RECENZIJE
Ambasador Rous so mlada prekmurska forest black metal zasedba, ki je lani izdala svoj prvi EP z naslovom Lejs je nej več isti. Identiteta njenih članov je zaenkrat še neznana, saj se glasbeniki v živo skrivajo za kamuflažo iz mahovja, posušene trave in odpadlega listja, s čimer vizualno izražajo to, kar naj bi forest black metal tudi pomenil. Tematsko je band posvetil svoje udejstvovanje Budincem, ali po njihovo Büdincem, oziroma Goričkemu ter njegovi naravi in zgodovini.
Z nemetalskimi elementi bandu uspe pričarati vzdušje pripovedi o tem, kakšni so najsevernejši slovenski kraji in kako je bilo tam nekoč; seveda med vojno, kakor se za metal spodobi. In da vas ne pustim informacijsko nepotešene: band ustvarja pripovedno vzdušje z nagovori in pogovori (seveda v prekmurščini), otroškim smehom, rožljanjem listja, ki se zdrobi med korakanjem po gozdu, mračnimi klaviaturami in večglasnim petjem. Z lanskim nastopom na X. Breka Festu ter pričujočim EP-jem Lejs je nej več isti so Prekmurci zagotovo dokazali, da so dobri dramaturgi in da imajo smisel za ustvarjanje želene atmosfere.
Kako pa so se Ambasadorji Rože ovekovečili v vlogi glasbenikov? Čeprav gre za mlad band, se sliši, da za njim stojijo glasbeniki z ustrezno kilometrino. Že opisano vzdušje jim zagotovo govori v prid, poustvarjeno pa je tudi na instrumentalni ravni, zaradi česar hkrati ni tako zelo moteče, da band močno koketira s temninami skandinavskih, predvsem norveških gozdov. Pri tem je zasedba nekoliko nekoherentna in se ne obremenjuje s tem, da tako rekoč skače iz enega gozda v drugega, temveč jasno in glasno črpa svoj navdih iz različnih logov, zaradi česar iz temnih globočin goričkih gozdov po eni strani odmevajo grmenje s hitrostjo avtomatskega orožja ter kriki trpljenja, po drugi strani pa si je moč predstavljati nečloveške prebivalce gozda, kako se ob jutranji zarji sprehajajo med sončnimi žarki in sencami dreves.
Ob vsej lepoti, grozoti in nalezljivosti komadov me bega samo še eno vprašanje: ali bo bandu uspelo vse opisano prenesti oziroma razširiti na polnopravni celovečerec? Bo ta potem še zmeraj deloval tako koherentno in prepričljivo? Bodo takšni tudi njegovi nasledniki ali gre pri vsem skupaj za kratkoživ projekt, ki bo stopil pred stvarnika hitreje kot muha enodnevnica, kakor se je zgodilo že marsikateri skupini iz prekmurskih gozdov?