RECENZIJE

8. 4. 2020
Apocalyptica - Cell-0
Silver Lining Music, 2020
Avtorica: Tina Urek

Apocalyptica. Zasedba, ki sem jo spoznala ob koncu svojih osnovnošolskih let, ravno nekje med izidoma kultnega Reflections in samonaslovljenega ploščka. Skupina, zaradi katere sem po zaključku šestletnega programa klavirja prijela še po violončelu. In veliko raje kot sprehod po klavirskih tipkah imam še vedno sprehod po strunah. Finski trio oziroma kvartet, če štejemo še bobnarja, je Slovenijo obiskal kar nekajkrat. Križanke 2001, Rock Otočec 2003 – ja, dejansko, Metalcamp 2004, Hala Tivoli 2005 in Metalcamp 2008 – kjer sem jih tudi sama prvič videla, Cvetličarna 2011. Zadnji njihov koncert pri nas, če se ne motim, pa je bil leta 2015 v Kinu Šiška. Zgolj nekaj dni po izidu devetega dolgometražca Cell-0 pa so obiskali sosednji Zagreb. Sama se koncerta nisem udeležila, a mi ob informaciji, da je bil (ponovno) zraven vokalist Tipe Johnson, ni bilo nič kaj žal. Apocalyptica so zame namreč – in vedno bodo – instrumentalni band, ki zaradi svoje edinstvenosti ne potrebuje vokalnih dodatkov. OK, so nekatere izjeme, Bittersweet, Path in podobni biseri. Novice, da bo Cell-0 ponovno povsem instrumentalna izdaja – prva po Reflections (2003) – sem bila tako še veliko bolj vesela. Slaba ura glasbe za dušo. Če sem imela pri izidu Shadowmaker (2015) grenak priokus, tega ob novem ploščku ni. Niti kapljice.



Glede na to, da je bil album izdan že kar nekaj časa nazaj, ne bom o tem, kateri komadi so izšli predčasno in nakazali odlično pot izdelka. Je pa vsekakor treba omeniti, da je tokrat zasedba ponovno sodelovala z glasbeniki, a ne z vokalisti. Že na prvem komadu Ashes of a Modern World, ki je precej klasična stvaritev čelistov, je Tommi Vainikainen z dodatnimi bobni dosegel pravo »bojno napoved«. Če boste zadevi prisluhnili brez ostalih motenj, boste tudi vedeli, kje točno. Omeniti je treba tudi, da so skladbe pravo potovanje, ker se jih večina z vidika minutaže giblje nekje med 5 in 10 minutami. Morda je beseda skladba ali klasična skladba pri tem albumu tudi veliko bolj primerna kot recimo pri Reflections, saj so se fantje veliko bolj oddaljili od tistega električnega metal zvoka, sliši se pa veliko bolj naraven zvok in več klasike. Sicer je naslovni Cell-0 daleč od tega, vendar se pa pri slednjem to tudi v večji meri konča. Gre le za skoraj 10 minutno »shredanje po čelu«, če se lahko tako izrazim. Meni eden izmed najljubših pa je Rise, ki je res prava klasična glasba za dušo. Počasno, nežno drsenje po strunah, vibratto, ki ti seže do srca, in stopnjevanje prepletanja tonov do vrhunca. Vsekakor spominja na komade, kot sta Beautiful in Farewell.



S prav tako odličnostjo se nadaljuje album vse do konca, pri tem pa velja izpostaviti komad Fire & Ice, kjer se fantom pridruži Troy Donocley, sicer član zasedbe Nightwish. Vsekakor odlična popestritev. Kaj torej še povedati o Cell-0? Odličen izdelek tiste prave Apocalyptice, izdelek tistega, kar Apocalyptica predstavlja. Violončelo in metal. Klasika in metal. Brez vokala. Upam, da bomo v prihodnje v živo slišali in videli kvartet prav v taki obliki, saj kot na začetku omenjeno, Tipe Johnson njihove koncerte prej pokvari kot izboljša. Žal. Namestite se torej v svoj ljubi položaj na vam ljubem mestu, zaprite oči in uživajte v instrumentalni ekstazi.

SORODNE VSEBINE:
23. 1. 2020Apocalyptica / Galerija
4. 11. 2013Apocalyptica / Novice
4. 1. 2005Apocalyptica / Novice
ZADNJE OBJAVE
KONCERTI & FESTIVALI
29. 5. 2020
STREAM: Insomnium
Keikalla.fi
30. 5. 2020
STREAM: Sonata Arctica (akustični koncert)
Semilive.fi
30. 5. 2020
STREAM: Ahab
Youtube
31. 5. 2020
KoRn, Gojira
AXA aréna NTC, Bratislava, Slovaška
5. 6. 2020
ODPOVEDANO! Petroleum Beat Festival 2020
Expano, Murska Sobota
7. 6. 2020
ODPOVEDANO! Elder, Duel, High Reeper
Rockhouse Bar, Salzburg, Avstrija