MATJAŽ: Pozdravljen Jeff. Si pripravljen na izid prvega Annihilator DVDja Ten Years In Hell?
JEFF: O, seveda, izide prav kmalu.
MATJAŽ: Zakaj deset, zakaj ne petnajst let?
JEFF: Ideja je bila, da bi na DVDju pokrili obdobje od izida prvega albuma Alice In Hell do leta 1999, ko se je vrnil pevec s prvenca, Randy Rampage in smo z njim posneli Criteria For A Black Widow. Mišljeno je bilo torej obdobje Rampage – Rampage in Roadrunner – Roadrunner, he, he. DVDju sem želel dodati še več vsebine, želel sem vključiti tam nekje do leta 2002, 2003, vendar takratni pevec Joe Comeau ni želel biti na DVDju. Rekel je: »Ne, ne smeš me uporabiti, na DVDju se ne sme videti mojega obraza. « Nisem imel druge izbire, kot da na DVD vključim le obdobje preden je Joe prišel v band. To je bilo vseeno kul. Poleg tega DVD govori o časih še dosti pred letom 1989, ko smo podpisali pogodbo z Roadrunner. Tako da bi v bistvu lahko rekel »15 Years In Hell«, he, he.
MATJAŽ: Ponavadi ko bandi izdajajo DVD nanj vključijo tudi cel koncert, ti pa se nisi odločil za ta korak.
JEFF: Načrtoval sem izid celega koncerta in mogoče bomo to posneli naslednje poletje, tako da bo šlo za visoko kvalitetno zadevo. Tu gre bolj za DVD dokumentarne, zgodovinske narave. Prikazuje naša zgodnja leta, na njem je veliko govorjenja. Za ljudi, ki niso Annihilator fani, zna biti stvar dolgočasna. Zato sem tudi naredil dvojni DVD, na enem je veliko govorjenja o zgodovini, kjer bodo Annihilator fani dobili tisto, kar so želeli že tako dolgo časa. Obstaja veliko DVDjev s koncerti, ta pa je bolj govoreči, he, he, he.
MATJAŽ: Rad govoriš?
JEFF: Ja, he, he. Na njem je veliko informacij, naslednji DVD pa bo sigurno live, pravi koncertni DVD.
MATJAŽ: Vseeno je na njem tudi dosti live materiala iz vaše zgodovine. Si mogoče zbiral vaše live posnetke tekom kariere? 
JEFF: Ne, sploh ne. Večina teh posnetkov je od naših fanov. V letih 1989 in 1990 ljudje še niti niso imeli video kamer, če pa so jih, so bile zelo velike ter drage. Bilo pa je nekaj pametnih ljudi, kot na primer Dimebag in Vinnie Paul iz Pantere. Vinnie je imel kamero s seboj od vsega začetka, zavedala sta se, da lahko vidita v prihodnost in bi bilo dobro snemati na turnejah. Zato so lahko izdali odličen Vulgar video in mnoge druge. Jaz sem bil pravo nasprotje in takrat nisem razmišljal o tem. Preveč sem bil zaposlen z zabavo, vseskozi sem se samo zabaval, nisem razmišljal o poslovni strani glasbe, nisem si predstavljal, da bi lahko nekega dne v prihodnosti izdal video s posnetki. Tako sem večino teh posnetkov dobil od fanov in prijateljev.
MATJAŽ: Kaj pa bootlege, imaš kaj Annihilator bootlegov?
JEFF: Poslano mi jih je bilo kar dosti. Na Annihilator spletni strani se fani lahko pogovarjajo z mano preko interneta, mi mailajo domov. Skozi leta mi je dosti fanov sporočilo, da imajo dobre bootlege, »Jeff, bi rad imel bootleg?« Seveda, he, he, he.
MATJAŽ: Sedaj delaš z Annihilator že več kot petnajst let, kako pa danes gledaš na prvih deset let? Gotovo imaš veliko zanimivih spominov?
JEFF: Ja, večinoma dobrih. Igral sem z veliko odličnimi glasbeniki, v studiu, na turneji, igrali smo vsepovsod. V bistvu nismo ogromno koncertirali, na turneji smo bili recimo enkrat letno ali enkrat na leto in pol, verjetno manj kot si ljudje predstavljali, da smo bili. Ko pa gremo na turnejo, je zabavno srečevati nove ljudi, videti različne kulture, države. Obožujem turneje, nikoli se jih ne naveličam, ker nisem na turneji deset mesecev na leto.
MATJAŽ: Večina fanov ima prva albuma, Alice In Hell ter Never Neverland za vaša najboljša. Verjetno si takrat še nisi predstavljal, da kasneje ne boš posnel albuma, ki bi dosegel statusa teh dveh?
JEFF: Z Annihilator smo imeli veliko različnih pevcev, stil pisanja glasbe se je zelo razlikoval, v naši glasbi je bilo veliko sprememb, pri nas najdeš vse od pop metala, balad, do punka, speed, thrash, death metala, do NWOBH metala ter Bay Area thrasha. Naša glasba je nastajala pod veliko različnimi vplivi, tako da lahko včasih na našem albumu srečaš lepo balado, nato akustično ali običajno instrumentalno skladbo, potem imaš klasično thrash skladbo, pa bolj tehnično in bolj progresivno. Annihilator smo preživeli in obdržali fane zaradi sprememb. Če bi vseskozi ostajali enaki, nas verjetno danes ne bi bilo več. Nekateri pravijo, da je Alice In Hell naša najboljša plošča, drugi pravijo, da je to Never Neverland, ker je tudi najbolje prodajana. V bistvu je to tudi moja najljubša Annihilator plošča. Kasneje smo imeli še dosti odličnih albumov, kot na primer King Of The Kill. To je bil zelo, zelo pomemben album za Annihilator, izšel pa je šest let za Alice In Hell. Carnival Diablos ter Criteria For A Black Widow sta se odlično prodajala, sedaj pa dobro kaže tudi Schizo Deluxe. Premikamo se naprej, noben izmed teh albumov ni enak, vsi se razlikujejo med seboj, so različnega stila, z različnimi pevci, drugačnim zvokom. To je kul. Nekaterim sta všeč dva, trije albumi, a vedno smo imeli bazo fanov, ob kateri smo se razvijali in počeli različne stvari, ki so jim bile všeč.
MATJAŽ: Pogosto si rad eksperimentiral.
JEFF: Ja, bilo bi dolgočasno, če bi izdajal podobne albume. Če bi nadaljevali v stilu Alice In Hell, verjetno ne bi preživeli do danes.
MATJAŽ: Na DVDju ne govoriš samo ti, tudi bivši člani Annihilator. Si še vedno v stikih z njimi?
JEFF: Z večino od njih ohranjam stike, z nekaterimi sem jih izgubil. Kakšen je izginil, z večino pa sem v stikih. Raya Hartmana, ki je bil bobnar na prvem albumu in potem še dolga leta, sem poizkušal pripraviti, da bi govoril na DVDju, a takrat je bil prezaposlen in niti ni bil zainteresiran. Ko se je premislil, je žal že bilo prepozno. Na DVDju bi radi imel še več bivših članov. Vprašal sem skoraj vse, a nekateri so prezaposleni s svojim življenjem, da bi sodelovali tu zraven. Škoda, ker so bili vsi pomembni členi pri Annihilator.
MATJAŽ: Pa se dobro razumeš z vsemi?
JEFF: Z večino ja. V bandu je bilo veliko članov in ponavadi, ko sem snemal albume, sem to počel tako, da sem šel v studio s pevcem in najel session bobnarja, da je odigral svoje. Dokler ne pride čas za turnejo, sploh ne razmišljam o bandu. Šele potem začnem iskati glasbenike, ki bi bili pripravljeni iti na turnejo. Včasih fantje nimajo časa, oziroma dobijo boljšo ponudbo od koga drugega. Ko nas vidiš na odru, je to band. Ko pa nas slišiš na albumu, pa gre bolj za moj solo projekt z odličnim pevcem.
MATJAŽ: Skozi kariero nikoli nisi želel imeti bolj konstantne zasedbe, ki bi bila skupaj skozi daljše obdobje?
JEFF: Včasih je ljudem to težko razumeti, a ko si pogledaš DVD oziroma prebereš biografijo na naši strani, potem vidiš, da je pravzaprav zame ta način, ki sem ga ubral, odličen. Srečal sem se z veliko različnimi ljudmi, skupaj sem igral z veliko talentiranimi glasbeniki. Nikoli mi ni bilo dolgčas, nisem bil dvajset let skupaj z istimi ljudmi, prihajali in odhajali so različni glasbeniki in to je zame zelo zanimivo.
MATJAŽ: Russell Bergquist se sedaj vrača v band za poletne nastope?
JEFF: Russa bom definitivno vprašal, če se nam pridruži na letošnji turneji.
MATJAŽ: Dave Padden je torej sedaj edini član banda poleg tebe?
JEFF: Ja, kot sem rekel, v studiu sva v bandu samo jaz in vokalist. Poizkušam dobiti iste člane, a vedno se to ne da. Zdaj sva le jaz in Dave, na turneji pa si lahko prepričan, da bom imel s seboj odličen band, he, he, he.
MATJAŽ: V to ne dvomim, v živo vas še nisem videl v slabi postavi.
JEFF: Ja, to je pri nas dobro in naši fani vedo, da so v bandu vedno dobri glasbeniki.
MATJAŽ: Konec lanskega leta je izšel vaš zadnji studijski album Schizo Deluxe. Kako si sedaj zadovoljen z njim?
JEFF: To je kot neka sestavljanka. Ko delaš album včasih napišeš dobre skladbe, včasih odlične, včasih pa sploh ne dobre. Odvisno, včasih dogodki v tvojem življenju vplivajo nate, ko pišeš skladbe. Naš pevec Dave ima sedaj veliko več izkušenj, postal je boljši pevec, če primerjaš ta album s prejšnjim, ki je bil njegov prvi za Annihilator. Ima veliko samozavesti, ki se kaže v njegovem petju. Mislim, da je bilo pisanje pesmi tokrat na visokem nivoju, kitare so odlične, hitre, odigral sem nekaj zelo dobrih solaž, na katerih sem delal zelo trdo. Včasih se ti izide po željah, včasih ne. Mislim, da je Schizo Deluxe najboljši album, ki smo ga posneli v zadnjih letih.
MATJAŽ: Meni osebno je najboljši, ki je izšel po Carnival Diablos.
JEFF: Carnival Diablos sodi poleg Never Neverland in King Of The Kill med meni najljubše tri albume Annihilator.
MATJAŽ: Koliko lažje ti je bilo pisati pesmi za zadnji album kot pri All For You?
JEFF: Pesmi sem pisal na isti način, ničesar bistvenega nisem spreminjal. V studiu pa je bilo tokrat veliko lažje. Pri All For You smo se vsake skladbe lotili na drugačen način, včasih smo uporabljali tudi različne vokale. Dave in jaz takrat nisva točno vedela, kakšen vokal ima, česa je sposoben. Tokrat pa je prišel v studio in točno je vedel, kaj mora narediti. Bil je zelo hiter, vse je naredil v pol manj časa kot pri All For You.
MATJAŽ: Kaj pa tvoje igranje kitare. Kdaj si popolnoma zadovoljen z novo solažo, ki se je lotiš? 
JEFF: Kaj pa vem. Solaže se pri meni dogajajo zelo hitro, ali ti uspe ali pa ne. Ko v glavi dobiš idejo za solažo, jo je zelo težko spreminjati in potem moraš to posneti. Težko je potem iti nazaj, se lotiti zadeve na drugačen način in spreminjati vse skupaj. Ponavadi ko dobim idejo, jo posnamem takoj. Tokrat sem bil zelo vesel, kajti veliko solaž je zelo hitrih, dosti je melodičnih. Mislim, da je tokrat v solažah in igranju kitare nasploh veliko več energije.
MATJAŽ: Kako to, da v Evropi niste imeli še nobene turneje za Schizo Deluxe?
JEFF: Trenutno menjamo založbo, nismo več pri AFM Records. Podpisali smo za live album ter dva studijska in pogodba se je s Schizo Deluxe iztekla. Sedaj skušam spraviti skupaj pogodbo z novo založbo. Dobili pa smo veliko ponudb za letošnje poletne evropske festivale in upam, da nam bo še pred festivali uspelo podpisati novo pogodbo.
MATJAŽ: Konec lanskega leta si igral tudi na albumu in koncertu ob 25. obletnici založbe Roadrunner Records. Kako je bilo?
JEFF: Odlično. Odšel sem v San Francisco, kjer sem odigral nekaj solaž pri dveh skladbah z Robom Flynom od Machine Head. Bilo je zelo hitro, preprosto in zabavno. Decembra sem potem v New Yorku igral na tem velikem koncertu, ki so ga priredili. Tam sem potem igral Alice In Hell od Annihilator, kjer je pel Tim »Ripper« Owens, joj, pozabil sem še, kdo je bil zraven, mislim da basist od Machine Head. Bilo je zelo zabavno, igral sem tudi nekaj od King Diamond, skupaj sem igral s fanti od Slipknot, to je bilo kul. Tam je bilo nekaj klasičnih metal bandov, King Diamond, Sepultura, Annihilator, to so odlični bandi.
MATJAŽ: Kako pa gledaš na današnje Roadrunner bande?
JEFF: Jaz osebno sem v glasbi obdržal nekaj elementov iz devetdesetih in ostal pri svojem stilu heavy metala, pri Roadrunner pa so se spremenili in šli v modernejše vode. To je bila dobra poteza za njih, založba je s tem rasla, postala močnejša, a to ni glasba, ki jo jaz poslušam. Vseeno imajo nekaj dobrih bandov, kot recimo Trivium. Imajo nekaj bandov, ki so nastali pod vplivom osemdesetih in to je kul.
MATJAŽ: Še dobivaš kaj ponudb za sodelovanje pri kakšnih drugih projektih, bandih?
JEFF: Dobivam kar nekaj ponudb za igranje z drugimi bandi, sodelovanje v studiu oziroma igranje na turneji. A trenutno sem srečen, Annihilator so moja prioriteta, pripravljam že nove skladbe, pripravljam turnejo in podobno. Zanimivo je igrati z drugimi ljudmi, a trenutno se popolnoma osredotočam na Annihilator.
MATJAŽ: Nikoli v življenju ne bi pustil Annihilator in se pridružil kakšnemu drugemu bandu?
JEFF: Tudi če bi se pridružil kakšnemi drugemu bandu, bi z Annihilator lahko delal kadar bi hotel. Saj veš, kaj hočem povedati, he, he. Trenutna situacija mi čisto ugaja, kritikom in fanom je všeč zadnji album. To mi da dodatno energijo za nadaljevanje.
MATJAŽ: Kot eden najboljših metal kitaristov dobivaš veliko vprašanj za nasvete mlajših kitaristov?
JEFF: Na koncertih me ljudje dostikrat sprašujejo, naj jim pokažem, kako se odigra določene zadeve. Tudi na primer na tem Roadrunner koncertu me je eden izmed Trivium kitaristov vprašal, če mu lahko odigram kaj Annihilator solaž, he, he, he. Obstaja veliko odličnih kitaristov, mlajših in starejših, nista le dva, trije, štirje. Že če samo pogledaš metal kitariste iz osemdesetih, lahko rečem, da je name vplivalo tam petdeset, šestdeset kitaristov.
MATJAŽ: Kakšen pa bi bil tvoj nasvet mlajšim kitaristom?
JEFF: Naj poslušajo različne glasbene stile in naj igrajo različne stile. Igrati en stil je sicer dobro, a bolj ko spoznavaš različne, postajaš bogatejši.
MATJAŽ: Veljaš za zbiratelja kitar?
JEFF: Ne, sploh ne. V studiu in na turnejah jih imam kar nekaj, a dostikrat podarjam kitare preko spletne strani, he, he, he. To je ena stvar, ki jih lahko naredim za fane, da se pogovarjam z njimi preko interneta, jim pošiljam kakšna darila, jim pripravim kakšna presenečenja. Mislim, da sem v zadnjih letih preko interneta fanom podaril štiri kitare, he, he. Ne, drugače pa kitar ne zbiram, imam tiste, ki jih potrebujem za snemanje in turneje, to je vse.
MATJAŽ: Ni dosti tako znanih glasbenikov, ki preko interneta vzdržuje tako tesen kontakt s fani. Se ti to zdi pomembno?
JEFF: Ne vem, če je pomembno za kariero, a to je nekaj, kar bi moral storiti vsak glasbenik. Fani so namreč razlog, zakaj dobivajo pogodbe, turneje, zakaj zaslužijo. Zato ni nič narobe, da jim daš še kaj drugega, ne le glasbe.
MATJAŽ: Govoril si o igranju na festivalih, pripravljaš nov material, še kakšni načrti za bližnjo prihodnost?
JEFF: V naslednjih dneh pri SPV izhaja DVD, na svoji spletni strani imam še vedno neko tekmovanje, pogajam se za novo pogodbo in pripravljam koncerte za poletje. To je zaenkrat vse.
