Na današnji dan
1975
Rodi se norveški glasbenik Satyr
NAGRADNE IGRE
Traja do: 22. 11. 2020
PARTNERJI
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

INTERVJUJI

11. 9. 2020

Snovalci slovenske metal scene: ŠKUC KSB

Sprašševala: Aleksandra Rajković
Odgovarjal: MITJA

Ime intervjuvanca: Mitja Kralj
Ime organizacije/društva: Škuc KSB
Lokacija delovanja: Ljubljana
Glasbena zvrst/žanr: vse, kar spada pod kategorijo »podpovprečno«
Kontaktna e-pošta: space.coitus@gmail.com
Spletna stran: https://www.skuc.org
Facebook: https://www.facebook.com/NuclearCat666/
Član banda: Mnogo njih, vsi zanič, ne vem pa, če sploh še kateri obratuje.

 

ALEKSANDRA: Kdaj si se začel ukvarjati z organizacijo koncertov? Kaj te je spodbudilo k temu?

MITJA: Začel sem leta 2010, k temu pa me je spodbudil moj čut za slabe odločitve.

ALEKSANDRA: Kako se je vse skupaj razvijalo naprej? Je bilo načrtno?

MITJA: Definitivno ni bilo načrtno. Moj plan je bil izpeljati kakšen koncert ali dva in basta. Razvijalo pa se je nekako na ta način. Če človek na določenih področjih ni prepričan, kako stvar deluje, je kdaj najbolje, da kar skoči v vodo in se nauči plavati. No, jaz sem skočil v vodo, preskočil učenje plavanja in začel na dnu morja graditi jahto.

Na začetku sem delal koncerte še z enim prijateljem in po prvem izpeljanem dogodku sva že klicala bande za nov dogodek, medtem ko nisva imela niti dvorane. Bilo je nekako tako: bili so bandi, bil je datum, ni pa bilo prostora. Skratka, gradila sva hišo in začela pri strehi, da ne bi delala v dežju.
Na srečo naju je Gromka takoj sprejela v svoja nedrja.

Po prvem izpeljanem koncertu v Gromki sem začel delati solo. Bil sem mlad, zaletav in permanentno alkoholiziran. S par koncerti pod pazduho sem že mislil, da sem prijel boga za jajca in še preden sem sploh dobro začel z lokalnimi bandi, sem prosil Klemna iz It's Psychedelic Baby Magazine, če me lahko poveže s tujimi bandi, ki bi nastopili v Sloveniji. Pomagal mi je s kar zajetnim kupom izvajalcev, ki so rabili nastop, in namesto, da bi premislil, katere vzeti, sem pograbil kar vse. Band, za katerega živ kurac ni slišal? Ni panike, gremo!

Namesto, da bi si pustil čas, da se mirno vpeljem, sem začel kot norec serijsko nizati koncerte. Kdaj sem imel tudi po več koncertov na teden, kar ob študiju in delu ni bilo ravno najbolj optimalno. Na koncu je prišlo do tega, da me večkrat sploh ni bilo doma, ker mi je bilo pač lažje iti direkt iz Gromke na faks in potem s faksa nazaj v Gromko.

No, na eni točki pa je vseeno usekalo zavedanje, da bi se mogoče lahko upočasnil. Še preden bi lahko sploh rekel, da sem že dobro začel, sem priklical band, ki je bil na nightliner turneji. Turneje, ki ne slovijo ravno po nizkih cenah in preprosti produkciji.

Nikoli ne bom pozabil strahu, ki sem ga začutil takrat. Ob 8h zjutraj sem čakal na bande pred Gromko in potem vidim, ko se pripelje ogromna črna pizdarija od avtobusa z miljon folka gor in potem zraven še cela prikolica opreme. Gledal sem v to glomazno pizdarijo na kolesih in se vprašal: »Pa kaj da fak ti počneš, človek.«

Takrat so nastopili Ahab, Ophis in Esoteric in glede na to, koliko ekipe so pripeljali s sabo, je že tako ali tako bilo ogromno ljudi. Da pa ja ne bi bilo prelahko, sem pa takrat povabil še The Canyon Observer zraven in v svoji mladinski zagnanosti še vsem bandom na turneji pošiljal linke od Canyonov na foro »LEJ S KAKIM KUL BANDOM BOTE IGRAL«.

Na srečo je koncert uspel, ljudje so bili videti zadovoljni, bandi tudi in sem vesel, da imajo Ahab ta dogodek v še kar lepem spominu. Vsake toliko se slišiva s kitaristom in sem mu na eni točki omenil, da mi naj pove, ko bodo ponovno v naših krajih. In glede na to, da v Gromki niso imeli dovolj prostora za vse rekvizite, sem jim ponudil, da lahko najdem tudi večji prostor, na kar sem dobil odgovor: »No, we want Gromka!«

Sem pa bil po tem koncertu tako nečloveško izmučen, da sem se takrat začel rahlo bremzati. RAAAAHLO.

ALEKSANDRA: V preteklosti si koncerte že organiziral pod različnimi imeni, trenutno pa jih pod imenom ŠKUC KSB. Čemu sprememba imena?

MITJA: Na začetku sem delal pod imenom KiborgSpužva Büking. Ni neke dramatične zgodbe za tem. Na pisalni mizi sem imel neko plesnivo, na pol radioaktivno spužvo, v katero sem zapičil cel kup odslužene elektronike in je tisto bila kiborg spužva. Ko sem se spomnil, da mogoče ne bi škodilo imeti imena za organizacijo, sem jo pač poimenoval po tistem.

Če so bila kakšna druga imena vmes, se ne spomnim, ne bi me pa presenetilo, če bi bila. No, ko sem začel delati za ŠKUC, sem razmišljal o »uradni« spremembi imena, ampak se nisem spomnil nobenega imena, po katerem ne bi pristal na kakšni FBI watchlisti oz. da me ne bi progresivci zakurili z napalmom. Na koncu sem se pa seveda spomnil, da je bolj važno kdo nastopa in ne kdo organizira, tako da sem nehal komplicirati in ime kar spremenil v krajšalnico, pa je.

ALEKSANDRA: Kako si začel sodelovati z društvom ŠKUC?

MITJA: Uradna razlaga je, da sem zagrozil ŠKUC-u, da bom zakuril njihove pisarne in sebe zraven, če me ne vzamejo.

Neuradna razlaga pa je, da je jeseni 2014 k meni pristopila Buba in me je vprašala, če bi sodeloval z njo in s ŠKUC-em. Dahnil sem usodni »da« in potem je bil svet rešen.

Je pa bilo zabavno, kako smo se tega lotili. Imeli smo dve opciji:

a) se prvo malo spoznamo, da vidimo kako sodelujemo in izpeljemo par manjših dogodkov,
b) kar iz prve bukirajmo Russian Circles v Šiški in bo kar bo.

Izbrali smo opcijo b), ker je previdnost za šibke in odgovorne. Mi pa smo mogočni, neodgovorni in mogočno neodgovorni!

No, koncert je uspel, nismo se poklali, jaz pa sem ostal pri ŠKUC-u, brez katerih bi že zdavnaj obupal s koncerti.

ALEKSANDRA:
 Za organizacijo koncertov sicer skrbiš sam, kako pa je pri sami izvedbi? Imaš ustaljeno ekipo, s katero sodeluješ? Jo lahko na kratko predstaviš?

MITJA: Tudi pri izvedbi sem zraven. Sicer bi moral v teoriji samo bolj kot ne biti zraven in predstavljati neko komunikacijsko vez med dvorano in nastopajočimi oz. njihovim agentom, na koncu pa samo pospraviti in iti. V teoriji.

V praksi pa kdaj dobiš kombi poln ostankov prisebnosti v človeški lupini, ki imajo za seboj mesec maratonskega popivanja in drogiranja obratno sorazmernega s spanjem in po vsej možnosti ne vedo, v kakšnem agregatnem stanju so. Kdaj pač naletiš na nakokiran vrtec in zdaj jih obvladaj. Dejansko mi je bilo to veliko lažje početi, ko sem bil na isti valovni. Zadnja leta pa ne pijem več in se je malo težko poistovetiti s trezno neprisotnimi.

Kar se pa tiče ustaljene ekipe: glede na to, da večina koncertov poteka v Gromki, je kar Gromkin kolektiv del ustaljene ekipe. Prav tako mi večkrat pomagajo pri vseh aspektih izvedbe dogodkov. Na tej točki bi dal še shoutout RAFAL Crewu, ki so mi pomagali na začetku in me učili organizacije.

Za prodajo vstopnic po navadi skrbita Simona in Matija iz trgovine/založbe On Parole, s katerima si po navadi maratonsko kažemo slike mačk, in seveda, da celoten stroj gladko teče, pa skrbi Jasmina iz ŠKUC-a. Slava ji! Prav tako ima to večno čast, da si deli ime z mojo mačko.


ALEKSANDRA: V klubu Gromka deluje kup organizatorjev, od katerih smo na našem portalu zaenkrat predstavili Kvlt ov Seitan, zato me zanima, kako se med seboj usklajujete? V Ljubljano si namreč že večkrat pripeljal Stoned Jesus, ki so tudi že odigrali po dva zaporedna (razprodana) koncerta, pri denimo Loss in Worship pa se je bojda zalomilo pri rezervaciji prizorišča, je tako?

MITJA: Ni komplicirano. Vsi se med sabo osebno poznamo in vemo, kaj kdo kdaj dela. Če smo pa v dvomih, imamo pa vse na spletni strani, da ne zmečemo preveč podobnih koncertov na kup.

Če se nas pa več zagrebe za en koncert, pa imamo bikini mudwrestling in zmagovalec dobi dovoljenje, da dela koncert. Posnetki mudwrestlinga so pa na voljo na Gromkinem Onlyfans računu.

Loss in Worship, kolikor pomnim, je ta paket bil najprej potrjen za Postojno. Tamkajšnji organizator mi je potlej pisal, da on ne bo mogel izpeljati koncerta in če lahko prevzamem.

Moj plan je bil, ali jaz organiziram koncert ali pa pomagam najti prostor nekje drugje. No, njihov agent me pozna in ve, da delam koncerte v Gromki in še preden sem sploh govoril z njim, je bil zunaj tour plakat, na katerem je bila navedena Gromka. In to na datum, ki je bil v Gromki že zaseden. In potem so se seveda vsuli maili na Gromko z vprašanji, kot so »ALI KONCERT ODPADE?«, po navadi od enih in istih.

Sicer sem z Gromkinega profila dal objavo, da se naj ljudje z vprašanji okoli tega koncerta obrnejo name, ker Gromka nima nič s tem, ampak ... ni pomagalo. Tudi po tem, ko sem našel organizatorja za dogodek (Nina oz. KIKIRIKI, ki jih je organizirala v Mariboru) in napisal, kje bo dogodek, so ljudje težili na Gromkin mail, zakaj ne bo v Ljubljani.

ALEKSANDRA: Koncert je na koncu vseeno uspel, zato hvala tebi in Nini, da sta zadevo izpeljala kljub vsem zapletom.

ALEKSANDRA: Po kakšnem ključu izbiraš izvajalce, s katerimi sodeluješ? Zadnjih nekaj sezon opažam, da si žanrsko še bolj razširil program.

MITJA: Na kratko: odgovor na oboje je Swamp Booking.

Na dolgo: bolj kot ne se držim glasbe, ki mi je všeč. Kakšnih 10 let nazaj je bil to večinoma stoner/doom svet, ampak mi je ta scena rahlo dopizdila. Bandi zdaj bolj ko ne tekmujejo, kdo bo počasnejši, bolj zamorjen in bolj generičen. Tekmujejo, kdo bo glasnejši in samo mečejo ojačevalce na ojačevalce, da se na koncu od same nehumane glasnosti kurc kaj razloči. Kot da bi na nedelujoč avto privijal izpušne cevi.

Ko celotna glasbena zvrst pade na »haha, kadim travo« in »imam brado ter Electric Wizard majco«, hkrati pa se še kar igra en in isti riff iz 1970 in se tre bandov, ki imajo v imenu »bong, dope, weed«, med katerimi vizualno, zvočno in glasbeno ni nobenih razlik, je pa mogoče čas, da se začne gledati v druge zvrsti. In tukaj potem pride Swamp Booking.

Na začetku svoje organizacijske poti sem večinoma delal tako preko Swamp kot preko drugih agencij. Mnoge ostale sem odfukal, ker so bile, milo rečeno, pizde. En agent je npr. skrival dodatne stroške in honorarje v pogodbe, in ko sem ga vprašal, od kod ti dodatni honorarji, sem dobil odgovor v stilu: »Aja, to je pač tam, jaz se ne bi preveč ukvarjal s tem, samo podpiši, haha.« 
Najhuje je, da ene agencije kar slovijo po nizkih udarcih v organizatorskih krogih, a vseeno še obratujejo. No, Swamp so bili vedno fer, prijazni in njihovi agenti imajo duše, kar je še redkeje od samorogov. Sicer so na splošno zmedeni kot kurac, ampak sem tudi jaz, tako da se lepo poklopi. Skratka, zadnja leta delam skoraj ekskluzivno njihove izvajalce.

Ravno takrat, ko je začela meni dopizdevati stoner/doom scena, je kot kaže začela tudi Swamp Bookingu, ker so ravno takrat v svojo ponudbo dodali ogromno izvajalcev vseh možnih zvrsti. Eden izmed primerov so npr. darkwave band Drab Majesty. Leta nazaj mi na kraj pameti ni prišlo na misel, da bi delal kaj takega. Tokrat pa kurc, nisem imel pojma, kaj so, po prejetju ponudbe poslušal dva komada in si rekel: »Kul band, vzamem.«

Zadnja leta so pa tukaj tudi Folk Wisdom, preko katerih sem delal izvajalce, kot so Lydia Lunch, Bob Log III in Matt Elliott, kar je bilo tudi malo izven standarda za mojo ponudbo. Tudi rahlo zmedeni, prijazni in po mojih izkušnjah edina agencija, ki ti v prvem mailu, poleg ponudbe izvajalca tudi pošlje popolnoma vse gostiteljske ter tehnične zahteve, vključno s honorarjem, kar so mokre sanje marsikaterega organizatorja.
Moj program se je kar spremenil in se bo tudi v prihodnje.

ALEKSANDRA: Na katere koncerte, ki si jih organiziral do zdaj, si najbolj ponosen in zakaj?

MITJA: Definitivno Dead Man, ki mi ga je predlagal prej omenjeni Klemen iz It's Psychedelic Baby. Meni se zdi, da je bil to drugi tuji band, ki sem ga delal. Eden najboljših koncertov in vredno omembe je tudi, da je Linč takrat res upravičil izraz tonski mojster. Band pa je dal vse iz sebe, ker so morali narediti prostor za alkohol, ki so ga dali v sebe na tisti večer.

Potem Aluk Todolo. Vedno, ko vidim v kakšni recenziji, da kdo napiše, da je doživel »transcendentalen koncert«, tako zavijem z očmi, da si z zrkli spoliram notranjost lobanje, ampak za Aluk Todolo pa bom rekel, da je bilo res transcendentalno.

Ljudi je bilo sicer kurc kaj, ampak so pa vse odtehtale pokoncertne dejavnosti. Z bobnarjem sva šla v Galo, kjer sva nato nežno objeta plesala do jutra.

Naslednji so Gnod, ki sem jih delal dvakrat. Njihov prvi koncert v Gromki je bil eden najboljših, kar sem jih kadar koli delal, njihov drugi je bil eden najslabših. Bil je tako slab, da me je en tip napizdil, da je bil dogodek prevara.

Ne da bi omenil band Sunnata, ne gre. Eni izmed najbolj prijaznih in zabavnih ljudi, kar sem jih kadar koli spoznal. In to je band, ki naredi cel show že med samo tonsko. V Gromki sem toliko bolj cenil njihov obstoj, ker so nastopili ob Planet of Zeus, ki so pa eni izmed najbolj groznih in napornih ljudi, kar jih obstoj premore. Vmes so še sami priznali, da je z njimi malo hell delati. Ja, javno blatim band. Jebeš profesionalnost.

In seveda Shit & Shine, okoli katerih sem delal tak hype, da je na koncu prišlo 5 ljudi.

Na tej točki bi semi-offtopic omenil še eno anekdoto. Po enem koncertu je eden izmed članov banda rekel, da naj kar zaklenem klub, kjer so postelje. Razlog za tem je bil, da je videl, da je še en klub na Metelkovi odprt in da je notri cel žur. Ni rabil postelje, ker je nameraval iti v klub na žur, tam bi očaral eno žensko, pri kateri bi prespal.

In nato je odšel. V Tiffany.

ALEKSANDRA: Imaš na svojem seznamu želja morda še kakšen band ali izvajalca, ki bi ga rad predstavil na domači grudi?

MITJA: The Janitors in Ghost Box Orchestra. Oba banda že dolga leta snubim, ampak se nikoli ne spravijo v naše konce, da bi s svojimi hipnotičnimi toni prepričali še druga dva obiskovalca.

ALEKSANDRA: Kaj konkretno pomeni, da koncertne cikle v tvoji organizaciji sofinancira Mestna občina Ljubljana? Se moraš v ta namen prijavljati na kakšne razpise?

MITJA: Prijavljam se na razpise, ja. Ni neke umetnosti tukaj. Utapljaš se v birokratskem peklu v upanju, da priletijo kakšni metuljčki cekinčki.

ALEKSANDRA: Obstaja kaj, česar pri organizaciji koncertov ne maraš?

MITJA: Se najde kakšen detajl ali dva. Kdaj mi je muka sama izvedba dogodka. Stvar je v tem, da sem zelo asocialna oseba, ki se zelo redko prostovoljno spravi k socializiranju. Med samo izvedbo si pa kdaj tudi po več kot 12 ur ujet med gručo ljudi in prej kot slej postanem zaradi tega izredno živčen.

Če se kdo sprašuje, kako to, da potem sploh delam koncerte? Pri vsakem delu imaš tako ali drugače delo z ljudmi. V primeru koncertov imaš pa to samo parkrat na mesec, kar pa že prebrodim.

Sicer bi bilo najlažje, če bi si omislil pomoč, da bi kdo drug izpeljal namesto mene. Sem že imel pomočnike vmes, ampak, ko vidiš nekoga, ki ti sredi dogodka tihotapi ljudi preko zaodrja not, ker jebeš, itak minus pade na tebe, te pač mine in raje ne prepuščaš več vajeti.

Izredno me pa moti izsiljevanje publike v glasbenih in organizatorskih krogih. Na varianto, kot organizator lahko sedaj razpolagam s tvojim časom in denarjem, zato ne ostajaj doma. Če mi ne daješ denarja z nakupom vstopnin, ne podpiraš scene, in če propade, bo kri na tvojih rokah in podobne nizke.

Dobro, ne rečem, da mene tudi kdaj razpizdi, ko mi nekdo predlaga en band, ki je na turneji. Mi obljublja, da pride na koncert in da s seboj prinese celo čredo svojih kolegov, na koncu pa ni ne njega ne črede njegovih kolegov. Ampak potem se spomnim, da ni njegovo delo, da poskrbi za dober obisk, temveč moje.

Pa kdo smo mi, da bomo sodniki, kdo podpira in ne podpira to zloglasno sceno? A samo zaradi tega, ker jih ne vidimo na istih koncertih, pomeni, da ne obiskujejo dogodkov? Kaj pa, če kdo podpira sceno s tem, da kupuje albume, merch, donira in tega ne obeša na veliki zvon in pač ne more na koncerte zaradi drugih obveznosti? Saj veste, službe, družine, kulti, prepovedi približevanja in podobno.

Seveda bi lahko ljudem predstavil koncerte samo kot »saj so koncerti poceni in vzame ti samo dve uri« in zraven ignoriral, da velika večina ljudi ne živi direktno zraven dvorane in da je sama pot do dogodka in nazaj tudi časovni in finančni strošek in se da razumeti, da nekaterim ne znese.

In potem izsiljevanje lokalnih bandov. Vidim že pri vsakem drugem organizatorju pizdenja, da so bandi domala dolžni obiskovati koncerte. Ali naj zdaj začnem izsiljevati lokalne bande, ki so igrali pri meni, da naj začnejo hoditi še na ostale koncerte? S tem jim po ovinkih povem: »Plačal sem ti honorar za nastop, zdaj mi ga pa vrni po obrokih v obliki vstopnic.«

Govorim s člani bandov. Nekateri pridejo iz drugih koncev Slovenije igrat in zraven dobro vejo, da bodo leta svojega truda predstavili po vsej možnosti ene 30 ljudem in da jim bo po pokritih potnih stroških ostalo kakšnih 20 € v žepu. Za lasten nastop komaj najdejo čas in da si cel band vzame dopust, da lahko odigra manjši koncert v Gromki, si štejem v čast. In da bi jih po tem še vlačil po zobeh, da ne hodijo na druge koncerte?

Ali ima ta zloglasna scena nekakšno člansko izkaznico, kjer ni dovolj, da ustvarjaš za njo in sodeluješ v njej, ampak moraš letno obiskati toliko in toliko koncertov, če ne ti jo pa vzamejo?

In kolikokrat sem že slišal »ta in ta sploh ne hodi po koncertih«. Jah, če sodiš po svojih krogih. Glejmo tako, če bi jaz sodil, kako moji znanci hodijo po koncertih in bi jih sodil samo po tem, koga sem srečal v Cankrajevem Domu na dogodkih? Do zdaj sem tam srečal samo Frogija na Rahmaninovu. Kot da bi bil koncept, da ljudje obiskujejo koncerte različnih zvrsti, neobstoječ.

Ja, definitivno je treba podpirati sceno. Treba je podpirati ustvarjalce. Treba se je tudi zavedati, da ljudje podpirajo bande na veliko načinov, med katerimi je obisk koncerta samo eden izmed njih. Prav tako pa se je treba zavedati, da za veliko bandi stoji še mnogo drugih ustvarjalcev, kot so fotografi, tonski mojstri, oblikovalci in tako naprej, ki tudi rabijo podporo.

Dragi ljubitelji glasbe, ne se pustiti prisiliti v hodeče oglasne panoje. Če vas kakšen prijatelj sili v to, da ga promovirate oz. da ga finančno podpirate, potem ni vaš prijatelj. Imate svojo voljo, podpirajte to, kar se vam zdi vredno podpore.

Razumem pa frustracijo. Sem je bil že sam dostikrat deležen. Se je že večkrat zgodilo, da sem v določen koncert vložil ogromno truda in ljubezni, samo zato, da na koncu ni bilo skoraj nobenega. Pa kaj naj sedaj? Se zavedam, da bi bilo veliko več ljudi, če bi si vsak vzel čas in malo poslušal izvajalce, se pa tudi zavedam, da so naša življenja in v živo in na družbenih omrežjih nabita z oglasi. Z oglasi, ki zahtevajo našo pozornost, zahtevajo »samo en klik« in v sami nasičenosti vsega razumem, da ljudje večino pač raje ignorirajo/zgrešijo.

Je boleče, ko daš veliko truda v nekaj, kar imaš rad in je na koncu neopaženo. Ampak krivda je na koncu še vedno moja.

ALEKSANDRA: Kaj pa te pri tvojem delu najbolj veseli?

MITJA: Da imam iz samih koncertov miljone zanimivih zgodb, tako da se mi v družabnih situacijah ni treba več zanašati samo na moj primarni nadomestek za osebnost, ki je »poglej slike mojih mačk«.

ALEKSANDRA: Ali pri bandih, s katerimi sodeluješ, kar koli pogrešaš?

MITJA: Da pridejo ob točni uri. In trezni. Jure.

ALEKSANDRA: Kaj te je pri organizaciji koncertov najbolj presenetilo?

MITJA: Se mi zdi, da imam zdaj za sabo že več kot 200 koncertov in lahko rečem, da me najbolj preseneča, kako je vse skupaj že rutinsko, a hkrati nerutinsko. Kot bi šel vsak dan ob isti uri v isti kino, a bi se vedno vrtel drug film, o katerem ne bi vedel ničesar. In da so nekateri glasbeniki osebnostno tako skrajno ekscentrični in specifični, da se mi kdaj zdi, da imajo možgane v več paralelnih vesoljih hkrati.

ALEKSANDRA: Je imel kakšen band kdaj zahtevo, ki je nikakor nisi želel izpolniti?

MITJA: Skoraj vedno so kakšne čudne zahteve, ampak se po navadi da vse urediti oz. se zmeniti za kakšen kompromis. Pa stvar je tudi v tem, da zahteve ponavadi pišejo agencije in niso ravno po željah banda.

Je že bil primer, ko sem dobil zahteve za catering, kjer je bil med zahtevami cel leksikon eksotičnih pijač in da naj bo med celim koncertom prisoten kakšen priznan, profesionalen kuhar, ki jim bo tekom celega dneva konstantno kuhal po njihovih željah. No, potem sem direktno pisal bandu, kaj bi radi imeli in so rekli, da bi imeli samo tri velike margerite iz kakšne dobre picerije, six pack piva in liter vode na osebo.

Edina stvar, ki je nikoli ne urejam, so droge. Naj si sami najdejo, če že res ne morejo brez tega, ker ni šans, da bom govoril z dilerji in jim delal profite. Dilerji si brezpogojno zaslužijo grmade.

Bi pa omenil, da na začetku svoje organizatorske poti nisem poznal določenih kod v riderjih. Npr. »green socks« pomeni, da bi radi imeli travo. No, ko sem prvič naletel na to, sem bandu dejansko res kupil zelene nogavice.

ALEKSANDRA: Kaj priporočaš mladim bandom, ki se pripravljajo na svoj prvi nastop, oziroma takšnim, ki so komaj pred kratkim prvič stopili na oder?

MITJA: Prvi nastop je kot izguba nedolžnosti. Totalno se osramotiš pred petimi ljudmi, zadaj te zgroženo gledajo tvoji starši in po vsej možnosti bi morala že zdavnaj posredovati policija in cerkev.

Imaš zunaj ne vem koliko samoimenovanih gurujev, ki pametujejo, kako se pripraviti na oder in kdaj iti. Ma kurac, tega se ne moraš naučiti iz knjig. Tega se ne moraš naučiti od drugih oseb. Če hočeš nastopati, nastopaj. Si imel kurčev nastop? Dobro. Sedaj si korak bližje temu, da naslednji ne bo.

Je pa nekaj, kar bi položil vsem mladim in izkušenim nastopajočim. Backline je VEDNO organizatorjeva in ne tvoja skrb. To, da prinesete svojo robo je vaša dobra volja in nikoli ne sme biti pogoj za nastop. Prav tako nikoli ne pristajajte na pay to play, in če šele začenjate, vsaj vztrajajte na tem, da si povrnete potne stroške.

Pa če publika vidi, da si na odru pri stvari, s srcem pri igranju, bodo spregledali vse fuše.

ALEKSANDRA: Katere pogoje morajo izpolnjevati bandi, da lahko sodelujejo s ŠKUC KSB?

MITJA: Ne bit cover/tribute band. To ne spada na oder. To spada na dno kanalizacije.

ALEKSANDRA: V luči aktualnega shoda »Pustite nas delati« me zanima še tvoje mnenje o trenutnih razmerah, v katerih je praktično nemogoče organizirati finančno vzdržne javne dogodke. Kako bi lahko vlada pomagala organizatorjem in vsem, ki so vpeti v izvedbo javnih prireditev, da prebrodijo trenutno krizo?

MITJA: Predbeseda: Vnaprej bi omenil, da sem po ponovnem branju svojega odgovora opazil, da sem izkoristil še eno tvoje vprašanje za osebnostno prepucavanje. Bilo bi odgovorno, da bi vse zbrisal in ti podal nek jasen, kratek odgovor. Ampak nisem odgovoren, tako da je tukaj neartikuliran rambling brez repa in glave. Zmedena situacija zahteva zmeden odgovor!

Moje mnenje je, da ne obstaja en objektiven, zadovoljiv odgovor na vse v trenutni situaciji. Kljub temu, da sem prebral kar dva zapisa na Facebooku in videl vsaj en screenshot fake SMS-a, se mi zdi, da še kar nisem infektolog. Ker glede na stanje na družbenih omrežjih tako postaneš profi infektolog.
Za vladne ukrepe je pač jasno, da šicajo z mehkimi kurci v prazno in ven mečejo bizarne ukrepe, da samo na površju deluje, da nekaj počnejo in da so efektivni. Ne sprašujejo se o posledicah za ljudi, ampak bolj o tem, kako bodo z manj truda dosegli to, da bo vsaj večina ljudi utihnila.

Ja, delavci iz glasbene industrije smo kratko malo nafukali. Žal nismo edini in marsikateri so odnesli še dosti slabše od nas. Naša vlada ni sposobna delovanja v kriznih situacijah in je kot da bi šel s slamico odpravljati posledice poplave. Nisi efektiven, si samo v napoto, noben pa ne more reči, da ne pomagaš.

Ampak iskreno povedano, sem očitno tudi sam eden tistih, ki pljuva čez vlado, sam pa ne ponudi nobene rešitve. Tudi težko, ker sam ne vem, kaj ta virus je, kako je res nevaren in lahko sodim celotno situacijo samo na podlagi subjektivnih izkušenj.

Naj se informiram o virusu in celotni situaciji iz medijev? Dobro. Ampak iz katerih? Kako naj človek resno jemlje novice, če sem pa že večkrat naletel na to, da npr. preberem članek na CNN-u. Čez en teden članek v celoti ovržejo ali spremenijo zaradi lažnih, manjkajočih informacij. No, in po tem, ko je originalen članek že ovržen, ga vidim čez kak teden slabo prevedenega hkrati na 24ur, RTV Slovenija in Dnevniku. Isti članek, a pod vsakim podpisan drug novinar.

Kaj so alternative? Teorije zarote, ki so po navadi produkt paranoidnih zapohancev, ki so svoje možgane z maratonskim pohanjem degradiral na raven rozine? Ali naj posežem po alternativnih medijih, kot sta Mladina in Nova24tv, katerih celoten obstoj je degradiral na to, da politično istomislečim prodajajo lastna mnenja nazaj in s tem ljudem omogočajo, da ostajajo v svojih mehurčkih? Ljudje radi vidijo, da se kdo strinja z njimi in nekateri so pač pripravljeni plačati za to. Dva medija, katerih obstoj je padel na slepo kontriranje drug drugemu in sta se ujela v večen krog, katerega obseg se vedno veča in oddaljuje od osi, kjer se pa skriva objektivna resnica.

Mogoče to deluje kot offtopic, ampak bo imelo smisel, ko končam to misel. Ali pa tudi ne. Pa saj ni važno. Dvomim, da bo kdo pri branju tega intervjuja prišel do sem. :D

Torej, ljudje so zmedeni, ker ima ena novica več resnic, ki druga drugo izključuje. No, in kako potem ustvarijo svoje mnenje o vsem tem? Po navadi po ključu izberejo resnico, ki jim je najbolj všeč ali najbolj zanimiva. Ali pa izberejo svojo resnico na podlagi osebnih izkušenj.

Nekdo deluje, kot da je paranoičen. A nato izveš, da ima očeta v komi zaradi virusa in je mnenja, da so ukrepi premili. Nekdo deluje, kot da ga boli kurac, a nato izveš, da je bil sam pozitiven na virus in sploh ne bi vedel, da ga je imel, če se ne bi šel testirat. Je samo mislil, da ima malo hujši prehlad. In zdaj imaš dva pola, vsak s svojo izkušnjo, zdaj pa naredi nekaj, da bosta oba zadovoljna. Aja, pa ta dva primera nista izmišljena.

Kaj bi lahko vlada storila? No, že na začetku bi lahko našli nek kompromis, a namesto tega smo dobili bolj ko ne enosmeren ultimat. Lahko bi nas pustili delati pod pogojem, da se držimo določenih, smiselnih, izvedljivih ukrepov. Ker ti ukrepi, ki so sedaj, meni osebno niso smiselni, za veliko klubov in organizatorjev so neizvedljivi in nekatere je tudi malo nemogoče implementirati z danes na jutri.

Se mi zdi, da sem bil pri svojem odgovoru jasen in smiseln kot slovenska vlada zadnje čase.

ALEKSANDRA: Načrtuješ poleg napovedanih koncertov v jeseni v bližnji prihodnosti še kaj?

MITJA: Cel kup koncertov, s katerimi bom razočaral še tako nezahtevna ušesa.

SORODNE VSEBINE:
ZADNJE OBJAVE
Intervju
27. 11. 2020
Snovalci slovenske metal scene: On Parole Productions
Intervju
20. 11. 2020
Srd
Intervju
18. 11. 2020
Mephistophelian
Intervju
13. 11. 2020
Snovalci slovenske metal scene: Svarunova noč
Intervju
23. 10. 2020
Snovalci slovenske metal scene: Nemesis Booking
Intervju
16. 10. 2020
Finntroll
Intervju
9. 10. 2020
Snovalci slovenske metal scene: Goša
Intervju
1. 10. 2020
Uada
KONCERTI & FESTIVALI
28. 11. 2020
Jarboe feat. Peter Emerson Williams
Menza Pri Koritu, Metelkova, Ljubljana
4. 12. 2020
Rome
Orto Bar, Ljubljana
10. 12. 2020
Siderean, Ensanguinate, Razvalina, Nefarious Vermin
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
11. 12. 2020
30 let Interceptor & Fuck off Commercial
Orto Bar, Ljubljana
12. 12. 2020
Nightwish
Stadthalle, Dunaj, Avstrija
24. 12. 2020
Evanescence, Within Temptation
Zenith, München, Nemčija