Bar. Ženske. Potoki alkohola. Zveni znano? Manjkajo le še AC/DC. Če v danem trenutku ne najdete glasbe le-teh, jih lahko nadomestite z njihovimi sonarodnjaki Airbourne, ki so s prvencem Runnin' Wild prevzeli domeno najbolj brezkompromisnega, social class delavskega banda na svetu.
Bratska naveza O'Keeffe je že tisočkrat slišani klasični barski rock'n'roll reanimirala in ga po svojem kopitu naredila spet relevantnega, a za novo izdajo No Guts. No Glory žal ne morem trditi isto. Trinajst komadov nas popelje skozi že znano spodbujanje hedonizma (uživaj življenje, ne misli na jutri, pij, dokler ne padeš itd.), zvenijo pa prežeto in nič kaj »himnovsko« kot predhodnik. Band je že tri leta vseskozi na turneji, to pa se je očitno (na žalost) poznalo pri pisanju materiala za album. Album je prežet s sicer čisto solidnimi in konsistentnimi komadi, ki pa ne izžarevajo energije, odkritosti in prvinskosti, kot smo je od njih vajeni.
Odprite si pivo, mogoče tri, po osmih pa vam bo itak vseeno.

Tilen