Ime intervjuvanca: Tomaž Rous
Ime organizacije/društva: Mladinski center Gornja Radgona
Lokacija delovanja: Pomurje
Glasbena zvrst/žanr: metal, punk, alternativa
Kontaktna e-pošta: tomaz.rous@mcgr.si
Spletna stran: https://www.kultprotur.si/sl/mcgr/novice
Facebook: https://www.facebook.com/mcgornjaradgona/
Član banda: ne
DEJAN: Kdaj in kako si se začel ukvarjati z organizacijo koncertov? Je bilo načrtno?
TOMAŽ: Leta 2003. Zadeva se je odvila povsem spontano. V tistem obdobju, leta 2002 smo namreč s tovariši zaskvotali prazne prostore v središču Beltincev, jih poimenovali po lokalnem partizanskem narodnem heroju (Ambasada Štefana Kovača – Marka), na čigar ulici je tudi bila sama zgradba, in pričeli s polno paro ustvarjati alternativni kulturni program. Po enoletnem uvajanju tipa »deklica za vse« – takrat sem bil kot eden najmlajših gverilcev odgovoren predvsem za vzdrževanje higienskega minimuma ipd., kar so ne preveč priljubljena opravila (hehe) – sem si s strani vodstva pridobil zadostno mero zaupanja, da so mi ob neki priložnosti namignili, ali ne bi tudi sam poizkusil kaj organizirati.
DEJAN: Kako se je vse skupaj nadaljevalo po tvojem prvem koncertu?
TOMAŽ: Izkazalo se je, da sem manjši šalabajzer kot sem si mislil, in vse je potekalo dejansko super. Potem ni bilo več pomoči. Možnost, da sredi Prekmurja v tistih časih delaš metal in punk koncerte z bandi po lastnem okusu, da ti za kakovosten koncert ali festival ni treba štopati po cel dan in se potem po dva, tri dni v izjemno nepredvidljivih (hehe) razmerah vračati domov, je bila takrat v naših očeh neprecenljiva.
DEJAN: Pod okriljem katerega društva deluješ danes? Kako je prišlo do sodelovanja?
TOMAŽ: Zadnji dve leti vodim mladinski center v Gornji Radgoni. Ko se je poslovil prejšnji vodja, so iskali nekoga z ustreznimi referencami in izkušnjami, da bi delovanje mladinskega centra še dodatno nadgradili, sam pa sem bil novega izziva vesel, sploh v na kulturnem področju že zgodovinsko tako bogato izstopajočem mestu, potem ko sem se leta 2014 za nekaj časa umaknil s »scene«.
DEJAN: Lahko na kratko opišeš ekipo, s katero sodeluješ?
TOMAŽ: Praviloma je mladinski center osrednji organizator dogodkov, koncerte pa po dogovoru izvajamo tudi z drugimi partnerji, društvi oziroma soorganizatorji. Tukaj prednjačijo predvsem lokalna društva, kot so Kud Zrak, Kud Bunker, KGD In-sane, GRxHC, ŠMK Klinka, Društvo Tenzin ipd. Smo pa načeloma odprti za vse oblike sodelovanj. Po navadi potem tako naša majhna, a srčna ekipa MC-ja poskrbi za osnovne stvari, potrebne za izvedbo koncerta, kot so varnostniki, administracija, PR, vstopnina, tehnična oprema in izvedba in šank, medtem ko se z ostalimi organizatorji in prostovoljci glede honorarjev bandov, hrane, pijače ali prenočišč dogovarjamo sproti.
DEJAN: Trenutno deluješ torej samo v Gornji Radgoni? Nikjer drugje?
TOMAŽ: Ja, več ali manj sem v zadnjem obdobju »Radgončan«, saj na letni ravni izvedemo okrog 170 dogodkov, sva pa v našem MC-ju samo dva zaposlena. Zaradi pomanjkanja časa tako nisem več tako vsestransko intenzivno dejaven kot sem bil nekoč, ko smo bili zraven praktično po celem Pomurju, še vedno pa vsem kolegom rad priskočim na pomoč po najboljših močeh, četudi le s posameznimi nasveti glede organizacijskih in administrativnih zadev ter seveda udeležbe na njihovih dogodkih.
DEJAN: Kakšna pa je tvoja vloga znotraj vaše ekipe?
TOMAŽ: Na podlagi sprejetega proračuna in letnega delovnega načrta MC Gornja Radgona določim datume za posamezne predvidene koncertne dogodke, kontaktiram bande, s katerimi se dogovorim glede podrobnosti same izvedbe dogodka. Mnogokrat kakšen entuziast ne razume, da ne moremo organizirati koncerta kar tako ad hoc oziroma vskočiti takoj, ko se pojavi zanimiva priložnost, saj moramo kot javni zavod zaradi same specifike delovanja v uradnih sistemskih strukturah mladinske kulturne sfere imeti za vsak koncert že predvideno finančno zaledje in dogodek umeščen v letni načrt dela. Občasno je sicer možno kakšen dogodek zimprovizirati, ampak je ta manevrski prostor res zelo, zelo omejen. Kar se tega tiče, mi je, sploh če govorimo o sami fleksibilnosti, bilo recimo mnogo lažje delovati v bolj neformalnih oblikah organiziranja dogodkov. Ampak vsaka stvar ima seveda svoje pozitivne in negativne vidike. Največkrat imam v praksi torej nekakšno vrhovno organizacijsko-koordinacijsko vlogo. Potem se uskladijo še urniki in prostovoljci in vse ostale potrebne stvari za izvedbo dogodka, kot so šank, blagajne, varnostniki, dokumentacija, plakati, javne najave, hrana, pijača za bande, honorarji itd. Na samem koncertu skrbim, da od začetka do konca vse poteka po planu, v večini primerov delam na vstopnini, občasno tudi na šanku. Resnično sem navajen delati praktično vse, edino tonske zadeve raje prepustim večjim strokovnjakom.
DEJAN: Obstaja kakšna stvar, ki je pri organizaciji koncertov ne maraš?
TOMAŽ: Absolutno ne maram vedno večje birokratizacije in administrativnih komplikacij v tej državi. Javni zavodi imamo med drugim velike probleme z izplačili honorarjev, saj mora v vsakem bandu delovati oseba, preko katere nam lahko izda e-račun, na podlagi katerega jim potem lahko izplačamo honorar. Podobno absurdna zadeva je recimo tudi uradno blagajniško prodajanje merchandisea na koncertih s strani bandov itd. Menim, da bi si vsi skupaj prihranili obilo časa in energije, če bi se te zadeve lahko rešile na drugačen, za vse vpletene bistveno prijaznejši način. Že tako ali tako mi je hudo, ker so honorarji za bande na alternativni sceni bistveno prenizki, potem pa tako njim kot posledično tudi nam samim s takimi stvarmi ustvarjamo še dodatne probleme in stroške. Drugače pa sem prav tako zlovoljen, če bandi zamujajo in se potem s tonskimi in vsem ostalim, kar to potegne zraven, lovimo do zadnjega.
DEJAN: Vendar kolikor lahko vidim kot redni obiskovalec koncertov, se je zamujanje, ki je bilo včasih, pred 10 ali 20 leti na dnevnem redu, konkretno zajezilo. Je res tako? In kaj misliš, da je razlog za to? So bandi starejši in njihovi člani nimajo več interesa do dolgega ponočevanja?
TOMAŽ: Kar se samega tajminga koncertov tiče, res drži, da so predvidene ure pričetka dogodkov čedalje bolj točne. Morebitne večje zamude kakšnega banda se potem skompenzirajo, da jim pač odpade tonska in lepo po hitrem postopku sound check, pa evo, špilaj! Tudi naša alter scena se glede tovrstnih stvari čedalje bolj profesionalizira in včasih to niti ni nujno slabo.
Drugače pa sicer dobra opazka s tvoje strani drži, večina »veteranov« v nasprotju z mlajšimi leti, ko so vsi hoteli biti predzadnji ali zadnji band, sedaj moledujejo, ali lahko igrajo čim prej, prvi ali drugi, da lahko potem v miru še kaj spijejo in se poveselijo tja do enih, dveh, potem pa urno domov počivat. Saj veš, jebeni kapitalizem, zjutraj so pogosto še službe, potem družina itn. Pristnih klasičnih brutalnih afterjev do zgodnjih jutranjih ur, kot je bila to navada še pred leti, je resnično čedalje manj.
DEJAN: In da se obesim še na tvojo kritiko davčnih blagajn ... Kaj pa bi bila alternativa tem? Kaj bi ti predlagal k poenostavitvi sistema? Konec koncev država mora pobrati davke. Imaš v mislih kakšen pavšal?
TOMAŽ: Ja, pavšal bi bil najpreprostejša rešitev. Ena opcija pa je tudi recimo ustanovitev nekakšne agencije oziroma glasbene zadruge, morebiti celo pod (samo)upravljanjem bandov, ki bi vse te zadeve glede honorarjev, mercha, bookinga, promocije za bande potem sama urejala, bandi pa bi se lahko ukvarjali predvsem z glasbo, ne pa s tem, da morajo biti po malem že vsi ene vrste mini s.p.-ji oziroma podjetniki.
DEJAN: Zanimivo razmišljanje, a greva dalje s konkretnim delom. Kaj te pa pri tem najbolj veseli?
TOMAŽ: Tisti del, ko se začne dejansko dogajati, ko je akcija. Sam koncert, pristno vzdušje, bogokletna virtuozna muzika, od katere ti grejo kocine pokonci, evforija publike, pivo ali dve, obšankovska modrovanja, druženje z glasbeniki iz celega sveta. To je to, zato se dela in živi.
DEJAN: Ko ravno omenjaš pristno vzdušje in debate z glasbeniki. Spomnil sem se koncerta Petra Hobbsa pred leti v Beltincih, s katerim sem pred koncertom tudi naredil intervju. Če se prav spomnim, si bil takrat tudi ti na koncertu, sem pa pozabil, če je bil koncert organiziran pod tvojim okriljem. Čeprav je bil koncert kratek, je bil zelo sladek, afterparty pa menda ni minil tako hitro?
TOMAŽ: Hobbsa sva leta 2014 v Beltincih organizirala skupaj z Rokom Kodbo, gurujem gornjeradgonskih metalcev, je pa to bil res fantastičen koncert, navkljub nekaj težavam z zvokom. V tistih časih v Ambasadi ŠKM noben after ni minil ravno hitro, to so bili zlati časi undergrounda. (hehe)
DEJAN: Ali pri bandih, s katerimi sodelujete, kar koli pogrešaš?
TOMAŽ: Ma ne, več ali manj so vsi super in odštekani ljudje, tako da ni panike. Vse se da zmeniti. (hehe)
DEJAN: Kaj te je pri tvojem delu najbolj presenetilo? Je kdaj kateri band zahteval kar koli takšnega, kar te je recimo konkretno nasmejalo?
TOMAŽ: Še vedno me izjemno pozitivno preseneti, ko delamo kakšen večji band in so vsi tako »normalni« in prizemljeni, nobenih nepotrebnih teženj oziroma kapric. Nazadnje me je pa konkretno nasmejalo, ko sem se dogovarjal za nastop z znanim slovenskim bandom in so sprva želeli bistveno višjo ceno, kot smo se potem nazadnje vendarle uskladili, ker bi bil njihov špil v drugi polovici meseca decembra, s pojasnilom v stilu: »Saj veš, to bo že skoraj božič.« Do tedaj sem namreč mislil, da peklenski death/thrash metalci teh katoliških praznikov ne obhajajo. (hehe)
DEJAN: Je imel kateri band kdaj kakšno zahtevo, ki je nikakor nisi želel izpolniti?
TOMAŽ: Zaenkrat smo še vedno našli rešitev, tako ali drugače.
DEJAN: Imaš na področju organiziranja koncertov kakšne konkretne razvojne cilje za prihodnost?
TOMAŽ: Želim si seveda čim kakovostnejše, odmevne in dobro obiskane koncerte, da se imamo fajn tako publika, glasbeniki kot nenazadnje tudi sami organizatorji. Še naprej bomo v prvi vrsti nudili podporo lokalnim, mladim oziroma uveljavljajočim se bandom, ob tem pa občasno v naše kraje poskušali pritegniti tudi kakšno večje ime.
DEJAN: Imaš na svojem seznamu želja morda še kakšen band, ki bi ga rad predstavil svoji publiki?
TOMAŽ: Uf, preveč jih je, proračun pa itak premajhen. Tako da bom zaenkrat raje tiho in kakšno presenečenje prihranil za bodoče najave dogodkov.
DEJAN: Razumem, da nočeš biti preveč konkreten, a vseeno bi iz tebe želel izžgečkati kakšno ime. Jasno mi je, da se Slayer, Metallica ali Iron Maiden zmeraj najdejo na takšnih seznamih želja, a če ostaneva realna, band kakšnega kova iz sveta metala lahko dejansko pripelješ v Gornjo Radgono?
TOMAŽ: Moje sanje so bolj v rangu Taake, Watain, Mgła, Batushka, Carpathian Forest. Realno pa udarni black/death metal band, ki bi v končni fazi pristal na računico, da lahko v naš klub maksimalno spravimo tja do 180 obiskovalcev.
DEJAN: Razumem. Upam, da boš v prihodnje lahko gostil čim več takšnih.
DEJAN: Pa greva dalje. Kaj bi priporočal mladim bandom, ki se pripravljajo na svoj prvi nastop, oziroma takšnim, ki so komaj pred kratkim prvič stopili na oder?
TOMAŽ: Vsaka skupina ima svojo vizijo in naj iskreno dela tako kot sama misli, da je najbolje za uresničitev te. Priporočal pa bi jim, da naj, kar se odrskih tehničnih zadev tiče, vendarle preveč ne komplicirajo, v smislu »Monitorji! Monitorji!« Na samem koncertu pa naj potem resnično dajo vse od sebe, tudi če jih posluša nekaj manj ljudi kot so morebiti pričakovali. Nikoli namreč ne veš, kdo vse je v publiki in katere poti se ti posledično lahko odprejo tudi za naprej.
DEJAN: Katere pogoje morajo izpolnjevati bandi, da lahko sodelujejo z Mladinskim centrom Gornja Radgona?
TOMAŽ: Ne je... priredb, tako da avtorska glasba je prvi pogoj. Če nam je poleg ustrezne kakovosti še uho božajoča, še toliko bolje. (hehe) Pa seveda brez pozdravov zmagi, kastriranih mačkov in podobnih blodenj.
DEJAN: Kaj pripravljaš z ekipo v bližnji prihodnosti? Bi želel kar koli izpostaviti?
TOMAŽ: Razsajajoča korona nam je že dodobra prekrižala načrte, tako da sploh ne vem, če in kako bodo potekali dogodki v prvi polovici tega leta. Še vedno pa upam, da bomo vseeno nekako lahko izvedli težko pričakovani koncert ameriškega luciferijanskega trubadurja King Duda, ki je načrtovan za nedeljo 26. aprila (ravno včeraj je bil zaradi preventivnih ukrepov za zajezitev novih okužb na žalost odpovedan tudi ta koncert, op. a.).
