Bölzer se imenuje dvojec iz Švice, ki je predan najmračnejši kovini, ki jo na svojstven ritualističen način plemeniti s smrtjo in pogubo. Ali povedano drugače: dvojec Bölzer preigrava doomish black/death metal, ki se atmosferično naslanja na šamanske rituale (intermezzo Æstivation me recimo vedno znova spomni na scene iz filmske uspešnice Indiana Jones). Na ta način pripovedujeta Bölzer svoje glasbene prigode od leta 2012, čeprav sta se HzR na bobnih ter KzR na vokalu in kitari podala na skupno pot že dobra štiri leta prej. Začetni čas brez studijskega udejstvovanja je dvojec porabil za to, da dodobra premisli, kakšno glasbo želi servirati že vsega dobrega in slabega vajeni in tako posledično seveda tudi zelo izkušeni publiki.

Ko sta možakarja končno vedela, kako hočeta zveneti in kaj želita s svojo glasbo povedati, sta udarila na sceno kot strela z jasnega. Najprej sta že omenjenega leta za pokušino ponudila demo posnetek, nakar je dve leti zapored sledila izdaja po enega EP-ja, s katerima se je dvojec Bölzer takoj ustrelil med zvezde ekstremne metal scene. To sta seveda bila EP-ja Aura in Soma, o katerih se je razpisal Gregor. Navdušenje je bilo na vrhuncu, toda poslušalstvo je neizprosno želelo več, natančneje prvi studijski celovečerec. In tako se je tudi zgodilo, ta je kmalu ugledal luč sveta, a požel skorajda več negativnih kot pozitivnih kritik. Poslušalstvo, ki je bilo (raz)vajeno posebnosti obeh polvečercev, ni znalo ceniti zadnjega ploščka, s katerim sta Bölzer sklenila začeto trilogijo.

A Švicarja se nikoli nista pustila zmotiti na svoji poti, po kateri korakata pogumno in vzvišenih glav. Z glasbenega vidika to pomeni, da smo z EP-jem Lese Majesty dobili še en izdelek, ki se mu že na prvo uho sliši, kdo je njegov idejni oče. Kot sem že omenil, je švicarski duo z albumom Hero zaključil eno zgodbo, medtem ko je z aktualnim polvečercem začel pisati novo. Ta seveda še zmeraj trdno stoji na pred sedmimi leti položenih temeljih, le da je delovanje Švicarjev v zadnjih treh letih po Heru postalo še bolj avantgardno. V praksi oziroma glasbi se to odraža z bolj razvlečenimi oziroma daljšimi kitarskimi riffi, ki dodatno poudarjajo ritualnost. Pri izražanju ravno te ritualnosti na Lese Majesty vedno pogosteje pomagajo clean vokali, ki pa sicer že prej niso manjkali. Povsem logično se na podlagi opisanega potem tudi zdi, da so komadi ostali epsko dolgi, medtem ko je zanimivo opazovati zamenjano vlogo bobnov in kitare. Na predhodnih izdajah, ki so v povprečju bile nekoliko hitrejše, so kitare delovale v vlogi vlečne sile, medtem ko so na Lese Majesty ravno bobni tisti, ki stopijo iz ozadja, so hitrejši in se počasnejšim kitarskim ritmom ne pustijo zavirati. To je moč opazovati pri uvodnem A Shepherd in Wolven Skin in zaključnem Ave Fluvius! Danu Be Praised, medtem ko predstavlja Into the Temple of Spears – komad z ločenim introm Æstivation – s svojim neposrednim glavnim riffom najmočnejšo vez z bandovo predhodno diskografijo.

Na podlagi opisanega lahko torej samo upam, da bom uspel pojutrišnjem v Bohinjski Bistrici na festivalu Winter Days of Metal začutiti vso bandovo energijo, ki vsakič v močnih sunkih prihaja iz domačih zvočnikov.