Ne bom se spuščal v razlago, zakaj morate, če ste pristaš death metala, poznati Asphyx. So eni izmed najzgodnejših evropskih death metal stvorov in so krulili in razbijali še preden se vas je večina zavedla, da obstaja na svetu nekaj več kot Chateau ali Lonček Kuhaj.
Nizozemska naveza, ki se je kakšno leto nazaj vrnila z albumom Death … The Brutal Way, je lani v Nemčiji slavila svoj dvajseti rojstni dan. Posnetek je bil nenačrtovan, a na srečo se je stvar posnela in brez kakršnega pretiranega poseganja (razen s strani Dana Swanöja, ki je potem naredil audiomiks in mastering) pravkar izšla pri založbi Century Media, ki je ponovno oživljenje metalce prevzela pod svoje okrilje.
Asphyx danes tvorijo legendarni vokalist Martin van Drunen (ex- Pestilence, ex- Bolt Thrower itd.), kitarist Paul Baayens, basist Alwin Zuur in bobnar Bob Bagchus. So malce hitrejši kot nekoč, a še vedno prisegajo na čudoviti death/doom, ki je v grozljivosti in death metal vzdušju tako superioren napram modernim zvarkom, kot recimo Romerovi Zombiji v nasprotju z modernimi zombiji, ki celo tečejo (o tem bi se tudi dalo pisati, a tu raje ne bom).
Plošča je živa in tako močna in dobra, da imaš občutek, da si v mosh pitu v dvorani, kjer še nekaj sto manijakov, ki prisega na »old -school death … the brutal way« nori, se zabija, pada po tleh in izgublja sluh ter razsodnost. Mega! Komadi so močni, masivni, prava paša za stara in mrtva ušesa. Band zveni kot se šika, še posebej pa je tu zakon Martinov vokal, ki je neopisljivo grozljiv. Solaže niso zafušane, boben udari v pravem trenutku, bas ga seka, občasno pa zapoje še kak udeleženec krvavega rituala, ki je našparal nekaj evrov za ta majestični špil.
Edini hibi sta povezovanje programa in dolžina izdelka. Povezovanje programa je namreč v nemščini (ja, Martin kot dolgo časa živeči v Nemčiji obvlada ta jezik v nulo, pa tudi koncert se dogaja v Nemčiji) in če je vaša nemščina le toliko zadovoljiva, da razumete dialoge v filmih Gine Wild, ste opleli. No, saj se na trenutke precej dobro razume, kaj hoče band povedati, a po drugi strani je stvar malce distancirana. No, vsaj besede »fucking« ne boste slišali v vsaki sekundi (take that, Alexi!) in ni sledu butastim govorom tipa »smo že kej začupal danes?«. Uh!
Dolžina izdelka? 110 minut. Uro in štirideset minut. OK, Iron Maiden preživiš, celo Manowar lahko gledaš 110 minut, a 110 minut – čeprav legendarnega – death metala? Malce težko. Sem Asphyx fan in rad imam njihovo glasbo in pesmi, a tole je že rahlo preveč. Že po koncu prvega CD-ja imaš počasi vsega dovolj, potem pa je tam še en CD. Suffer for death metal … the brutal way!
A tudi to se da preživeti. Roko na srce, ta album je vse, kar si častilec pravega old-school evropskega death metala želi – zdaj pa pojdite, kupite, zagrnite zavese in gasa! Death … the brutal way! Če vam zgolj zvočna slika ni dovolj, si omislite še DVD različico, ki bo vašega evro prašička stala nekaj kovancev več. Urgh!

Ivan