Po dobrih treh letih premora se nam končno obeta nova mojstrovina ameriškega kvarteta Baroness. Leta 2012, le mesec dni po izidu odmevnega albuma Yellow & Green, so fantje v Angliji na promociji sprva omenjenega, takrat novega, albuma doživeli hudo nesrečo. Na srečo ni bilo smrtnih žrtev, vendar pa sta zaradi hudih poškodb skupino zapustila dva člana. Skratka, Purple je njihov peti studijski album v spremenjeni zasedbi, ki ga je ta ustvarila pod vodstvom producenta Dave Fridmanna, ki je med drugimi sodeloval s skupinami, kot sta MGMT in Tame Impala. Tako kot predhodniki tudi ta naslov albuma kohezivno nosi ime po barvi. Gonilna kreativna sila skupine John Baizley je za neki intervju dejal, da je razlaga, zakaj izbirajo imena albumov po barvah, silno enostavna – enostavno so poiskali preprost koncept, razširljiv na več plošč. Obenem pa je ideja barve dobra izhodiščna točka pri stvaritvi naslovnice. Konec letošnjega septembra so Baroness izdali prvi single plošče z naslovom Chlorine & Wine, skoraj sedemminutno balado, ki s svojo dinamiko izstopa iz povprečja in jo zlahka lahko uvrstimo med top tri komade kasneje izdanega celotnega albuma. Za razliko od prejšnjih plat Purple rahlo skopari z naborom komadov, saj je za slabo polovico krajši od prejšnje izdaje, se pa pozitivno odkupi z večjo mero agresivnega vajba. Celoten album dobro predstavi že kar prva pesem Morningstar, ki po dobrih desetih sekundah začetne tišine začne parati ušesa s težkimi riffi, ki smo jih bili navajeni slišati že na prvi plati Red. Album s svojim pečatom obogatita nova člana, kar se še posebno dobro sliši v komadu Shock Me, ki z nekakšnimi 80's retro klaviaturami otvori pot mogočnim bobnom ter kitaram. Stvar je slišati zares posrečeno. Nato sledi Try to Disappear – komad, ki na tem albumu najbolj izstopa, a le zaradi izjemno catchy refrena.
Preostanek plošče sledi podobnim ritmom, neprevidljivim melodijam kitar, ki pa se lepo razvijajo in med seboj dopolnjujejo. Umirjenost slednjih kar pogosto prekinejo težki riffi ter mogočni vokali, ne manjkajo pa celo skupinsko zapeti refreni, ki v toku plate postanejo značilni zanjo. Intenzivnim instrumentalnim prehodom se včasih prikradejo synth klaviature, ki lepo zapolnijo praznino in ne izpadejo kičasto, kar se lahko hitro zgodi. Purple je nekakšna kombinacija miline, slišane že na predhodnem Yellow & Green, in dodatkov jeznih sludge elementov, izvzetih s plat Red in Blue. Poznavalci Baroness bi morali to ploščo vzljubiti brez težav, novi poslušalci pa bodo potrebovali par večkratnih celovitih poslušanj, da se zadeve nalezejo. Album definitivno ni »comeback« album, je zgolj novo poglavje v njihovi karieri, ki jo zaznamuje nekaj svežine novih članov ter iskanje novih kombinacij starih elementov. S plato Purple Baroness pokažejo potencial in dokažejo svojo odločnost in vztrajnost, da jih nič ne more ustaviti – niti skorajšnje srečanje s smrtjo. Vredno poslušanja.