Včasih je bilo vse boljše!

Zmeraj znova slišim tarnanje ljudi iz različnih družbenih razredov in okolij, kako zelo je bilo včasih vse boljše, lepše in na splošno oh in sploh. Pa je to res?

Bili smo otroci socializma!
Ne vem, če lahko ravno trdim, da sem otrok socializma, sem pa preživljal svoja prva leta življenja v tem takrat že umirajočem gospodarsko-družbenem sistemu, za katerim danes veliko Slovencev, ali bolje rečeno bolj ali manj glavnina prebivalcev bivše skupne države, z rosnimi očmi globoko vzdihuje. To sicer ne pomeni, da se osebno s slabimi občutki oziram nazaj na ta čas, ki je v okolici mojega domačega kraja blizu slovensko-avstrijske meje zaradi povečane prisotnosti policije in vojske deloval nekoliko bolj strogo in »nevarno«. Toda strah je imelo za kaj biti samo nepridiprave, kajti za nas ostale, predvsem otroke navadnih državljanov delavskega razreda, ni bilo nič lepšega kot mesečni obiski najbližje sosednje avstrijske vasi, katerih vrhunec je bil nakup »kinder jajčka«. Včasih celo kakšnega avtomobilčka ali tiste enostavne »igralne konzole«, ki jo je kasneje nadomestil Game Boy. Sicer pa so tudi tisti, ki niso živeli v neposredni bližini meje, imeli vse, kar so takratne trgovine ponujale. Vsi smo jedli isto pašteto Kekec ali Gavrilović, iste hrenovke in posebne klobase, iste kekse Domaćica in vsi smo pili različne sirupe, ki smo jih mešali z vodo, medtem ko so na cestah še zmeraj prevladovali yugoti, fičoti, katrce, hrošči, petke in drugi starejši opli, VW-ji in citroeni. Nihče ni nikomur ničesar zavidal, saj je le malokateri sosed imel kaj več kot mi.
 
Potem pa je prišel zlobni kapitalizem …
V času socializma smo torej vsi imeli vse in zato smo bili tudi vsi nadvse zadovoljni. Kdor si je v času socializma zaželel lastne hiše, si jo je s trdim delom tudi prigaral. Sicer je gradnja hiše po navadi trajala kakšnih deset do dvajset let, da je bila ta povsem dokončana, a hitrejšega tempa takrat nismo poznali, zato je bilo tako tudi povsem normalno. Kot je bilo tudi povsem normalno, da si je vsaka delavska družina z dvema plačama – normalno, da sta po prostovoljni odločitvi delala oba starša – lahko privoščila deset ali štirinajst dni počitnic oziroma dopusta na morju, kamor smo se v svojih malih škatlicah na štirih kolesih brez klime in varnostnih pasov na zadnjih sedežih odpravili v hladnih jutranjih urah, na cilj pa prispeli povsem prepoteni enkrat okoli poldneva.
No, potem pa je z zahoda k nam – seveda smo ga prostovoljno povabili in sprejeli, če se še spominjate, bratje in sestre – prišel kapitalizem in nam vse to vzel. In ne samo naštetega. Vzel nam je tudi dneve, ko smo lahko obiskali bencinske črpalke samo ob sodih ali lihih dnevih, vzel nam je dolgoletne čakalne vrste in nevarna potovanja s polnim kovčkom denarja v takratni center države, glavno mesto Beograd, kjer smo kupili in plačali svoj novi jekleni konjiček. Vso to omejenost nam je vzel kapitalizem, prinesel pa nam je zlo v obliki izbire. Na tem mestu bom zaključil s socializmom in ne bom nadaljeval v slogu, da smo navajeni na malo čez noč postali grabežljivi in požrešni, da smo še naprej želeli vse, kar trgovina ponuja, pa čeprav vse izbire nikoli nismo in je tudi danes ne moremo predelati ali obvladati. Na koncu pa smo namesto sebe in svojih velikih oči kot krivca za lastne prazne denarnice in bančne račune ožigosali kapitalizem.
 
Kapitalizem, zahod ali odprte meje?
Moj melanholično-kritični pogled na zadnja leta socializma na slovenskih tleh, ki sem ga tokrat uporabil kot uvod za pisanje o dogajanju na glasbenem področju, morda nekoliko zamegli glavno sporočilo, ki ga želim posredovati, zato bom na tem mestu povsem neposreden. Izbiro, o kateri sem pisal nekaj vrstic višje, imamo po zaslugi političnih, ekonomskih in družbenih sprememb zadnjih let na voljo tudi v glasbi. Glasbena industrija ni nič drugega kot vsaka druga industrija in temu primerno je komercialno usmerjena, kar me sploh ne moti. Ravno nasprotno. Medtem ko smo morali biti včasih hvaležni za kakršno koli koncertno udejstvovanje, imamo danes že bolj ali manj vsak vikend na voljo široko paleto dogodkov na različnih koncih Slovenije, ne samo centralizirano ponudbo iz Ljubljane. Zaradi zbliževanja kultur, boljše informiranosti po zaslugi spleta in modernejših prevoznih sredstev, ki tudi tisočkilometrske razdalje premagajo v le nekaj urah, lahko danes izbiramo. In ko izberemo, se le še redko kot resnična posledica višje sile zgodi, da dogodek odpade (če malo pretiravam: v 90-ih je odpadel skorajda vsak drugi za Ljubljano napovedani metalski koncert) ali je nedostopen iz takšnih ali drugačnih razlogov. Primer? Tukaj je: vzhajajoče zvezde svetovne heavy metal scene Ghost. Včasih je le resnično velikim bandom uspelo nastopiti tako rekoč na vseh koncih sveta (spomnimo se na koncert enih in edinih Iron Maiden leta 1981 v Beogradu), medtem ko se odvijajo koncerti danes že v vsaki vasi. Nazaj h Ghost. Ste jih zamudili prejšnji mesec na Dunaju? Čez manj kot tri mesece bodo nastopili v nam še bližjem Gradcu. Za nič na svetu se ne bi želel odreči tovrstni ponudbi koncertov in festivalov, kakršni smo priča danes, saj prinaša ta več prednosti kot slabosti – do teh se bom kmalu opredelil.
In, metalci in metalke, se še spomnite časov, ko ste šli po novo glasbo h kolegu, ki je imel strica, ki je kot avtobusni šofer ali tovornjakar vozil v Nemčijo, kjer je v nam danes povsem vsakdanjih trgovinah nabavljal najbolj vročo metalsko robo? Ali večerov, ko ste prečepeli pred radiem, poslušali eno in edino metalsko oddajo in snemali posamezne komade od Slayer, Megadeth ali Metallice, medtem ko danes samo tri- ali štirikrat kliknite z miško nekaj gumbov na računalniškem zaslonu, nakar že poslušate album trenutnega poželenja? Koliko napačnih albumov ste kupili v preteklosti, ker smo vsi po vrsti naročali na slepo oziroma zaupali opisom v katalogih, ki so se nemalokrat izkazali za zgrešene, če ne celo za povsem mimo? Koliko denarja smo s pomočjo vrednostnih pisem – oddaja teh na pošti je bila podobna sceni, ki spominja na filme o vohunih – poslali v Avstrijo, Francijo, Italijo ali Nemčijo, kjer so in še zmeraj domujejo največje založbe?
 
Vse slabo je za nekaj dobro
No, ker sem o dobrem že dovolj napisal, bom tale pregovor obrnil in na plano priklical tudi nekaj slabosti, ki jih je današnja VELIKA izbira prinesla s seboj. Resda smo včasih težko ali vsaj težje prišli do najnovejših albumov svojega najljubšega banda, a ravno zaradi tega je bilo veselje toliko večje, toliko slajši je bil tisti notranji občutek zadovoljstva, ko smo končno v rokah držali in poslušali album poželenja. Tako kot je pač značilno za kapitalizem, so se tudi na glasbeni sceni začele stvari odvijati vstran od kakovosti v smer dobička. To v praksi pomeni manj pregledno sceno, ki je zasičena s posnemovalci, medtem ko je dobrim/unikatnim glasbenikom zaradi ogromne izbire otežena pot do glasbenega uspeha, če kakovosti ne prepoznajo pravi ljudje na pravem mestu (beri: založbe). Da pa stanje le ni preveč negativno, dokazujejo že omenjeni Ghost, Kvelertak, kakšen band kova Nightbringer, ki najdejo svojo pot iz daljne Amerike celo v majhno Slovenijo, in še številne druge zasedbe.
In še en »toda« za konec. Omenil sem že, da pomeni manjša izbira večjo preglednost in odstotkovno gledano boljše razmerje med dobrimi in slabimi ustvarjalci. Toda, večja izbira, ki obratno sorazmerno potemtakem prinaša manjšo preglednost in odstotkovno zmanjšuje kakovost scene, pomeni zagotovo hkrati večjo pestrost. Stvari ne ostanejo črno-bele, temveč se razvijajo dalje, postajajo barvno pestrejše, tako da ima vsak glasbeni sladokusec možnost, da najde kaj zase. Po zaslugi izbire torej danes ni treba vsem jesti Kekec paštete in navadnega jogurta, bolj ozaveščeni si lahko postrežejo tudi z mangom, brazilskimi oreščki ali Almdudlerjem sredi ________ (vstavite poljuben kraj ali mesto z Didldudlbluhnel).
Skratka, nič ni črno-belo, zakaj bi bilo v glasbi drugače? In če ne bi bilo razvoja in izbire, tudi ne bi bilo Paranoida v novi preobleki. Čestitke nam vsem za tega in še naprej na mnoga pestra leta!