Irrumator (Mick Kenney) in V.I.T.R.I.O.L. (Dave Hunt) izdajata studijske albume pod imenom Anaal Nathrakh kot po tekočem traku. Možakarja sta v 20 letih izdala že kar 10 dolgometražcev, kar bi v marsikaterem primeru oziroma v primeru marsikaterega glasbenika ali skupine povzročilo nemalo katero dvigovanje obrvi v zvezi s kakovostjo. Toda v primeru A New Kind Of Horror še/sploh ni tako.

Za razliko od prehodnika, odličnega The Whole of the Law, je aktualni album ponovno dosti krajši, kar v konkretnem primeru pomeni, da ne doseže niti 33 minut. A po drugi strani so intenzivni napadi na poslušalčevo drobovje temu primerno lažje prebavljivi, saj je poznanega lomastenja ponovno zelo veliko. A če bi vse skupaj ostalo pri poznanem šusu in brutalnosti, ki jo znata samo omenjena možakarja na pravih mestih ustrezno začiniti z nadvse všečno melodiko, bi pod črto kljub vsemu vse skupaj izpadlo precej mlačno. A nadaljevanje sloga, ki je bil začrtan z The Whole of the Law in ki dejansko pomeni vračanje k odličnjakom iz lastne diskografije, kot je Eschaton, še zdaleč ne bi pripeljalo do izvrstnega izdelka, kakršen je A New Kind Of Horror.

Kakor namiguje naslov sam, je najnovejši celovečerec iz hiše Anaal Nathrakh prava glasbena grozljivka, katere posamezne epizode presenetijo z banalnimi malenkostmi, ki pa predhodno vendarle niso bile prisotne. V tej zvezi seveda ne morem mimo komada Forward!, kjer nežno žensko/otroško petje zamenja polnjenje pištole v ritmu uvodnega kitarskega riffa – metalcore povsem drugače. In seveda: vse skupaj se tekom komada večkrat ponovi. Na drugačen način, čeprav povsem v slogu dvojca z Otoka, navdušujeta komada New Bethlehem – Math Death Futures in Are We Fit For Glory Yet (The War To End Nothing), saj vsebujeta zelo prijetno nalezljive klaviaturne vložke, ki poleg vokalne pestrosti komad le še dodatno razgibajo.

Da vse skupaj skrajšam in zaključim: vsak komad je potencialni hit.