”, da imamo v imenu to veličino, kot samo ogromno energijo, ki jo v to vlagamo, ter “the ultimate” kreativnost, se pravi veličino človeštva, se pravi “il grande” ime za “il grande” band. Mi smo že od nekdaj hoteli biti dober, velik band, ki bo igral dolgo časa. Tega smo se lotili orto, imeli smo sanje, da bomo z bandom nekaj naredili.

MATIJA:
Kaj je bil ponavadi vzrok za vaše stalno menjavanje članov?

GS:
NICKY: Več ali manj so se vzroki razlikovali pri vsakem članu posebej. Zdi pa se mi, da je bilo za večino odhodov krivo to, da smo bili na začetku mladi, 15 let. Človek se tokom let spreminja, spet vsak po svoje, nekateri so recimo glasbeno drugače odraščali in kasneje ugotovili, da jim bolj leži drug slog. Recimo eden naših bivših kitaristov je zdaj v funku in rocku. Kakšen se je pač odločil, da ne bo več igral, kakšen zaradi šole ni mogel več, kakšen je dobu pičko in ugotovu, da mu je to bolj pomembno kot band, pa smo ga ven zabrisal. Zelo variira, mislim pa, da so bila glavni razlog najstniška leta. Ko dozorevaš kot osebnost, se ti spreminjajo tvoje prioritete, način življenja, način razmišljanja in seveda tudi glasba, ki jo poslušaš ali jo želiš igrati, če si glasbenik.

MATIJA:
Kaj se ti zdi najpomembneje pri iskanju ljudi, ki bodo igrali v God Scard? Je to njihovo glasbeno znanje in izkušnje ali to, da se s človekom razumeš, da imate ista zanimanja, da najprej postanete prijatelji?

GS:
NICKY: V bistvu vse skupaj. Prvi pogoj, da nekoga vzamem v band, je to, da je glasbenik. Mora znati igrat, mora imet opremo in mora biti odločen, da bo to drastično vplivalo na njegovo življenje. Biti metal glasbenik v Sloveniji pomeni, da si več ali manj v vseh sferah začel pušit kurac. Kot prvo: v tem ni denarja, zato boš moral žrtvovati svoj keš in seveda prosti čas, da boš delal z bandom. Nihče nam ne plačuje, da bomo hodili na vaje, nimamo pogodb… Slovenija je majhna, morda, če bi bili kje drugje, bi že imeli pogodbe, živeli od tega in se temu dejansko lažje posvečali. Tako pa moramo žrtvovati svašta: denar, čas, odnos s starši, ki se ne strinjajo s tem, da si ti en “porinkan dolgolasi prasec”, ki te ni nikoli doma, kakšnim spet ni všeč, da vidijo v cajtengu svojega marginalnega sina… Mislim, da če želiš igrati v metal ali kakršnemkoli alternativem bandu, moraš najprej vedeti, da boš to lahko delal predvsem s ful odrekanja, svoje življenje moraš temu prilagoditi. Mogoče tudi ne boš šel s pičko na morje v prikolico, ampak boš ta keš raje porabil za nov efekt ali pa za novo kitaro. To so verižne reakcije, ki ti spremenijo življenje. Najbolj pomembno se mi zdi, da je človek to pripravljen žrtvovati. Vsi mislijo, da je to čist na easy, da boš le prišel in igral, da se nič se ne bo spremenilo, samo malo večji frajer boš ker imaš kitaro, pa band, pa koncerte. Ne, to je delo. Veliko se dela, veliko se za to daje, od energije, časa, živcev, denarja… Vsak član banda mora biti soočen s tem, kaj vse biti v bandu prinese za sabo. Po drugi strani pa mi je pomembo, da odnosi v bandu “klapajo”. Od članov tudi pričakujem, da postanejo moji prijatelji, da smo kot nekakšna familija. To mi vse znotraj ekipe, “keep it in the family” poštimamo, če pa ne moremo, pa naredimo en “divorsio” pa nekoga fuknemo ven iz banda.
CUKI: Najpomembneje je, da si prijatelj z ljudmi v bandu, da smo familija. To familijo jemljem bolj resno kot pa svojo. Ljudi v bandu moraš prenašat, drugače ne gre. Če ne je boljše, da greš in počneš kaj drugega…
NICKY: Je trik, da lahko ti sicer prenašaš svoje člane v bandu, tudi če se z njimi ne razumeš, če ne igraš veliko z njimi in ti ni treba ful vadit. Če pa igraš toliko, kot smo mi v zadnjem letu, pa brez tega ne gre. Za nekega člana moraš tako biti pripravljen tud roko dat stran, če je treba.
CUKI: Mi smo zdej tko res ratal “kompe”, neločljivi. Tako pride tudi do boljše glasbe…
NICKY: …Pa boljši smo na odru. Prepričaš ljudi. Ko gremo na oder, predno začnemo igrat, se rokujemo in podobno, v stilu “zdej bomo pa mi neki nardil”. Ljudje vidijo, da pričakujemo, da bomo skupaj “razturili” in dostikrat tud “razturimo”. Včasih res tudi ne, če si zmatran od poti, pa tečen, pa luna sije… Ampak ponavadi nam koncerti dobro uspejo. Od vseh postav, ki smo jih imeli, se mi trenutna zdi najboljša. Tudi, kar se tiče “klapanja” samih članov med seboj in energije, ki jo oddajamo na odru. Zadnje čase smo se temu res posvetili, smo kot band, nekaj dajemo…. Jaz nikakor ne pridem na oder pokazat, koliko znam igrat kitaro. To naj dela Satriani, pa Vai… jaz pa ga pridem na oder “žgat” skupaj z bandom. Band je toliko dober, koliko je dober najslabši član v bandu in kot takega ga je treba tudi dojemat. Vedeti moraš, kaj je tvoja vloga, kaj si ti v bandu in kaj moraš počet, ne pa gledat, kje boš sebe “ven porinu”. Vse gre za smisel tima.

MATIJA:
Kaj je bila tista najboljša stvar, ki se je zgodila v desetletnem obstoju God Scard?

GS:
NICKY: Za ostale člane ne vem, glede mene pa je bilo takih stvari več. Prvi veliki preboj je bil, ko smo imeli v načrtu turnejo s Cannibal Corpse (leta 1996, op. av.). Pet dni bi igrali z njimi, po republikah bivše Jugoslavije. Se pravi Hrvaška, Srbija in Makedonija. Vsa stvar je sicer šla v kurac, ker je bilo nekaj organizacijsko narobe, pa vize niso dobili… Navsezadnje smo igrali skupaj samo v Ljubljani… dobro, pili smo ga že dan prej v Zagrebu… Dan pred tem bi Cannibal Corpse sicer morali igrati v Ljubljani, ampak so odpadli, tako da smo igrali samo mi. Dva dni kasneje, ko pa so v Ljubljani nastopili Cannibal Corpse, smo mi igrali še enkrat. Dva nastopa sta bila dobra gesta za publiko, tudi meni se je to zdelo nekaj velikega – kot breakthrough. Ne razmišljam o teh dogodkih kot o vrhuncih, ampak kot o dogodkih, kjer se je stvar zares šele začela. Potem so sledili še nastopi z bandi kot so Ugly Kid Joe na Primskovem, pa Rock Otočec, kjer smo s Sarcom igrali pred Dog Eat Dog. To so bile velike stvari, veliko ljudi, fantastičen odziv publike. To so stvari, ki si jih zapomniš za celo življenje – vsakič ko se spomniš, to vidiš pred sabo, kot bi bil tam…
CUKI: Spomnim se prvega špila z bandom – v podrti bajti, z odlično publiko… kot bi igral doma v dnevni sobi. In to z bandom, ki sem ga poslušal prej že deset let, z Immolation. Čeprav na koncertu skoraj ni bilo folka, sem takrat igral z Immolation. Pa še v drugi državi – to je bilo na Hrvaškem.
NICKY: Trik je v tem, da s tem dobiš občutek, da te ljudje spoštujejo in odobravajo to, kar delaš. Prek tega ti izkažejo čast in ko se pojaviš na kakšnem velikem dogodku, se ti zdi, da je to nekakšno priznanje zate. Pri nas je udeležba na takih koncerih več ali manj odvisna od vez, ampak tudi do vez je treba prit, do vseh poznanstev… Do poznanstev z organizatorji smo prišli prek špilov, kar pomeni, da smo morali tudi njih na nek način prepričati. In ljudi tudi.

MATIJA:
Kaj pa najslabša stvar?

GS:
NICKY: Najslabša stvar? Hmm, kolk jih je pa blo. Najslabša stvar je zanič špil. Ali pa, če ti naenkrat iz banda odide več kot en član. To je kurbarija, to te ful podre. Kar naenkrat je treba spet usposobit novo ekipo – gre veliko časa, učiti je treba novo ekipo igrat stare komade, namesto, da bi se delali novi, zamudi izid albuma… Tudi po šest let, kot je v našem primeru. Pa seveda koncert. Kakšen velik festival, pred veliko ljudmi, ko recimo kar naenkrat ugotoviš, da si imel zanič zvok, ker so ti dali feršterker v kurcu, ali pa si se slabo počutil in nisi dobro nastopil, lahko si prehlajen… Takrat ne moreš peti, vendar moraš. Greš na oder in poješ, vendar izpade nekvalitetno. Ti kot pevec sicer veš, da si dal vse od sebe, ampak dejansko si bil onesposobljen s prehladom in nisi mogel dobro odpeti. Folk pa tega ne ve in rečejo: “Kurba, tole dans je blo pa zanič ko svinja”. Ampak ne moreš pomagat, take stvari se dogajajo in se mi res zdijo najslabše. Grozno je tudi, če te kdo prav svinjsko zajebe in potem izgubiš veliko denarja iz bandovega budgeta. Greš na en koncert, se “v pizdo daleč” pelješ, najameš kombi, najameš feršterkerijo, daš veliko denarja… In potem, ko si že na poti, ti organizator pove, da lahko kar obrneš… To je grdo.

MATIJA:
Da se preselimo na sedanjost. Plošča je v snemanju, ne?

GS:
NICKY: Ja, jo snemamo. Najprej smo si stvar zamislili kot EP, da bi izdali najprej single, si z njim naredili nekaj promocije, dal na radie, med tem pa bi si vzeli čas za snemanje albuma. Ker smo že v osnovi prišli do tega, da bi dali na single več kot dva ali tri komade, smo takoj prišli na pet in šest; to ni bil niti single niti plata. Ker smo že toliko posneli, smo šli do konca in se odločili za plato. S plato smo noro zadovoljni, da jo delamo že po letu, odkar je v bandu nova ekipa. Na plati bodo sami novi komadi, za tem pa se dogovarjamo (upam da me zaradi tegale ne bo Bojan – manager zadavil) o izdaji retro CD-ja, se pravi s starimi, na novo posnetimi komadi. Tako bodo ljudje imeli na voljo nov album in še stare posnetke. Zdi se mi, da smo izbrali dobrega producenta, dober studio, dobro delamo, v domačem vzdušju in v dobri energiji. Mislim, da bomo razturili…

MATIJA:
Kje pa snemate?

GS:
NICKY: Snemamo pa pri Robertu Ovnu, ki je v Ljubljani odprl nov studio. Studio je sicer majhen, malo je stiska s placom, ampak je vseeno dobro delat, ker je notri dober filing. Pa Robert je dober producent, zelo je pri stvari, rad dela in se angažira… Pa glede na to, da se poznamo, je dost poceni, čeprav bo vse skupaj še vseeno naneslo kar nekaj denarja.
CUKI: Ta album bo moj prvi izdelek, ki sem ga v življenju sploh izdal. Lahko se bom pohvalil, da sem delal z ljudmi, ki mi nekaj pomenijo. Tukaj sem se najdu.
NICKY: Cuki, dej povej, kako si sploh prišel v band.
CUKI: Ja, tole bi spadalo še pod prejšnje vprašanje, o najslabšem dogodku. Najslabši je bil začetek. Ko sem bil še “klinac”, ko sem komaj lahko šel ven, sem šel takoj na koncert od God Scard. K God Scard sem šel prvič na avdicijo, ko sem bil star 15 let. Seveda me niso vzeli. Ko pa sem kasneje le prišel v band in se naučil prva dva komada, je naslednjo vajo band razpadel. Vse se mi je podrlo. Za tem sva z Nickyjem dva tedna sedela v placu in naredila tri komade. Sicer pa se ostalih slabih dogodkov sploh ne spomnim, ker dobri prekrijejo vse slabe.
NICKY: Takrat, ko sva s Cukijem na novo formirala band, sploh nisem bil prepričan, če bi nadaljeval z God Scard. Toliko let je trajalo, potem pa je šlo vse skupi v kurac. Ostal sem sam, poleg Cukija, ki se je takrat še uvajal. Ko sem ga vprašal, če bi še delal z mano, je bil za. Glede na to, da je bil God Scard ves čas moj glavni umetniški opus, se mi je zdelo to pravilno nadaljevanje. Začela sva delati nove komad in zbirati nove člane. Takrat je bila res kriza, začeli smo dobesedno iz nule in sedaj prišli na nivo dobrega koncertnega banda.

MATIJA:
Kaj pa lahko poveš o zadnji turneji. Igrali ste takorekoč skoraj po vseh slovenskih vaseh.

GS:
NICKY: Ja, več ali manj po vseh, hehe. V vsaki ki ima luknjo, kamor dovolijo vstop metalcem. Po tej krizi v bandu, sem našega menedžerja vprašal, če ima še voljo delat z nami. Glede na to, da smo mi zafukal vso sceno, bi bilo od njega čist normalo, da bi rekel “ko vas jebe”. Prosil sem ga, da naj še malo počaka, da vidimo, če bo nova ekipa uspela. Rekel je, naj naredimo nekaj, s čimer ga bomo prepričali. Takrat smo ga prepričali, z našim prvim koncertom. On je imel že prej za nas pripravljeno turnejo, ki pa smo jo sedaj izpeljali z novo ekipo. Na tej turneji so ljudje lahko opazili, da imamo drugačen image. Smo pobarvani, imamo body-paintinge, tak keltski Braveheart image. Do tega pa smo prišli čisto po naključju. Za prvi koncert smo hoteli narediti nekaj posebnega. Sicer sem jaz že prej dostikrat prišel na oder pobarvan, ampak takrat je Bojan rekel, naj naredimo joke in se vsi malo pobarvamo. Ampak ne klasično črno-rdeče, ampak zeleno, modro… Prinesel sem barve in začeli smo se mazati s prsti, na koncu pa smo zgledali, kot bi nas kdo potegnil iz dreka. Takrat je bil nekdo iz publike navdušen, prišel je do nas in rekel da je to Braveheart scena. Potem smo začeli nosit še kitke, pa modre maske, keltsko, v glavnem… Tudi sedaj na koncertu še kdaj odpojemo kakšno škotsko narodno, ampak samo pojemo, inštrumente odložimo. V tem letu smo odigral več kot 30 koncertov, vmes še malo počival, pa delal nove komade… Čez teden smo delal, hodil na faks, pa v šolo, čez vikend pa igrali… Takoj po izidu plate pa gremo spet špilat. Zdi se mi, da je to point banda. Res pa je, da heavy metal eventov v Sloveniji ni veliko. Če bi hoteli igrat samo na metal žurih, bi letno igrali petkrat ali desetkrat. Mi pa rabimo več špilov, zato smo šli v klubsko sceno. To se mi zdi, da je bilo dobro za popularizacijo metala v Sloveniji. Še vedno mislim, da je metal ena izmed najbolj ekspresivnih glasb. To je prej pozitivno kot negativno, da smo igrali po koncertih, ki pred tem niso imeli veze z metalom. Zdi se mi, da smo z žurom in attitudom folku nekaj dali. Tudi če kdo ni maral naše glasbe, je pa užival vsaj v šovu. Veliko smo naredili za God Scard, za našo podobo, pa tudi nasploh za metal. Je trik v tem, da ima v Sloveniji metal še vedno negativen prizvok, ljudje menijo, da so metalci zarukani. Vem, da so metalci, ki imajo odprte poglede… ampak to je treba ljudem dopovedat. Zaradi tega ljudje a priori zavračajo našo sceno, zaradi tega je tudi obisk na koncertih porazen. Združili smo se tudi z veliko bandi, ki ne igrajo metala in skupaj z njimi koncertiramo. To se mi zdi v redu, saj oni pripeljejo svojo ciljno publiko, mi pa svojo. Tako pride več ljudi, organizator lahko potegne več denarja in naslednjič pripelje večji band… Začne se z majhnimi stvarmi. Taka politika, kot jo imamo sedaj, se obnese in bomo pri njej ostali tudi v prihodnje. Trik je v zbliževanju ljudi, alternativne zvrsti imajo med seboj več skupnega kot pa drugačnega. Tudi naša turneja je bila zasnovana tako, da se God Scard, ki igramo metal, približamo tudi drugim ljudem, ne samo metalcem, ki so najbolj hvaležna in najbolj zaželena publika na naših koncertih. Če pa pride tudi kdo drug in ob tem uživa, se mi to zdi samo pozitivno. Cuki, dej še ti kej povej.
CUKI: Pa sej si že ti vse povedu.
NICKY: Povej, kako smo se imel. Povej za tisti backstage, ki smo ga razsul.
CUKI(meni): A to boš lahko objavu?
NICKY: Valda, da bo lahk. On lahko dela kar hoče, lahko tud svojga kurca objav.
CUKI: To je bil evil destruction party. Ma sej ne znam povedat… To je blo na Krasu…
NICKY: Ma sej ni bil edini, bil je pa najhujši.
CUKI: Prišli smo na Kras, vse je bilo čudno. Mislili smo, da ne bo nobenega folka. Ampak prišlo je velik ljudi, bil je totalen žur, bili smo polni adrenalina. Po koncu špila smo šli v backstage in se začeli obmetavat s hrano. Backstage je zacvetel! Na koncu sva imela jaz pa Maček (pevec od Sarcasm) slabo vest pa sva šla nazaj pospravljat. Nisva zdržala več kot eno minuto, pa sva potem kar pustila in odšla…
NICKY: Dobil smo res rock, metal filing. Začel smo razbijat, pa dobr igrat na koncertih, folku se je trgal, nam se je trgal. To so ene take izkušnje, ki jih ogromno metal bandov v Sloveniji nima. In mi je žal, da jih nima. Pri tem ne dozorevaš samo kot glasbenik, ampak tudi kot osebnost.

MATIJA:
Kako pa kaj kaže z vašim videom?

GS:
NICKY: Snemamo dva videa. Za začetek dva, mogoče pa bomo še kakšnega. En komad je Mourning In Silence, je zelo naspidiran in energičen. Drugi je pa tipičen metalski komad, naslovljen Jesus Christ. Ta bo narejen bolj v umetniškem stilu, stvari bodo prikazane simbolično, tak lep spot bo moral biti. Za Mourning In Silence pa bomo uporabili posnetke s koncertov, z žurk… Mislim, da bo ta stvar bolj “sprijena”. Ciljamo na to, da bi ljudem ponudili tako energijo, kot smo jo imeli mi na koncertu. Mislim, da bodo ljudje to sprejeli, saj ni človeka, ki ne bi rad noro žural. Točno to pa smo mi delali zadnje leto – noro žurali, poleg igranja, seveda.

MATIJA:
Govori se, da bo v videu nekaj šokantnega. Kaj točno?

GS:
NICKY: Mislim, da bo šokanten Jesus Christ, ker se bomo vtaknili v nekaj takšnih tem, ki so, sploh v Sloveniji, nedotakljive.

MATIJA:
Recimo?

GS:
NICKY: Religija. Cerkev, pa gospod Rode, pa delali se bomo norca iz mentalitete ljudi. S tem, da sam komad nima nobene veze z vero. Tudi z naslovom ne, razen tega, da jaz na začetku komada rečem: “Jesus Christ, what is wrong with the people.” To je vse, komad pa govori o nečem drugem. Navadni ljudje se bodo nad videom predvsem zgražali, metalcem bo pa sigurno všeč.

MATIJA:
Ampak nad čem se bodo ljudje zgražali?

GS:
NICKY: Mogoče nad vulgarnim prikazom religije, izkoriščanju simbolov. Stvar bomo izpeljali satirično, groteskno. Nad Mourning In Silence pa se bodo ljudje zgražali nad pijančevanjem in prešvicanimi metalci, ki se mečejo eden po drugemu. In nad deklicami, ampak to bom pustil za presenečeneje.

MATIJA:
Pa dej nekaj povej o tem presenečenju?

GS:
NICKY: Ok, v spotu bomo podpirali tudi homoseksualnost.

MATIJA:
Na kakšen način?

GS:
NICKY: S tem, da jo bomo na en način tudi poskušali pokazati.

MATIJA:
Kako prikazat?

GS:
NICKY: Na lep, estetski način. Ne vem, jaz sem pristaš poljubljanja.

MATIJA:
Povej, koga si poljubljal. Oboževalke ali kakšnega člana banda?

GS:
NICKY: Jaz v spotu nikogar.

MATIJA:
Zakaj pa si potem prej govoril o sebi?

GS:
NICKY: Jaz sem pristaš tega in je bila to moja ideja. Jaz bom imel v spotu polne roke dela s tem, da bom pel in igral kitaro, ampak ljudje okrog bodo pa počeli še kaj. To so stvari, ki se dogajajo vsak dan. V lokalu, v filmu… To je resničnost, tako je življenje in tako hočemo to prikazat. Dejstvo pa je tudi, da na televiziji tega nočejo prikazat. Življenje se mi zdi tolk dobro in zanimivo, da hočemo to v Mouring In Silence tudi prikazat. To, kako lahko vsak dobro žura in se dobro ima. Vsi smo korak od tega, vse kar je treba narediti, je en mentalni klik. Spot ima tudi zgodbo, ampak to je za zdaj že preveč za povedat.

MATIJA:
Še nekaj, če se vrneva na spot Jesus Christ. Zakaj pa ste se spravili ravno nad homoseksualnost?

GS:
NICKY: Bolj kot provokacija zato, ker hočemo do tega ustvariti en odnos. Sicer smo v bandu sami heteroseksualci – vsaj mislim tako. To je pri nas še vedno tabu, ampak ker smo nekomercialen band, smo se lotili tega. Naj se ljudje odprejo.

MATIJA:
Še ena stvar, ki je malo bolj osebna. Iz zaupnih virov sem izvedel, da si velik oboževalec Aleša Roda. Lahko to malo pokomentiraš?

GS:
NICKY: Sem velik fan Aleša Roda, in to ne samo v nedeljo, ampak vsak dan. Redno spremljam njegovo oddajo, če pa se v oddaji vrti še njegov spot (ki se vrti skoraj v vsaki), pa dam TV do konca naglas, cela bajta pa mora biti tiho. Ker jaz umiram od smeha! On je človek, ki v meni vzbuja pozitivno energijo in me vedno spravi v dobro voljo. Kajti dokler so na svetu take budale, jaz nisem pol tak, kot pravijo. On je car! Pa njegov image: čupa, suhe noge, cheap muzika, pičke v štali pa Mercedez Benz. To je to, kar bi jaz delal, če bi hotel iz sebe narest največjega kretena.

MATIJA:
A pa dobivaš tudi kakšna pisma od oboževalk?

GS:
NICKY: Zadnje čase ne, ker… ne vem zakaj ne. Mogoče nismo več tako slavni, ali pa je moja brada izgubila seksapil. Ampak včasih, ko je bil v časopisih objavljen naš kontaktni naslov (God Scard, Golnik 47, 4204 Golnik), smo pa dobil tud nekaj pisem.

MATIJA:
Kaj pa ostali slovenski bandi? Katere najbolj ceniš, s katerimi bi najraje igral?

GS:
NICKY: Recimo Kaoz, ampak jih je še več. Z njimi smo veliko preigrali, pa tudi če bandi nimajo muzike, ki je nam všeč, nas je prepričal njihov attitude in njihov filing za muziko. Takih je pa veliko. Veliko smo igrali tudi s Sarkom, pa z Entreat… Ampak s Kaoz se pa res štekamo, res smo za skupaj, čeprav oni bolj “1000 rožo” pijejo, mi pa pivo. Moram pa omenit še Unborn, pa Arise, … To so bandi, s katerimi se je dobro pripravljat na koncert, igrat z njimi in počivat po koncertu.

MATIJA:
Bi za konec še kaj dodal?

GS:
NICKY: Ljudje imajo velikokrat napačen občutek o God Scard in o tem, kar mi počnemo. Izmišljujejo si razne verzije. Da razčistimo meglo: God Scard je band, ki igra metal – od nekdaj ga je in ga bo tudi naprej. Želimo igrat in folku narest žur, jim nekaj dat, čimbolj kvalitetno narest vse od plate naprej in upamo, da bodo ljudje v tem vsaj pol toliko uživali kot smo mi. Naš point je v tem, da mi igramo tako glasbo kot jo hočemo, ne igramo je pa samo zase, ampak tudi za folk. Glasbenik, ki je rekel, da igra samo zase, laže, saj bi sicer ostal v garaži ali dnevni sobi. Point banda je v tem, da naredimo čimveč dobrega občutka za nas in za folk. Če bo poslušanje naše glasbe komu polepšalo dan ali ga spravilo v dobro voljo, potem smo mi svoje dosegli. Če pa bo karkoli več, pa smo samo na boljšem.
CUKI: Hvala folku in bandom, ki so bili z nami, ki so nas prenašali. Z nami so se res zaštekal in jih ne bomo nikoli pozabili. En folk pa…
NICKY: Enim je pa treba prerezat vrat… hehe. Zahvalu bi se vsem bandom, s katerimi smo igral, pa Paranoidovcem, dobite še eno sliko za oboževalke na kateri sem v gatah… Stay hard, spoštujte to kar bandi delajo, ker to delajo tudi za vas. Podpirajte slovensko sceno. Hodte na koncerte… Če bomo igral v vaši vasi, pa pridite in nam plačajte pir.
SORODNE VSEBINE:
11. 7. 2014Blood God / Novice
10. 6. 2014God Macabre / Novice
11. 1. 2012God Seed / Novice
8. 12. 2010Halford - Made Of Metal / Recenzije
7. 11. 2001God Dethroned - Ravenous / Recenzije
ZADNJE OBJAVE
Intervju
12. 3. 2024
The Stone
Intervju
15. 12. 2023
Fleshless
Intervju
27. 9. 2023
Terminal Disease
Intervju
13. 9. 2023
Snøgg
Intervju
5. 9. 2023
Moonlight Haze
Intervju
25. 8. 2023
Cvinger
Intervju
7. 8. 2023
Šakal (ENG)
Intervju
7. 8. 2023
Šakal
KONCERTI & FESTIVALI
28. 3. 2024
Inferno Metal Festival 2024
Rockefeller / John Dee / Sentrum Scene, Oslo, Norveška
28. 3. 2024
KoD: Glista, Prototype 5, Black Camo
Menza pri koritu, Metelkova, Ljubljana
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija