Beneath The Storm je slovenska doom/grunge zasedba, ki je sestavljena iz enega člana. Po postopni glasbeni transformaciji se je Shimon zaenkrat ustalil pri rockovsko ali grunge obarvanem doom metalu, medtem ko sta njegova prva dva albuma temeljila na žanru funeral doom in tretji na sludge doom metalu. Od štirih albumov, kolikor jih obsega bandova diskografija, poznam izključno zadnjega Lucid Nightmare, a za skromno primerjavo teh sem si pomagal s Shimonovimi opisi, ki nam jih je ponudil med nedavnim intervjujem.
Podobno kot pri ostalih albumih je tudi zgodba na aktualnem ploščku dokaj enostavna ali rečeno z drugimi besedami: komadi so si med seboj zelo podobni, zato lahko kot reprezentativnega izberemo katerega koli in vsakomur bo takoj jasno, kako zveni stvar v celoti. Iz tega razloga se tudi ne bom posluževal opisovanja ali navajanja posameznih komadov, saj bi to bilo povsem nesmiselno. Od desetih štiklov bom izpostavil samo enega, in sicer Atrocious Dreams. Gre za filmski izsek, po vsej verjetnosti iz grozljivke (sam nisem uspel ugotoviti, katere, a glede na tematsko osredotočenost albuma je tako še najbolj logično), ki ustvarja tisto tipično napeto vzdušje preden se v filmu zgodi nekaj groznega.
Atrocious Dreams sem izpostavil, ker je edini neglasbeni komad, in ne zato, ker bi bil kot filmski izsek nekaj posebnega. Teh je na albumu več, vendar v manjšem oziroma krajšem obsegu, v glavnem so uporabljeni kot nekajsekundni uvodi v komad – kakor to pač počnejo tudi številni drugi bandi. In tako kot je to značilno za številne druge skupine, tako tudi Beneath The Storm oziroma Shimon s filmskimi izseki ustvarja mračno in temačno vzdušje, ki se nato nadaljuje in razvija v grunge komadih (na teh mestih vas pozdravlja Curt Cobain s svojo Nirvano) s težkimi doom ritmi. Posebnost albuma pa kljub vsemu niso počasni doom ritmi, saj ti nikoli niso bili nobena novost, temveč zvok, ki ga je ustvaril Shimon. Medtem ko se zna marsikdo obregniti ob dejstvo, da se celotna zgodba po nekaj komadih začne ponavljati, to po drugi strani pomeni, da je svojevrsten zvok vseprisoten. Kdor torej zna odmisliti repetitivnost in monotonost komadov, bo znal dodobra uživati v svežem zvenu, ki primarno odlikuje Lucidne Nočne More.
Za zaključek pa še ena »offtopic« misel: Po dolgem času je spet napočil trenutek za glasbeno debato z mojim Sogovornikom, tokrat o slovenski sceni. Ker sem bil takrat ravno sredi odkrivanja pričujočega albuma, sem mu tega seveda priporočal v poslušanje. Po kratkem premisleku sva oba sočasno prišla do ugotovitve, da je res neverjetno, koliko kakovostne glasbe proizvajajo glasbeniki na območju naše male podalpske oaze. V takšnih trenutkih sem resnično ponosen, da sem Slovenec.