Ena najbolj odmevnih izjav v hardcoru, še posebej, če je šlo za newyorški hardcore, je bila: »Only the strong survive!« V današnjem času, ko je metalcore enak jokanju in je vse mrtvo, vse ljubezni razočaranja, vsi boji zaman in čisto po prešernovsko »fuck it – we are all dead«, pa ostaja še peščica zvestih oziroma tistih, ki so zvesti kodu časti, ki ga je ameriški hardcore v originalu predstavljal. To so bojevniki in Agnostic Front, eni prvih in še vedno najbolj znanih in aktivnih hardcorovcev, so »warriors«.
Plošča, ki jo je inspiriralo ne samo življenje kot tako in vsakdanji boj človeka v trdih pogojih moderne družbe, temveč bojevniška čast, t. i. »kameradstvo«, je danes več kot dovolj aktualna. Hej, še pomnite Mardukove citate a la »Comradeship through blood and honour?« No, Agnostic Front so mardukovski ekvivalent. Ker so bojevniki. Ampak bojevniki se tudi gibljejo naprej s časom, da jih ne bi preteklost pogoltnila, novi načini bojevanja pa klavrno premagali. Zato so Agnostic Front že tako s thrashem in crossoverjem prepleteni hardcore dvignili še za en nivo. Nisem največji ekspert za skupino, a lahko rečem, da je plošča par korakov naprej kot je bila Another Voice in se celo bolj navezuje na znameniti One Voice. Kitarska dvojica, legendarni Vinnie Stigma (utelešenje tega, kar hardcore predstavlja) in Joseph James uporabljata tako punk-HC riffe kot zmetalizirane, thrashu bližnje linije. Samo poslušajte začetek Addiction – to ni riff, to je izjava, to je boj do zadnjega za ideale, ki jih danes mnogi več ne poznajo, niti jih ne iščejo. Stvar ubija tako kot recimo metalski časi Madball ali pa Biohazard, kasnejših Attitude Adjustment, mnogokrat pa to vleče tudi na legendarne Ryker's. Ritem sekcija Mike in Steve Gallo je po moje pol mlajša kot legendarni Stigma, ampak kaj delata tipa – utelešenje tistih norcev iz filma Warriors, ki celo noč iščejo način, kako preživeti skoraj 100km poti do Coney Islanda čez področje, ki ga nadzira nešteto drugih norcev. Aja, naslov plošče nima zveze z omenjenim filmom, ampak z enim drugim. Berite tekste in gledajte slike, pa vam bo vse jasno. No, pozabil sem tudi legendarnega Rogerja Mireta, vokalista, ki v stotih letih ni niti malo izgubil na moči in jasnosti in še vedno velja – zarolajte si 100 HC bandov in takoj boste spoznali Agnostic Front. Besedila so tipična hardcore, vendar z novejšim pristopom in so zato bolj zanimiva. Tematsko se gibljemo med iskanjem samega sebe, bojem za preživetje, častjo in močjo prijateljstva/enotnosti scene, zapuščanjem preteklosti ipd. Ampak fantje ne jočejo, »they grab the life by the balls and squeeze until they crunch!« (citat je od Biohazard, ampak vseeno). Zvok je popolnoma na nivoju, za produkcijo pa je odgovoren Rogerjev brat, Freddy Madball Cricien, ki je naredil odličen posel. Aja, za konec – gang vokali so tako dobro tempirani, da je joj! Eat that, thrashers!
Dosti je bilo besed, štejejo samo dejanja! In to je vse, kar morate vedeti preden nabavite eno najboljših plošč letos. Go get it or at least die trying!

Ivan