Archgoat so finska death/black metal zasedba, ki pri ustvarjanju glasbe stavi na brutalnost death metala in epskost ter ritualnost black metala. Tega recepta se držijo od samega začetka ustvarjanja in od njega tudi niso odstopili na lani izdanem EP-ju. Eternal Damnation of Christ predstavlja skupek dveh pesmi, po dolžini pa le malo presega deset minut. Kar pa spet sploh ni tako zelo kratko glede na to, da je band znan prej po krajših kot daljših komadih.

Čeprav se obema komadoma takoj sliši, kdo je njun stvaritelj, se ta med seboj dodobra razlikujeta. Razen uvoda, ki prvemu Black Mass Mysticism manjka, je ta dosti bolj zapomljiv kot drugi. Zasluge za to okoliščino gre pripisati v glavnem groovy riffu, ki kot lajtmotiv pomaga poslušalcu pri tem, da si celoten komad bolje in hitreje zapomni. Sicer je tudi glavni riff istoimenskega komada Eternal Damnation of Christ dokaj zapomljiv, toda celoten komad je neposrednejši in bolj usmerjen v hitrost, zaradi česar ga je težje razlikovati od bandovega preostalega ustvarjanja. Black Mass Mysticism pa je po drugi strani kljub vsemu dosti bolj počasen in ritmično razgiban, zaradi česar mu tudi osebno dajem prednost.

Pod črto so Archgoat ustvarili še en izdelek, kakršnega se od njih pričakuje. Ker je bilo razlikovanje njihovih komadov zaradi podobnega osnovnega ritma že v preteklosti težavno, dotični EP s tega vidika ne izstopa, temveč zagotavlja že poznani način zabave, ki ga (po mojem) bandovi sledilci tudi ne bi želeli zamenjati.