Prekleto … Vedno sem tripal na psihadeliko. Še preden sem vedel, kaj to sploh je. Tak človek pač sem. Black metal je prišel pozneje. Zdaj vneto iščem psihadelični black metal. To je moj fetiš. Iščem odgovore na nikoli postavljena vprašanja.
1349 ponujajo odgovore, a le-ti so žal laž. Razodetje črnega plamena torej. Črn plamen očiščuje, simbolizira človekovo purifikacijo od znotraj in se artikulira kot tak zaradi narave človekovega mišljenja, ki z namenom, da se prebije globlje vase, takšne simbolne indice projecira navzven. Dobro. Do tu še gre. Če pa preidemo na prakso, so 1349 postal i… Ah, sploh ni besede.
Skupina, za katero se je pred leti zdelo, da je utelešala vse, kar bi pravi norveški black metal naj bil; oziroma je bil. Skupina, ki je zavrnila tendence trenutnega časa in igrala hitro, brutalno, brezkompromisno in kaotično. Že njihov prejšnji album Hellfire je bil precej slaboten v primerjavi s prvima dvema, Revelations Of The Black Flame pa je daleč, daleč proč od vsega, kar so 1349 izdali do sedaj. Black metal? Black metal my ass. Če so 1349 zastavonoše norveškega black metala, potem najraje vržem vse skupaj nekam in grem živet na ekvator in rečem zbogom black metal pathosu ... in vsemu temu.
Album vsebuje devet komadov, od katerih sta prava komada zgolj dva; in še ta sta prekleto uboga in (pod)povprečna. Ostalo je neka čudna ambientalna glasba, ki nima ne repa ne glave, ki hoče biti psihadelična, a ji ne uspe, ki hoče biti nekaj … pa ji še tu spodleti. Ko bi bil ta album vsaj »doungeon music« stil (Burzum). Žal. Da ja kdo ne bi spregledal psihadelične komponente albuma, imamo na njem tudi Pink Floyd priredbo Set The Controls For The Heart Of The Sun. Oziroma »priredbo«. Nekaj pač. Neko hreščanje je že, kaj več pa žal ne. Seveda so iz tega komada vzeli tudi vse orientalsko zveneče elemente, ker pač ne sodijo v (hočem reči black metal, pa me je sram) … nekaj. Pač to, kar bi ta album naj predstavljal.
Se že bojim in tresem ob misli, kaj nam bodo glasbeniki iz leta norveške kuge na pladnju dostavili v nadaljevanju. The End od The Doors? Land od Patti Smith? Kdo bi vedel ... In po tem čudnem (ne)razodetju črnega plamena me zanima, koga bo sploh še brigalo. Od vseh mojih metalskih prijateljev, kolegov, znancev in neznancev, s katerimi sem se kdaj pogovarjal o glasbi, poznam le enega, ki mu sede psihadelika. Tako hipijevska, kot drugačna. Sebe.
Rekel bi, da je ta album razočaranje leta, pa ni vredno. Ni vreden. To sploh ni album. In, da, lahko mi rečete, da sem pristranski … prav. Vsaj v tem primeru mi ne bi moglo biti manj mar.

Davorin