Armored Saint so bili spregledani v 80-ih, nerazumljeni v zgodnjih 90-ih, nato je Bush odšel v Anthrax, band pa je »počival«, dokler se Vera in Bush nista odločila reinkarnirati starega duha svetnika. Svetnik v oklepu je tisto, kar je »sveto« v metalu predstavljal na najboljši način, a zaradi dejstva, da jih ni bilo možno uvrstiti v točno določeno grupo skupin v 80-ih, na žalost nikoli ni videl finančnih nagrad, ki so jih nekateri sotrpini kovinske vojne pred 30 in več leti zagotovo. Carpe Noctem je zvočni prikaz skupine v zadnjih letih, in da, Armored Saint zvenijo bolje kot kadarkoli.
S pomočjo kampanje Pledge Music so si fantje izborili finance in posneli live album na evropski turneji, ki je vključevala tudi megalomanski Wacken Open Air. Na koncertu sem bil prisoten, in definitivno lahko potrdim, da so avdio popravki ultra minimalistični. Band je v top formi, kar dokazuje filigranska izvedba vseh komadov, ki so odigrani (in odpeti) na izredno visoki ravni. Skozi klasike (na žalost manjka nekaj »zaželenih« in manj znanih iz nadodličnega Symbol of Salvation) svetnik priorje tudi do zadnjega studijskega albuma »Win Hands Down«, ki ne zaostaja za klasikami. Nesmrtna March of the Saint in ena izmed najbolj znanih Last Train Home sta nedvomna highlighta ploščka, ki je nazorni prikaz dejstva, da katerakoli metal skupina svojo veljavo najlažje pokaže in dokaže v živo. Busheva kontrola ranga glasu je neverjetna, in eden najbolj podcenjenih metal pevcev tu zares sije v vsej svoji veličini. »Live« albumi so bili v zlatih časih vstopnica do uspeha in veličine (Made in Japan, Tokyo Tapes, Live After Death …), v zadnjih dveh desetletjih pa je umetnost »živih« albumov malodane pozabljena. V upanju na še več podobnih klasičnih in živih kreacij!