Švedsko-danska naveza se drži običajnega dvoletnega premora med posameznimi albumi, ki (namerno ali ne) padejo na soda leta. Leto Gospodovo dvatisočdvajseto je bilo torej čas za izid ploščka Manifest. Elyze Ryd, ki z ikoničnim čopom in glasovnim razponom spominja na švedsko Ariano Grande, zopet vriska poleg growlow Henrika Englunda Wilhemssona, ki je že pred časom zamenjal Andreasa Solveströma. Družbo na vokalih jima s čistim petjem dela Nils Molin, nadomestek Joacima Lundberga izpred štirih let. Kljub zamenjavam so Amaranthe od leta 2008 do danes uspešno obdržali harmonijo treh različnih vokalov, torej svoje bistvo, ki jih loči od ostalih. In ko smo že pri pevcih pomagačih, velja omeniti še četico gostov, ki so sodelovali pri novi stvaritvi. Vse to v nadaljevanju.

Powermetalci so posneli še en power Amaranthe plošček, ki ga neustrašno odprejo s komadom Fearless. Kot v večini pesmi je tudi tu kmalu zaznati elektronske elemente, ki jih je malce manj v Make it Better in malce več v Scream My Name. Elyze in Henrik ne zapravljata časa in se skladno z naslovom eksplozivno dereta v poslušalca. Viral in Adrenaline začneta malenkost bolj umirjeno, sta pa definitivno dva izmed bolj catchy komadov. S pesmijo Strong vajeti prevzame ženska polovica, saj Elyzi svoj krepak glas doda Noora Louhimo iz finskega banda Battle Beast.

Po The Game, pesmi s še enim zelo spevnim refrenom, sledi druga finska pomoč. V umirjeni in čustveni Crystalline z violončelom v prvi bojni liniji stoji Perttu Kivilaakso iz Apocalyptice, Elias Holmlid iz Dragonland pa svoj delež doda s klaviaturo. Ko pa ženski angelski glas potihne, nastopita singla Archangel in BOOM, pri katerem sodeluje Heidi Shepherd iz Butcher Babies. Sicer pa sta to dva komada, ki zvenita tako, da bi ju verjetno lahko umestili v kakšno računalniško videoigro. Po začetnem rohnenju in ropotanju komada Boom, ki se zdi brez repa in glave, lepo pride do izraza Nilsovo soliranje in po svoje popravi zadevo. Nič na svetu ni popolno, tudi ta album ne, kar potrjuje še naslednja pesem Die and Wake up. Sama po sebi sicer ni ne dobra ne slaba, sliši pa se kot en del, ki so ga morali »sklampati« skupaj, da so lahko izdali plato kot celoto.

Konec je bolj obetaven z Do or Die, kjer s svojo kitaro zasolira Jeff Loomis iz Arch Enemy. V single verziji komada, ki ga najdemo na omejeni izdaji albuma, se s svojimi mogočnimi growli pridruži še Angela Gossow. Del omejene izdaje je tudi priredba 82nd All The Way, ki jo v originalu izvaja Sabaton. Kljub izjemnim glasovnim razponom Amaranthovih pevcev pa je končni izdelek z growli in elektronskimi dodatki kar pod pričakovanji.

Album je vsekakor odmerek energije »za v žilo« in amaterskim-pevcem-v-avtu prijazen, saj so Henrikovi growli le začimba. Amaranthe izdelki so pisani na kožo powermetalcem in ostalim, ki si želijo odpočiti od nenehnega rohnenja. Večkrat bi sicer lahko štrom prihranili za kitare namesto za elektronske računalniške vložke. A nič na svetu ni popolno in nihče ne bo nikdar z vsem zadovoljen. Glavno je, da kombinacija švedska-Ariana – Mario-Galunič-na-steroidih – Bedanec-2.0 ostane čim dlje skupaj. Metalci bi v prihodnje radi še kakšno uro žagalsko-elektronskega fiksa.