Ponovno po štirih letih se norveški Aura Noir vračajo z novim studijskim albumom. Out To Die je njihov peti po vrsti, na njem pa se nahaja osem black/thrash rušilcev. Skupino sestavljajo trije člani, in sicer Aggressor (vokali/kitare), Apollyon (vokali, bas, bobni) ter Blasphemer (kitare). Pri poznavalcih norveške black metal scene so našteta imena zagotovo izzvala nekaj asociacij oziroma jih spomnila na druga imena omenjene scene. Govora je o velikanih Mayhem, kjer je Blasphemer igral kitaro skorajda petnajst let, o nesmrtnih Immortal, kjer Apollyon od leta 2006 prav tako igra bas kitaro, ter drugih zasedbah, kot so Dodheimsgard, Cadaver, Satyricon, Gorgoroth, Dimmu Borgir ali Ulver, pri katerih je včasih večinoma deloval Aggressor in pri nekaterih tudi Apollyon.
In zakaj so vsi ti bandi pomembni oziroma kaj imajo vsi ti bandi skupnega z Aura Noir razen članov? Vsi so unikatni! Če na svetu obstaja njim podoben band, potem je ta zagotovo nastal za njimi. Aura Noir so nastali leta 1993, takrat je Aggressor deloval še sam. V času razcveta drugega vala black metala se je odločil, da bo delal in pisal black metal, ki je podoben tistemu iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. Tako tudi ne čudi, da je Aggressorju v začetku novega tisočletja uspelo prepričati Fenriza (Darkthrone), da je kot gostujoči vokalist sodeloval na kompilaciji Increased Damnation (2000) ter albumu The Merciless (2004). Sicer pa EP z naslovom Dreams Like Deserts (1995) izdata Aggressor ter Apollyon skupaj, medtem ko je trojica na prvencu Black Thrash Attack (1996) že združena. Prvenec se je povsem držal naslova, metal pod imenom Aura Noir je bil (in je še zmeraj) mračen, umazan, hiter, direkten in enostaven. Ker je band kasneje izdal album z nekoliko bolj eksperimentalnim pristopom, je moje zanimanje zanje povsem upadlo. Do leta 2012 in Out To Die. Sicer me v tem trenutku še čaka domača naloga, poslušanje tretjega (The Merciless, 2004) in četrtega albuma (Hades Rise, 2008), zaradi česar ne morem ponuditi primerjave z njima. Vendar to tudi ni potrebno, saj zadošča primerjava s prvencem. Zdi se namreč, da se Aura Noir v šestnajstih letih od izdaje tega sploh niso spremenili. Takšen (ne)razvoj ima seveda vsem znane prednosti in slabosti, sprejemanje novega albuma pa je na koncu odvisno od odnosa do predhodnika. Je bil ta dovolj všečen, da njegov naslednik ne potrebuje korenitih sprememb? Ali je bil ta morda tako dober, da band z novim albumom enostavno mora začeti pisati povsem novo poglavje v svoji diskografiji? Osebno se zaradi nepoznavanja dveh albumov nagibam k prvemu vprašanju in menim, da bo Out To Die povsem zadovoljiv okuse ljubiteljev nekomercialnih »old-school« zvokov.