Neverjetno, kako pogosto se uresniči pregovor: »Mi o volku, volk iz gozda.« Pred nekaj časa sem na Paranoidovem forumu bral debato o tem, kako je skandinavska black metal scena včasih veljala za gonilno razvojno silo ter garant za inovativnost, nakar je pred nekaj leti prišlo do decentralizacije in enakomerne porazdelitve sil po vsej Krogli. Ob prebiranju različnih mnenj sem lastne misli osredotočil na bande, ki so me v zadnjih letih navdušili in jih pred tem nisem poznal. In res je, iz nekdanje Meke ekstremne glasbe že dolgo nisem zasledil nobene nove zasedbe, ki bi me vrgla na hrbet. Nato pa mi v naročje pade EP, ki z lahkotno svežino potrdi vse zgoraj opisano.
Nemška zasedba Animo Aeger je konec januarja izdala EP, ki pritegne s prvim riffom, navdušenje pa ostaja še po petnajstih poslušanjih. EP z naslovom Fieber je tretja izdaja nemškega dueta, ki predvsem s svojimi zadnjimi kreacijami ohranja black metal sceno in glasbo ne samo pri življenju, temveč jima krepko pomaga pri razvoju. Njun prvi studijski album Impuls je sicer že kazal težnjo k eksperimentiranju, toda ideje, ki so tam predstavljene, se zdijo še nekoliko manj prepričljive oziroma so jih drugi bandi že uporabili pred njima. Glede na slavospev, ki sem ga razvijal v prvem odstavku zgoraj pa je seveda jasno, da je slika (beri: glasba) na Fieber v primerjavi s prvencem drugačna.
Edina stalnica je mešanje tradicionalnega black metala z nekoliko nevsakdanjimi glasbenimi in drugimi akustičnimi vložki, rezultat pa je šest povsem nezamenljivih in nadvse poslušljivih komadov. Sedmi komad, oziroma peti po vrsti, pa je sedem sekund tišine, ki razdeli EP na dva dela: prvi del s štirimi novimi in drugi del z dvema starima (na novo posnetima) komadoma. Dvojica za imenom Animo Aeger je na Fieber perfektno združila počasne, romantične melodije s surovim, na blast beatu temelječem šusu. Prav tako je perfektno poigravanje oziroma prilagajanje vokalov glede na hitrost in melodiko. Black metal vokali so po pričakovanjih rezervirani za hitre, umazane ali temačne dele, medtem ko so počasni in mid-tempo deli obogateni s šepetanjem, govorom in clean vokali. Vendar ne v stilu ICS Vortexa, temveč so bolj govorjeni kot odpeti. Poleg tega sta na Fieber oba člana aktivna kot vokalista, tako da občasno drug drugega dopolnjujeta, si nasprotujeta, se menjavata. In ker klaviature v black metalu tako rekoč uporabljajo že vsi, sta se Nemca odločila, da bosta refren v komadu Schabe und Kolkrabe zažvižgala. Kar sedaj zveni morda nekoliko podcenjevalno, tako sploh ni mišljeno. Gre le za nekoliko bolj nazoren opis lahkotnosti in radoživosti EP-ja v žanru, ki takšen ne bi smel biti. Ali pač?
Še nekoliko večjo kost za glodanje pa bi imeli, če bi poleg glasbe lahko pogled ali dva vrgli na besedila, saj naslovi pesmi obljubljajo obilico zabave: Schabe und Kolkrabe (Ščurek in Krokar) ter Spuck mich ins Nirgendwo (Pljuni me v nič). Fieber je torej skoraj 39 minut perfektne simbioze klasičnega in eksperimentalnega black metala, ki bo navdušila vse ljubitelje glasbe Dornenreich in Nocte Obducta, ravnodušni pa ne boste ostali tudi tisti, ki uživate svoj black metal s kančkom modernizma.