James Malone je bil eden tistih otrok, ki radi veliko ustvarjajo s pomočjo svojih igrač, vendar se mu je v življenju zgodila krivica, ko so mu starši vse igrače zaplenili. Starši so ga kaznovali z nakupom violine, ki jo je moral vaditi sleherni dan. Frustracije iz otroštva so se s časom poplačale. Kupil si je električno kitaro in začel poslušati death metal, staršem pa vsakič, ko so mu zatežili, da naj neha igrati, pokazal sredinca.
Leta 2004 je izšel album A Celebration Of Guilt, ki je že s prvim riffom potrjeval Malonovo izredno domišljijo. Drugi album United in Regret je bil vse prej kot uspešnica – enostavno ni bil tako prepričljiv. Kmalu po tem se je razšel s takratnim bobnarjem. Ostal je čisto sam, vendar si je z dvema albumoma pridobil velik ugled.
Malone se je odločil za drugačno potezo. V skupino je vzel 3 stalne člane, in sicer kitarista Ryana Knighta, bobnarja Darena Cesco in basista Noaha Martina. Za tem je sledil podpis z založbo Nuclear Blast, ki bo končno lahko trdila, da so pod okrilje dobili ekstremni bend. Pri pisanju albuma so sodelovali vsi člani, tako da album ni produkt samo Malonovih idej.
We Are The Nightmare se odpre z istoimensko skladbo, ki postreže z obilo tehničnosti in brutalnosti, pa tudi melodičnost ni zapostavljena. Vendar to ni še nič, ker so vse skladbe odtrgane do kraja. Soliranja je ogromno. Malone in Knight izmenično "tekmujeta", kdo bo izpeljal bolj kompleksno solažo. Osredotočena sta predvsem na tappinge in arpegiote ali pa kar oboje skupaj. Občasno jima "uide" tudi kakšen catchy melodičen riff. V glavnem pa se v soliranju sliši neoklasični stil, ki je bil verjetno povzet po Yngwie Malmsteenu. Močan vpliv na Malonove simfonično obarvane solaže pa je verjetno imela violina, ki jo je igral pred kitaro. Še en norec v Arsis je bobnar Daren Cesca, ki dokazuje svoje spretnosti z obilo blasti, uporabo dveh snarov, kompleksnimi pedali, za dodatek pa izpelje kakšno jazzovsko foro. V ozadju ostaja le basist, ki ga je sama produkcija omejila, da njegove linije ne izstopajo. Ko imamo pretiravanja s strani inštrumentov dovolj, se tu pojavi še Malonov vokal, ki naj bi bil black metalsko obarvan, vendar bolj spominja na kombinacijo med Tomasom Lindbergom in Jeffom Walkerjem.
Z We Are The Nightmare je Malone podrl vse dvome, da naj bi mu po prvencu zmanjkalo idej. Sodeč po riffih prvenca ni presegel, vendar je toliko večji poudarek na soliranju in bobnarskih norostih. We Are The Nightmare je produciral Zeuss (Shadows Fall, Hatebreed), ki je album odlično popedenal, a vendar bobni zaradi prekomernega trigeriranja zvenijo preveč plastično. Kakorkoli že, nič ni popolno, a za leto 2008 je We Are The Nightmare zelo dober kandidat za album leta.

Primož