Domača folk metal zasedba Brezno je ena izmed zadnjih, ki je lansko leto izdala studijski album. Nekateri pravijo, da najboljše pride na koncu. Kar se tiče slovenskih izdaj, ki sem jim namenila čas lansko leto, je Kri definitivno ena izmed najboljših, če ne celo najboljša. Za vse tiste, ki zasedbe ne poznate, je morda pomemben podatek, da so fantje in dekleti na slovenskem metalskem bojišču od leta 2007. Vmes so zamenjali kar nekaj članov, najbolj burna pa je bila verjetno menjava vokalistke. Leta 2010 so v originalni zasedbi (če me spomin ne vara) izdali EP Viharnik, ki so ga posneli v studiu v Medvodah. Zakaj to omenjam? Poleg spremembe članov, so se Brezno odločili tudi za drzno potezo in album v celoti posneli in ustvarili sami. Kot glasbena producenta sta se preizkusila basist/vokalist Mitja Usenik ter bobnar Matej Hrustek, pri snemanju pa je imel poleg Mitje glavno besedo kitarist Luka »Lux« Žnideršič, ki se je zasedbi pridružil leta 2011. Za miks in mastering je prav tako poskrbel Mitja, tako da vsaj Brezno razbijajo mit, da basisti tako ali tako ne delajo nič. Poleg glasbenega dela pa se je band odlično izkazal tudi z ustvarjanjem grafične podobe ovitka in knjižice, v kateri boste našli tudi besedila vseh komadov. Ta so seveda v slovenščini, kot se tudi (vsaj) za band take zvrsti spodobi.
Torej, hitra primerjava Viharnika in Krvi? Kot noč in dan, ali obratno, odvisno, kaj imate raje. Res je, da je minilo kar nekaj let in da bi verjetno tudi plošček, posnet v studiu, zvenel veliko boljše kot EP, pa vendar so potrebne vse pohvale fantom in dekletoma, ki so opravili odlično delo. Ne le perfektna obdelava zvoka, temveč tudi odlično vmešavanje vseh simfoničnih/klaviaturskih delov, ki vas bodo morda popeljali v svet Gospodarja prstanov, Igre prestolov, Skyrima, Vikingov ali pa svojega posebnega domišljijskega sveta. Mene definitivno so. Ne samo, da sem v pesmih velikokrat slišala Ensiferum (predvsem njihovo začetno ustvarjanje – in ta kritika je zelo pozitivna), v glavi sem dobila tudi slike bojišč in tako okrnjene kot neokrnjene narave. Odlično! Kar se tiče samih komadov, pa Kri ponuja štiri instrumentalne pesmi (intro, outro in dva interluda) ter osem vokalno-instrumentalnih. V nebo, Žanjica in Glasnik so preurejeni ter na novo posneti (lahko ste jih slišali že na Viharniku, a so tokrat izjemno boljši); Bitka, Dolina pogubljenih, Solze, Krst ter Izdana legija pa so povsem novi, slišali pa ste jih seveda lahko na katerem izmed njihovih koncertov. Vseh komadov ne bom posebej razčlenjevala, a se mi vseeno zdi več kot vredno izpostaviti dva. Prvi je balada Solze. Skorajda petminutna tragiromantična mojstrovina vas bo pustila (pozitivno) pretresene ob prav vsakem poslušanju. Ne le odlične melodije in naraščanje napetosti v pričakovanju razpleta, temveč bo tudi vokalna združitev vokalistke Sare Jeremić in basista Mitje v vas pustila željo po večkratnem poslušanju. Drugi presenetljivo dober pa je skorajda osemminutni Krst, kjer se vokalista izkažeta tako posamezno kot združeno. Da pa ne bom hvalila le vokalistov, je pri dotični skladbi potrebno pohvaliti tudi kitarsko soliranje in samo sestavo komada, ki pove odlično zgodbo. Za le-to pa si boste morali vzeli čas in prisluhniti albumu.
Če potegnem črto skozi celoten izdelek, bom rekla le nekaj. Poslušala sem ga verjetno že vsaj petnajstkrat, pa še ga bom. Skoraj vedno se najde kakšna malenkost za negativno kritiko, tokrat pa moram narediti izjemo. Resda smo vsi mislili, da bomo morali na album čakati tako dolgo, kot čakamo na karkoli od Wintersun, pa vendar je zasedba dobila Kri dovolj hitro, da ni umrla. Ali pa smo Kri dovolj hitro dobili vsi mi? Kakorkoli, poklon si zasluži vsak izmed članov, jaz pa končujem pisanje v upanju, da bo zasedba ostala dovolj trdna in zmagala vse bodoče bitke, da bomo lahko v roke dobili še kakšen album.