Bölzer je dvojica Švicarjev, ki me je v zadnjem času popolnoma navdušila z večplastnim in unikatno zvenečim black/death metal koktejlom. Tega zasedba letos servira s »takratkim« ploščkom Soma, poimenovanim po opojni pijači, ki je bila v starih Indo-iranskih kulturah uporabljena v obredne namene. In tudi glasba na tem ploščku je zasvojljiva, umsko dojemanje spreminjajoča ter mistična.
Skladba Steppes se začne z značilnimi zvenečimi in razpotegnjenimi riffi, ki vzpostavljajo neposredno povezavo s prejšnjim EP-jem Aura. Ti riffi režejo čez death metal podlago, kakor iz daljave pa donijo vokali, ki so dialog razjarjenega pretenja nadnaravnim in naravnim silam, globokega gromenja in žebrajočih zarotitev. Kakor namesto refrena pa na sredini po breakdownu udarijo še bolj dodelani in izpopolnjeni »fanfarski« riffi. Ti so popolnoma originalna iznajdba švicarskega dvojca, njihov prototip so Bölzer patentirali na prejšnjih izdelkih, tu pa je že prignan do višav.
S sledečim Labyrinthian Graves pa so se Bölzer lotili kolosalne, skoraj trinajstminutne kompozicije. Ta se začne s počasnim, a stopnjujočim tempom, ki skladbo zavija v kopreno mistične atmosfere, dokler ta ne izbruhne v rušilne hitrosti. Skozi celotno minutažo skladba preseneča z menjavanji tempa, ritma ter tudi samega vzdušja, ki variira od melanholije, obupa in gneva pa do besa in vzvišene oholosti. Med tem postreže mnogo nenavadnih kitarskih melodij, zaključuje pa se z ambientalnimi klaviaturami, ki so kakor vzete iz dokumentarca o nastanku vesolja. Te poslušalca pomirijo in ga pripravijo na oglušočo tišino, ki se pojavi ob ustavitvi ploščka.
In ta prehiter konec glasbene opojnosti je slabost dosedanjih izdaj zasedbe Bölzer. Vse skupaj ravno zadoščajo za album konkretne in spodobne minutaže. Morda smo postali že preveč pohlepni, a kakor vsak zasvojenec zahtevamo vedno večjo dozo. Zato tresoči že nestrpno čakamo na celovečerni prvenec.