INTERVJUJI

28. 8. 2020

Snovalci slovenske metal scene: Ivan Cepanec

Spraševal: Dejan Klančič
Odgovarjal: IVAN

Ime intervjuvanca: Ivan »Tegla« Cepanec
Ime organizacije/društva: Radio Študent, Špil Liga
Lokacija delovanja: Ljubljana, Brežice
Glasbena zvrst/žanr: metal
Kontaktna e-pošta: ivan.cepanec@gmail.com     
Facebook: https://www.facebook.com/ivan.cepanec.3
Član banda: Dickless Tracy, Eruption.

 

DEJAN: Redko imam možnost, da se lahko »uradno« pogovorim z bivšim sodelavcem oziroma s stanovskim kolegom, zato sem zelo vesel in ponosen, da si se pozitivno odzval na mojo prošnjo za tale pogovor. Tvoje delo kot novinar in urednik spletnega metal časopisa, radijski spiker in DJ bodo danes glavna tema pogovora, začniva pa na začetku tega tvojega udejstvovanja. Kako je prišlo do tvojega sodelovanja s spletnim časopisom Paranoid? Kako to, da si se prijavil za mesto novinarja?

IVAN: Najprej se ti, Dejan, zahvaljujem za tole priložnost. Začetek mojega udejstvovanja na medijskem področju pa je bil že bratov fanzine Picajzl, v katerem sem pisal od 1997 do 2007 in ga med 2003 in 2007 celo urejal. Zakaj to omenjam? Ko sem leta 2003 ali 2004 izdal eno številko, sem jo na obisku v trgovini Master of Metal posredoval Vragu Vollandu oziroma Boštjanu Doblekarju. Ta mi je, skupaj z Ano Lipec, predlagal, naj se povežem z webzinom Paranoid, ki sem mu sledil, kot vsi ostali, zvesto in od samega začetka. Lahko si misliš, kakšen občutek je bil, da te takratni guru slovenske scene predlaga za kaj takega. Nato me je kontaktiral Matjaž Prešeren in ostalo je zgodovina. Mislim, da je bilo to aprila 2004, tam nekje okoli koncerta Ensiferum in Finntroll v Ljubljani, že maja ali junija sem skušal delati intervju z Death Angel prek Preškotovega telefona, ki je imel sposobnost snemanja. Ta je potem žal odpadel, sem pa bil ful aktiven z intervjuji celo poletje 2004, še posebej na Metalcampu. Torej, prijavil se nisem, temveč so me predlagali in poklicali. Če pa bi se prijavil, bi to storil iz istega razloga kot vedno – ker to rad delam.
 
DEJAN: Kaj te je oziroma te še zmeraj bolj veseli: pisanje recenzij, reportaž ali intervjujev?

IVAN: Kot sem ti omenjal v mail korespondenci, bom v temle intervjuju skušal biti čim bolj iskren in bom povedal marsikaj, kar mi leži na srcu, a nerad govorim o tem. Če bi bil najbolj iskren, bi rekel, da me nič od tega ne veseli več. Stalno delo na tem področju od leta 1997, in sicer brez pavze, me je oželo, zato je tudi webzine Profanity zdaj na poletni pavzi (hehe). Prav tako delo na Radiu Študent. A da odgovorim, kar se da točno. Intervjuje nasploh zelo rad opravljam, ne da pa se mi jih več pretipkavati. Zato obožujem radijske intervjuje: posnameš, editiraš in objaviš. Bam! Čeprav je tudi tu veliko dela. Recenzij ne maram več pisati, ker je bandov preveč in moje prekletstvo je sledeče: ko je nečesa preveč, me začne odbijati. Zato težko najdem bande, o katerih bi pisal. Nočem poslušati plat samo zato, ker moram. Še posebej, če gre za hobi pisanje. Časa v življenju nimam na pretek in muzika mi izjemno veliko pomeni, zato nočem porabiti nekajkrat po 40 minut, da se silim poslušati novo plato kakšnega banda, ki pa me sploh ne zanima, a ga je pač »treba« recenzirati. Ko pa najdem band, ki mi »zaigra na pravo struno«, potem pa pride nov problem – ne vem, kaj in kako napisati, kar je posledica skoraj 20 let neprestanega pisanja. Kar se tiče reportov, pa mislim, da pišem te najraje, čeprav – kot že rečeno – težko lovim roke, da bi objavil report takoj po koncertu itd. Menim, da sem na tem področju ali pregorel ali pa sem res blizu temu, zato mi ta poletna pavza res paše. Sori, vem, da izpade, kot da jamram, a tako pač je. Trenutno.

DEJAN: Ma ne, meni ne zveni tako. Pač enostavno je lahko tudi dobrega preveč, in ko je enkrat tako daleč, je pač treba nekaj spremeniti. Torej gledava podobno na te zadeve …
 
DEJAN: Osebno čutim pri recenziranju domačih bandov zmeraj nekoliko večji »pritisk« oziroma odgovornost, saj se zavedam, da bodo moje besede imele dosti bolj neposreden učinek kot recenzija nekega velikega ali malega tujega banda. Kako gledaš ti na recenziranje in s tem neposredno podporo domačim bandom?

IVAN: Zavedam se pomena in moči recenzij, še posebej, kadar so napisane iskreno in dobro. Ker vem, da je Slovenija mala in da se vsi poznamo, delam preprosto tako, da ne gledam na band kot slovenski, temveč kot pač na band. Slovenski, hrvaški, srbski, ameriški, angleški … Tega ne izpostavljam rad, saj menim, da je kvaliteta pogojena drugače, in sicer da je glasba super ali zanič glede na to, kdo in kako jo ustvarja, ne glede na to, od kod je ali so. Skušam najti nekaj, kar me navduši in nato to navdušenje prek recenzije prenesti na druge: bralce, bande, organizatorje itd. Če me band iz kakšnega razloga odbija, ga pustim pri miru. Ne čutim dolžnosti nekaj recenzirati samo zato, ker je domače. Iz istega razloga ne kupujem glasbenih izdelkov bandov samo zato, ker so domači. Pritegne me nekaj drugega, in če kupim izdelek, potem to storim iz vseh drugih razlogov razen geografske lokacije. Kadar me nekaj odbija, puščam pri miru. Se ne ubadam s tem. Kadar pa me navduši, to dam vedeti, in sicer skozi recenzijo ali skozi oglaševanje preko Facebooka ali radijske predstavitve itd.
 
DEJAN: Kako pa postopaš pri domačih bandih, ki pa ne izkazujejo ravno prave ravni kakovosti?

IVAN: Če se le da, jih raje potem pustim pri miru. Ne vidim nekega smisla v tem, da jih pljuvam, dajem v nič itd. Ne vidim pa tudi razloga v tem, da bi porabljal čas za to, da skušam najti kaj dobrega in to predstaviti javnosti. Naj to potem stori kdo drug, ki vidi v tem bandu dobre stvari. Če pa me kak tak band vpraša za mnenje, sem iskren, a vedno skušam delovati konstruktivno. Povem, kaj se mi zdi, da bi lahko bilo bolje, dam neobvezne predloge ipd. Seveda samo, če to band tudi želi.

Če se tvoje vprašanje navezuje na recenziranje, pač ne recenziram takih bandov. Počakam, da se razvijejo in dajo od sebe kaj več, potem pa širim dobro besedo na veliko več načinov kot zgolj z recenziranjem. Če pa se ne razvijejo in zginejo v pozabo, sem pač pri sebi že prej prav presodil …
 
DEJAN: Omenil si že, da si nekoč delal tudi v prodajalni Master Of Metal. Si imel takrat tudi kakšno besedo pri tem, katera glasba, se pravi zgoščenke in plošče, ter merch se bodo prodajali v trgovini?

IVAN: V 8 letih dela sem seveda imel tudi kakšno besedo pri tem, a pri tem se moraš zavedati, da sem dostikrat zadevo gledal skozi fenovske in ne skozi poslovne oči, kar je iskreno, ni pa ekonomsko gledano precej pametno. Vem, da sem velikokrat uspel vriniti kak bolj ekstremni metal band, a da mi hkrati nikakor ni uspelo ustaviti prodaje Nightwisha. Kar pa bi bilo slabo, saj je šlo za enega najbolj prodajanih bandov. Šefovska ekipa Master Of Metala se je, čeprav ne vedno, če sem iskren, le zavedala, da ljudje, ki delamo tam, tudi vemo, kaj se prodaja in kaj ima ekonomski potencial, a nas dostikrat niso pretirano poslušali in marsikateri njihov »ufur« se je kasneje izkazal za pač slabšo poslovno odločitev. Dostikrat pa je prav to, da so furali svoje, delovalo bolje, kot če bi poslušali recimo mene.
 
DEJAN: Kateri slovenski bandi so v tistem času najbolj izstopali?

IVAN: Govoriva torej o času med 2004 in 2012. Mislim, da so najbolj izstopali Noctiferia, saj so prodirali v svet in izdajali izjemne plošče. Prav tako so zelo izstopali Negligence kot prvi slovenski band, ki je pristal na založbi Metal Blade. Potem so tu seveda bili še v živo vedno odlični in vrhunski Keller, Thraw, Dawn Patrol, Eruption, po Evropi izjemno aktivni brutalneži Vulvathrone, zanimivi težaki Brutart, izjemno mračni, hitri in brutalni Maleficus Angelus, potenciala polni Aeonic, ki pa ga niso izkoristili, Scaffold in še marsikdo … Ti bandi morda niso toliko izdajali CD-jev, so pa bili vedno prisotni v živo in ful obetali …
 
DEJAN: Trgovina Master Of Metal je bila v Ledina centru, kjer je bil tudi lokal G-Dur. Sem prav slišal, da sta se z Gorjancem trudila, da bi tam ponovno obudila metal večere? Kako je to zgledalo?

IVAN: Lokal G-dur je bil takoj ob trgovini Master Of Metal. Mislim, da G-dura kot takega ni več že od leta 2008 ali 2009. Ne vem, kdo te je povlekel za nos, a z Gorjancem nisva imela takšnih aspiracij. Ne rečem, da jih on ni imel, a jaz gotovo nisem bil v tem.

DEJAN: Potem pa je Gorjanec očitno imel v mislih drugega Ivana, jaz pa sem naredil napako, da se nisem predhodno prepričal o tem, ali si to res ti. Še dobro, da sem vprašal (hehe) …
 
DEJAN: Sicer pa na marsikaterem ljubljanskem koncertu deluješ kot DJ. Si z določenimi organizatorji koncertov fiksno dogovorjen za to delo ali le občasno vskočiš?

IVAN: Da bi prav rolal po kakšnem koncertu, se zgodi le v Orto Baru. Včasih me za to angažira Matej od Dirty Skunks, velikokrat pa se skušam na kak koncert prijaviti kar sam (hehe). Fiksnega dogovora nimamo, dogovarjamo se sproti. Kar se tiče DJ-janja v Gromki, kjer običajno rolam 80s pod imenom Disco Destroyer, se za to zmeniva s šefico Jasno. Pogosto pa rolam metal pod imenom DJ Ćelik tudi v caffe baru Nostalgija v Ljubljani ali v Jalla Jalli na Metelkovi, kjer se spet, v obeh slučajih, vedno dogovorim vnaprej z vodstvom. Torej, na koncertih rolam le občasno, a takrat običajno na lastno pobudo. Izven koncertov rolam precej pogosteje, kjer pa je včasih pobuda moja, včasih me kontaktira vodstvo. V vsakem primeru se imam zelo dobro (hehe).
 
DEJAN: Kako pa kot DJ izbiraš glasbo? Se trudiš, da vrtiš tudi slovensko glasbo?

IVAN: V bistvu pride do spleta več okoliščin. Malce se prilagodim zvrsti koncerta, veliko se prilagajam ljudem, ki jih hodim spraševat, kaj bi radi slišali, ali pa gledam njihove majice oziroma dostikrat pridejo do mene tudi sami in jim le skušam ugoditi. Pri tem seveda moram poudariti, da 11-minutni komad od Electric Wizzard – pa naj vam je še tako super – res ni nekaj za žur (hehe). Izhajam tudi iz repertoarja večnih metal klasik in dostikrat tudi sploh prežvečenih klasik, veliko izhajam tudi iz sebe in zarolam komad, ki mi dogaja in za katerega upam, da bo tudi ostalim. Pri tem nisem nikoli pri miru – pač, res nočem biti DJ, ki sedi ob kompu in je videti, kot bi bral članek na netu (hehe).

Slovensko glasbo tudi rolam, velikokrat pa člani banda, ki slišijo svojo glasbo, ko so tam, to potezo ali odobravajo ali pa me v šali pošiljajo v tri krasne (hehe).
 
DEJAN: Nemalo časa si honorarni delavec pri Radiu Študent, a svoje delo pri radiu nisi začel pri omenjenem mediju, temveč pri radijski postaji Val 202. Kako si zašel tja in kakšne so bile tam tvoje zadolžitve?

IVAN: Do Vala 202 sem prišel prek Ane Lipec iz Master of Metal. Ana je kot honorarna sodelavka pripravljala besedilo in glasbo za oddajo Težka kronika. V nekem obdobju ji je za tovrstno početje zmanjkalo časa, zato sem njeno delo prevzel jaz in nekaj let pač pripravljal tekst in glasbo. Mislim, da se je to pričelo okrog leta 2006. Šele leta 2011, ko sem že nekaj let strašil na Radiu Študent, je do mene pristopil Andrej Karoli, legenda Vala 202, in mi ponudil sodelovanje v živo v sklopu Težke kronike, ki so jo inkorporirali v nedeljski večerni termin v oddajo Generator, ki je bila posvečena vsemu živemu. Takrat sem poleg priprave teksta in glasbe imel priložnost nastopati tudi v živo v etru. To je dejansko bil pogoj in česa takega ne zavrneš. Je pa bil catch v tem, da se je obseg oddaje zmanjšal na 15 minut, tako da sem moral v to stisniti čim več glasbe in informacij. Pri tem sem se osredotočil na novosti, na napovedovanje koncertov in festov ter tudi na promocijo domačih bandov.
 
DEJAN: Koliko prostora si torej lahko že takrat namenjal slovenski metal glasbi?

IVAN: Kolikor sem hotel. Omejitev ni bilo. Le posnetek je moral biti – predvsem zvočno – na nivoju. Spomnim se, da sem eno celo oddajo posvetil Mephistophelian, ki sem jih intervjuval v živo in pri čemer smo zarolali kakšne tri komade; od tega dva od njih in enega od ne vem koga. Itak, da sem – če sem že na nacionalnem radiu – izkoristil vsako priložnost tudi za promocijo domače scene. Včasih je bila cela oddaja posvečena slovenskim bandom, včasih ni bilo niti enega. Pač povsem odvisno od inspiracije.
 
DEJAN: Nato pa ni trajalo dolgo, da si začel delati pri Radiu Študent. Nekaj časa si delal pri obeh radijskih postajah, nato pa si prekinil z Val 202. Kaj je botrovalo tej odločitvi?

IVAN: V bistvu je tako. Ko sem začel delati na Radiu Študent, sem prvič dejansko začel delati na radiu, kar se je uradno začelo v juniju 2008. Pred tem sem sodeloval z Valom 202, a sem oddajo zgolj pripravljal – v etru me ni bilo. Tako da je Radio Študent bila moja prva prava radijska izkušnja. Na Valu 202 pa sem aktivno v etru bil zgolj eno leto, vse pa se je končalo aprila ali maja 2012. Pa ne po moji krivdi ali želji. Takratna vlada je, če se prav spomnim, šparala povsod, če se ne motim je bilo to v okviru Zakona o uravnoteženju javnih financ, saj je bila takrat kriza. To se je na Valu 202 pokazalo tako, da so bili primorani odpuščati honorarce, med katerimi sem bil tudi jaz, s čimer sem seveda potegnil ta kratko. Sam bi ostal, kolikor bi bilo treba, saj sem se imel odlično. Sem pa bil nad dogajanjem tako razočaran, da sem v zadnji oddaji na koncu rolal same brutalnosti – tudi legendarne Anal Cunt. Kako je to preživela nacionalka, pa mi ni jasno (hehe).

DEJAN: Zakon!
 
DEJAN: Kakšni so pa bili tvoji začetki na Radiu Študent?

IVAN: Moje prvo srečanje z Radiem Študent se je zgodilo, ko smo s projektom Tenacious Zhgantsi septembra 2002 predstavljali band v sklopu oddaj, ki so predstavljale klubsko turnejo Klubski maraton. Na takratnem intervjuju mi je novinarka Alenka – njenega priimka se ne spomnim več – rekla, da imam tisto nekaj, kar bi delovalo na radiu, če bi bil spiker. Pa sem se prijavil na avdicijo februarja 2003 – januar ali februar je čas, ko na Radiu Študent iščejo nove spikerje. Pri tem sem grdo flopnil. Konec leta 2007 pa me je moja draga spodbudila, naj se prijavim na avdicijo, saj sem ji že takrat govoril, kako bi se rad ponudil Čopu in njegovi oddaji Metal Detektor za sovoditelja. In sklepal sem, da moraš dati avdicijo skozi, če hočeš delati na RŠ-u. No, news flash, dejansko mi ne bi bilo treba (hehe). Prijavil sem se, tokrat opravil precej bolje in začelo se je obdobje vojaškega drila od februarja do junija 2008. To je bila šola in pol. Ko človek rata spiker na Radiu Študent, potem veš, da je dal hudiča skozi in ni taka slučajnost, da so spikerji Radia Študent po kvaliteti takoj za ali na isti ravni kot nacionalni radio.

Junija 2008 sem torej uradno postal spiker Radia Študent in kaj kmalu začel sodelovati tudi z Glasbeno redakcijo, kjer sem pisal recenzije, reportaže in tudi pripravljal glasbene oddaje. Začel sem občasno sodelovati tudi s Čopom pri Metal Detektorju, ta pa mi je leta 2012 ponudil vodenje oddaje, kar sem z veseljem sprejel in kar počnem še danes.
 
DEJAN: In kaj točno delaš tam danes? Imaš svojo oddajo?

IVAN: Danes pa sem si prvič po letu 2008 vzel popolno pavzo. Redno sem kot spiker vodil program do leta 2014, ko sem začel delati na šoli. Od takrat dalje sem delal samo kot voditelj Metal Detektorja in kot sodelavec Glasbene redakcije (pisanje recenzij, reportaž, priprava glasbenih oddaj, tudi delanje radijskih intervjujev, kar večinoma lahko počneš od doma). Letos pa sem si končno vzel dopust tudi od Metal Detektorja in pisanja prispevkov za Glasbeno redakcijo, saj sem res prišel do svojih meja. Tale korona čas je bil med marcem in junijem zame radijsko hiperproduktiven. Uradno še vedno imam svojo oddajo, a glede na pomanjkanje časa in inspiracije pa se obračam k temu, da bi Metal Detektor prepustil nekomu drugemu. Po drugi strani pa bom septembra, ko se mi konča samoizbrani dopust od Metal Detektorja, videl, ali bi morda vseeno nadaljeval. Trenutno za oddajo skrbi Nina Zajec z Radia Študent in opravlja odličen posel, pa čeprav pripravlja zgolj glasbo, saj ni spikerka.

DEJAN: Verjamem, da se boš odločil pravilno, ne glede na to, kako se boš odločil.
 
DEJAN: In če se lahko dotakneva še nekoliko neljube plati tega posla – financ. Tudi pri Paranoidu smo poročali o tem, da se je Radio Študent znašel v finančnih težavah. Da povzamem: ustanovitelj ŠOU vam je zmanjšal sredstva, za nemoteno delovanje bi potrebovali slabih 20.000 EUR več. Kako se to stanje čuti v kolektivu in na samem delu?

IVAN: Po eni strani bom težko to komentiral, saj me fizično na radiu ni bilo že nekaj mesecev. Ampak sklepam, da jim ni fajn. Računaj, da je Radio Študent primer nečesa, kar dela maksimalni kvalitetni output z res mizernim finančnim inputom. In to v času, ko se povsod cedita med in mleko. A prav to je lastnost, ki jo ima ta radio. Radio Študent je »survivor«, če se tako izrazim. Tu bi ljudje verjetno delali, pa če bi zginil zadnji fičnik z obličja Zemlje. Ker to čutijo, to želijo in to ljubijo. Tu so ljudje prvenstveno res iz strasti, zaslužek je stranska stvar. In zato verjamem, da po eni strani seveda ni lahko, saj vsak cent šteje, seveda še posebej v tem času, po drugi strani pa poznavajoč Radio Študent in tudi, kolikor se spomnim iz podobno svinčenih časov med leti 2011 in 2013, bo Radio Študent iz tega izšel močnejši. Delo pa, kolikor vem, ni izgubilo na kvaliteti sploh. Radio Študent je še vedno eden najboljših radijev daleč naokoli. Support til death!
 
DEJAN: Da ima Radio Študent finančne težave, je prišlo v javnost v začetku julija. Se je od takrat kar koli spremenilo?

IVAN: Če sem prav poučen, se je spremenil dnevni program v tem oziru, da je spikersko udejstvovanje zmanjšano glede na število ur. Prej je redni program obsegal čas med 11.00 in 19.00, zdaj pa je podobno, le da so spikerji na radiu in v etru prisotni manj ur. Ampak zagotovo ti bodo na to vprašanje bolje odgovorili na samem Radiu Študent.

DEJAN: Res je. Bomo spremljali zadeve še naprej …
 
DEJAN: No, pustiva finance, greva nazaj h glasbi. Koliko svobode imaš pri ustvarjanju programa oziroma izboru glasbe? Kako se odločaš o tem, katere bande boš izpostavil v svoji oddaji?

IVAN: Kot spiker nisem ustvarjal programa, sem ga le povezoval. Redni/dnevni program pripravlja več ljudi – redakcije in programski vodja. Če pa se osredotočim recimo na Metal Detektor – tam imam popolno svobodo. Se pa držim tega, da ne rolam bandov, ki odkrito zagovarjajo naci stališča, če jih imajo. Pazim tudi, da so bandi aktualni, se pravi, da so recimo izdali novo plato, so zanimivi, dobri, da napovedujem lokalne koncerte, da predstavim in podprem vsak slovenski band itd. Faktorjev je ogromno. Včasih se osredotočim tudi na aktualnost trenutka, tako recimo za velikonočni ponedeljek skoraj vedno padejo Deicide (hehe). Včasih posvetim oddajo kakšnem festivalu, določene oddaje opravljajo pregled preteklih izdaj itd.
 
DEJAN: Pa dopuščaš tudi to možnost, da te bandi sami kontaktirajo in ti pošljejo svoj »novopečeni« material, da bi ga predstavil v svoji oddaji?

IVAN: Vedno. In to še toliko bolj cenim. Seveda se opravičujem vsem, ki jim letos nisem toliko ažurno odgovarjal – noro leto 2020, pač. Drugače pa prednost seveda dajem bandom, ki sami kontaktirajo, saj vidim, da jim je za nekaj mar, da so se za to potrudili, da jim ni samoumevno, da se jih bo promoviralo samo zato, ker so. Določene kontaktiram sam. V obeh slučajih se potem dogovorim, kako in kaj. Ali bo to zgolj single ali bo intervju ali recenzija itd. Določeni pa verjetno spolzijo tudi pod mojim radarjem, a je zato na Radiu Študent na srečo veliko oddaj, na katerih se lahko predstavijo – Subway, Desadovnjak, Htonične transmisije, RŠ Hades, Fokus: Punk …

DEJAN: Dragi metal bandi, tukaj imate odgovor na vprašanje, kaj morate narediti, da se bo vaša glasba vrtela na radiu. Dajte jo izkoristiti.
 
DEJAN: Ko si se odločil zapustiti kolektiv Paranoida, je nemalo za tem zaživel nov metalski webzine, in sicer Profanity. Zakaj si se takrat odločil, da greš »na svoje«?

IVAN: Po eni strani je šlo po mojem za lasten ego, saj sem menil, da lahko furam zadevo kot urednik bolje kot drugi, pa bi se lahko naučil iz Master Magazina in še prej iz Picajzla, da res ni tako, po drugi pa se mi je to takrat zdela zanimiva ideja. Prav tako sem ob sebi imel tim super ljudi, menil sem, da bomo obogatili sceno, dodali še tisto, kar Paranoid in Rockline itd. niso ponujali ipd.
 
DEJAN: Pa vidiš kakršne koli prednosti ali tudi morebitne slabosti te odločitve?

IVAN: Prednost odločitve je bila v tem, da sem v Profanity videl možnost storiti nekaj novega za sceno, dodati nekaj novega sceni, kar še ni bilo pri ostalih webzinih. Slabosti te odločitve pa so se izkazale kasneje, ko sem skozi leta kot urednik videl, da zadevi nisem kos. Ne gre za to, da sem podcenjeval druge urednike, kot sta recimo bila Mungo iz Paranoida in Aleš iz Rockline, ki sta po mojem mnenju bila in sta odlična, sem pa pri sebi odkril, da enostavno nimam tega »leading« materiala. Posledično se mi zdi, da se Profanity nikoli ni razvil v to, kar je hotel biti na začetku, zgodilo pa se je tudi, da zaradi tega nisem izgubil samo sodelavce, temveč na osebni ravni tudi prijatelje, kar je res grozno in se vsem prizadetim, ki to berejo, še enkrat opravičujem za svoj delež pri tem. Tu bom grozljivo iskren, ko menim, da bi Profanity moral ali najti novega urednika oziroma urednico ali pa se preprosto posloviti, saj mislim, da vsaj s strani uredništva nima ponuditi več veliko. S tem nočem nikakor kritizirati svojih trenutnih sodelavcev, oni opravljajo odličen posel, a kot urednik menim, da sem jih pustil na cedilu in da bi jim bilo bolje, če bi se na tem stolčku znašel kdo drug.
Zato je – in to je ekskluzivni »revelation« – plan sfurati Profanity do septembra 2021, da res lahko rečem, da smo bili naokrog 11 let ter da sem kot oseba na področju metal medijev deloval dobrih 25 let neprekinjeno, potem pa bo verjetno to to.

DEJAN: Uf, hvala ti za tale oseben in nadvse odkrit odgovor.
 
DEJAN: Osebno se mi zdi, da je v slogi moč. V konkretnem primeru bi se mi torej zdelo bolj smotrno, da deluje en časopis s polno močjo kot recimo dva z malo manjšo. Glede na to, da si dosti dlje časa v tem poslu, bom zelo vesel, če me boš v tem mojem mišljenju ustrezno popravil.

IVAN: S teboj se zelo strinjam. V slogi je moč in ena močna entiteta je boljša kot dve šibkejši. Vseeno pa mislim, da je prav, da je več stvari, saj le tako dobimo celotno sliko. Mene nič ne moti, da imamo Paranoid, Rockline, Rocker, Rockonnet itd. – pri vsakem najdeš nekaj zase, če pa slediš vsem skupaj, boš pa sploh profitiral.
 
DEJAN: Kot zadnjo zadevo si v svojem »glasbenem življenjepisu« dodal še moderiranje Špil Lige. Lahko na kratko opišeš koncept tega projekta? Komu je primarno namenjen in kako se izvaja?

IVAN: Špil Liga je projekt, ki ga je štartala Maša Pavoković v okviru Kina Šiška in h katerem me je povabila vokalistka zasedbe Melodrom oziroma vokalistka Laibach, Mina Špiler. Obema sem za to izjemno hvaležen, saj gre za projekt, v sklopu katerega se predstavljajo predvsem osnovnošolski in srednješolski bandi vseh zvrsti, ki jih verjetno drugače ne bi nikoli spoznal tako od blizu. Gre za tekmovanje bandov, ki poteka vsako leto recimo med decembrom in junijem enkrat mesečno v spodnji dvorani Kina Šiška, zaključi pa se trenutno na open air festivalu pred Kinom Šiška, pred tem pa se je vsaj prvih par sezon zaključilo na velikem odru Kongresnega trga v Ljubljani. Na tekmovalni večer se predstavijo trije ali štirje bandi, ki igrajo maksimalno 25 minut. Jaz povezujem program vmes in se pri tem neznansko zabavam. Na koncu gresta po dva banda naprej, pri čemer prejmejo bandi polovico glasov od publike, drugo polovico pa odda strokovna komisija, v kateri so trije stalni člani in en gost s scene. Na koncu, na finalnem večeru, igrajo štirje bandi, en zmaga in dobi dobre nagrade itd.

Sam projekt je top za bande, ki hočejo iti na nek višji nivo in se predstaviti širši publiki. Že od prvega trenutka dalje je vse profesionalno, in sicer od predstavitve v sklopu projekta do samega delovanja na odru, band spozna vse. Ekipa Kina Šiška tukaj počne fantastičen posel, in to vsakič. Tudi v korona času jim je to ratalo. In kar je najboljše: Špil Liga je dobra odskočna deska. Bandi, kot so Koala Voice, Sickbreed, Joker Out in mnogi drugi so danes tam, kjer so, prav zaradi tega. V metal sceni so mi najbolj ostali v spominu Sober Assault, ki mislim, da tudi ogromno dolgujejo Špil Ligi.
Na vsakem koncertu je ful folka … Mimogrede, vstop je prost za vse. Vzdušje je vedno odlično, veliko je supporta od vseh, mlada publika pa se za razliko od mnogih resno in sproščeno zabava. Pri tem pa skrbim, da jim ni dolgčas med change-overji.

Kar je meni všeč pri vsem tem, je videti mlade in zagnane ljudi, ki delajo to čisto iz srca. V kvaliteti in pristopu prekašajo marsikateri danes uveljavljeni underground slovenski ali tuji band. Nikoli ne bom pozabil recimo banda OK Junior, katerega člani so se gibali med 9 in 11 let in so v živo razturali, pa čeprav so igrali več al' manj coverje. Ampak tako iskreno, tako strastno … v backstageu pa so igrali Minecraft (hehe).

Če ste osnovnošolec ali srednješolec in imate band, ki pa ni nujno, da je metal, ali pa če ste sami glasbeni ustvarjalec, kot npr. DJ, performer itd., se prijavite. Ves info najdete na netu.
 
DEJAN: No, in ko sva ravno bolj neposredno pri bandih. Tudi sam si dolgoletni član death metal/grindcore zasedbe Dickless Tracy, ki si jo ustanovil skupaj s svojim bratom. Nedavno ste po nekoliko daljšem premoru, ki pa ni bil izključno posledica koronavirusa, ponovno nastopili v živo, in sicer na Metelkovi v Ljubljani. Kakšni so bili občutki?

IVAN: Bilo je top! Eden najboljših Dickless Tracy koncertov sploh! Korona je v tem oziru super, saj ni šans, da bi nas prišlo v soboto zvečer, in še to poleti, gledat 200 ljudi (hehe). We came, we GRINDED and that's it. Hvala Dihurčkoma, ekipi Gale Hale, Morywi in folku za ta super večer.
 
DEJAN: Ste pa Dickless Tracy trenutno tik pred izdajo novega albuma. Kdaj naj bi ta izšel? Vam je korona v tej zvezi kakor koli prekrižala načrte?

IVAN: Prvotni plan je bil, da bi izšel letos spomladi, pa se je zapletlo z iskanjem založbe. Potem smo se odločili za jesen/zimo, pa je prišla korona. Kar se korone tiče, je ta pod vprašaj postavila predvsem možnost nastopov, za nas pa je predvsem pomembno, da ko izide album, igramo v živo, saj je to pri Dickless Tracy najbolj efektivna prodajna strategija, če se tako izrazim. Folk nas sliši v živo in kupi CD. Torej, korona nam je malce prekrižala načrte, a ker datumsko itd. še ni bilo določeno, kdaj bo izšel, in ker ga bomo 99-odstotno izdali sami, je korona najmanj odgovorna za to. Izšel bo, upam, da pozno jeseni, morda pozimi ali pa, ne vem, kdaj. Izšel pa bo gotovo!
 
DEJAN: Kakšen pa bo album? Nekakšno nadaljevanje še zmeraj aktualnega ploščka Paroxysm Of Disgust ali kaj povsem drugega?

IVAN: Ni kliše, če rečem, da vas čaka naš najjači material. Komadi so nastajali kar nekaj časa, bili precejkrat revidirani, a vedno smo na koncu bili s komadi 100-odstotno zadovoljni vsi trije člani. Album bo gotovo zmes death metala, grinda, crusta in dooma, določene stvari so ful počasne in masivne, določene so najhitrejše do zdaj, vse skupaj pa je dinamično zanimivo, za kar upam, da bo tudi vam. Je definitivno najboljši miks albumov Paroxysm Of Disgust in Halls of Sickness, čeprav se čuti še veliko drugih stvari. Boste slišali!
 
DEJAN: Ponovno me popravi, če se motim, a Dickless Tracy v času koronakrize niste poskušali izpad finančnih sredstev in medijske pozornosti zaradi nenastopanja nadomestiti s prodajo posebnih kratkih majic in drugega mercha. Kakšni politiki sledite v tej zvezi kot band?

IVAN: Dickless Tracy je že od samega začetka tak band, da ne počne istih stvari kot drugi. Že odkar smo začeli leta 1997 (op. a. včeraj, 27. avgusta 2020, je bil bandov 23. rojstni dan), smo Dickless Tracy imeli za hobi v tem oziru, da smo se zavedali, da to ni in ne bo glavni vir prihodkov. Zato korona kriza za band kot tak ni predstavljala velikega izpada prihodkov. Že od prejšnjih nastopov smo imeli veliko prišparanega denarja, porabo tega smo usmerili v nastanek nove plate in vsega, kar se vrti okrog nje. In ker smo to res dobro načrtovali, nas ni nič udarilo po glavi. Na srečo pa imamo vsi trije službe in je finančni priliv prišel od tukaj.

Razlog za neprodajanje posebnih kratkih majic itd. je ta, da jih pač ni več. Mislim, da imamo le še nekaj Paroxysm majic velikosti M. Imamo fizične CD-je zadnje plate, ki jih lahko kupite, Halls of Sickness in Paroxysm of Disgust pa lahko dobite tudi digitalno prek našega Bandcampa. Zdaj vse sile usmerjamo v novo plato, s katero bo prišel tudi nov merch. Takrat boste videli več prodajnega teženja (hehe).

Politika banda glede promocije in ohranjanja prezence je, da tudi v času, ko moraš biti ves čas online, ves čas delati na medijski prezenci, se izpostavljati itd., mi tega preprosto ne počnemo ali pa vsaj ne v taki meri kot vsi ostali. Če jaz objavim fotko, kako jem čokolino in poleg moj maček žica hrano, to počnem kot Ivan Cepanec na lastnem FB-ju ali Instagramu, ne pa da bi s tem reprezentiral band. Zakaj to pravim? Ker Nergal iz Behemoth promovira in sebe in band s slikami, na katerih leži prekrit z obrazno masko v lepotnem salonu. Pa naj je to dobro ali slabo za Behemoth. Lepo zanj, ampak mi tega ne delamo. Privat življenj torej ne uporabljamo za reklamiranje banda. Nam čisto paše, da smo prisotni, zlovešče, nekje v ozadju … Morda nas ne vidite ves čas, a čutite in veste, da smo tam. In deluje fino.
Kot rečeno, Dickless Tracy ni priotiteta in na dan res nimam časa porabiti 5 ur, da urejam YouTube, Bandcamp, FB, Instagram itd. samo zato, da veste, da band obstaja. Imam pač druge stvari, Jernej in Cepo pa tudi. A to še ne pomeni, da banda ni. Le nismo taki »attention whores« kot marsikdo drug.
 
DEJAN: Ta pristop mi je všeč in vesel sem za vas, da vas korona ni prizadela. A ko sva že pri koroni. Komu misliš, da je ta najbolj škodila? Vsi seveda najprej pomislimo na organizatorje in velike bande, kar je povsem logično. Vidiš ti tukaj še druge deležnike?

IVAN: Komu ni? Iskreno, mislim, da je glede tega bilo vse povedano, tako da bom ponavljanje variacij na isto temo tokrat kar preskočil.
 
DEJAN: Se strinjam, zato nadaljujva z glasbo oziroma tvojimi preostalimi bandi. Sicer še bobnaš pri Eruption, sodelovanje z Glisto si prekinil zaradi pomanjkanja časa. Bi želel o teh dveh projektih kar koli povedati?

IVAN: Eruption je band, ki je najbližje temu, kar meni predstavlja profesionalni band. In super je, da zvrst glasbe ni ista kot pri Dickless Tracy, saj mi omogoča razvoj na čisto drugih glasbenih in osebnostnih ravneh. Lahko tudi povem, da kljub zamenjavi dolgoletnega kitarista delamo na novi plati in tudi korona nas, vsaj v tem oziru, ne ustavlja.

Kar se tiče Gliste, je to bil eden najboljših podvigov, s katerim sem si dokazal, da tudi v starosti slabih 40 let lahko furam tri bande. Ironično sem leto in pol pozneje izstopil iz banda samo zaradi pomanjkanja lastnega časa, saj nisem hotel biti tisti, ki zavira band, hkrati pa mi je, glasbeno gledano, Glista predstavljala največjo svobodo in možnost ustvarjalnosti, za kar sem Matiji, Roku, Alojzu in Gapi več kot hvaležen. Ta band si je drznil razmišljati in inkorporirati vse živo v svojo glasbo – ali pa vsaj poskusiti, kako bi zvenelo, če bi. Odlični so in nov material, ki ga delajo z bobnarjem Tilnom, seka na pune.
 
DEJAN: Glede na to, da deluješ oziroma si deloval v več bandih, me zanima, če si se kdaj koli tudi sam lotil organizacije koncerta? Tvoj brat je menda v Brežicah nekaj časa deloval v tej smeri …

IVAN: Razmišljal sem o tem, a včasih komajda zorganiziram svoj vsakdan, kaj šele, da bi koncert. Tako da se tega raje ne lotim. Rad pa pomagam pri organizaciji, kar počnem predvsem enkrat letno v sklopu festivala MENT, ko v Gromki na Metelkovi skrbim, da se vse odvija nemoteno. In sicer od prihoda bandov do administracije in do odhoda domov. A organizator je vseeno Kino Šiška, če se ne motim.

Cepo pa je v tem oziru dolga leta organiziral punk in metal koncerte v Brežicah in je svoj posel opravljal odlično. Med drugim je v Brežice pripeljal tudi Sinister.
 
DEJAN: Kaj bi kot stari maček z izkušnjami na eni in drugi strani priporočal mladim bandom, ki se zanimajo za izdajo svojega prvega ploščka?

IVAN: Karkoli počnejo, naj v osnovi počnejo iz srca in naj sledijo samo sebi. Naj se pripravijo na žrtvovanje na mnogih področjih, na mnogo švica in truda in vzponov in padcev itd. Pač, klasične stvari (hehe). Vsekakor pa naj vsaj pri sebi vedo, za kaj to delajo. In vedno naj imajo več izhodov oziroma opcij. In naj se pri vsem tem ne obnašajo kot riti.
 
DEJAN: Katero od navedenih področjih, na katerih deluješ, te najbolj veseli?

IVAN: Bobnanje v bandih. To je nuja in brez tega ne morem. Vse ostalo lahko počaka.
 
DEJAN: Bi za konec želel izpostaviti kateri koli projekt, ki je trenutno v pripravi?

IVAN: Hvala, ampak nimam več kaj povedati (hehe).

SORODNE VSEBINE:
ZADNJE OBJAVE
Intervju
12. 3. 2024
The Stone
Intervju
15. 12. 2023
Fleshless
Intervju
27. 9. 2023
Terminal Disease
Intervju
13. 9. 2023
Snøgg
Intervju
5. 9. 2023
Moonlight Haze
Intervju
25. 8. 2023
Cvinger
Intervju
7. 8. 2023
Šakal (ENG)
Intervju
7. 8. 2023
Šakal
KONCERTI & FESTIVALI
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija
30. 3. 2024
Cvinger, Samperium
HABitat, Slovenj Gradec
31. 3. 2024
Replicant, Anachronism, Siderean
Klub Gromka, AKC Metelkova mesto, Ljubljana