Zasedba Brutart je v mojih očeh oz. bolje v ušesih zmeraj bila precej težak piškotek. Njihova glasba ni enostavno poslušanje, v živo ali na CD-ju, za Brutart si je treba vzeti čas. Treba je iti od skladbe do skladbe, kot če bi bil v gurmanski restavraciji, kjer ti vse tiste jedi vzbujajo le malo asociacij. Veš, da so dobre, toliko pa stvar že poznaš, a moraš iti počasi po meniju, od jedi do jedi, v slučaju Brutartovega prvenca Mimic pa od skladbe do skladbe.
Zakaj primerjava z gurmanskim menijem? Najprej, ker je Brutart vsaj v Sloveniji nadpovprečen in izstopajoč bend, torej gurmanska jed, za tiste, ki iščejo nekaj več, pa redka poslastica. Referenca z menijem pa je prisotna takoj, ko vidite, kako izgleda celoten paket. Lahko povem, da v življenju še nisem videl CD-paketa, ki bi zgledal tako kot Brutartova plošča Mimic. Opremljen z čudovito grafiko Vesne Rodman, poln lepo zapisanih besedil, dolg kar 11 pesmi, je Brutart obrok, ki je iz težko prebavljivega, suhega piškota prerasel v čudovit, recimo, muffin. Vizualno in vsebinsko bogat obrok.
Glasbeno me Mimic spomni na EP zasedbe Revenant, ki je nosil ime Overman in se je izgubil nekje med nikoli izdanimi umetninami. Dinamične skladbe, zanimivi ritmi, izstopajoč vokal, vse to pa precej poslušljivo in tako kohezivno/koherentno, da je kar joj! Fantastično. Vokalno me spomni Blažev vokal na nekakšen gorefestovski growl prepuščen skozi morbidangelovsko "Where The Slime Lives" obarvani vokal. Blaž je jasen v izgovorjavi, dobro interpretira besedila, zna se prilagoditi določenemu razpoloženju ali pa načrtovanemu trenutku, katere pogojuje izredno natančno izdelana glasba. Najboljša primera sta mi vsekakor začetek pesmi Fade, kjer Blaž zveni kot vojska, ki maršira v totalni masaker in pri tem čuti in verjame, da bo preživela, da bo triumfalna, vendar se razsežnosti vokala kljub navidezni in pri določenih ljudeh morebiti občuteni enodimenzionalnosti vidijo pri pesmi Delirium. Krik "Father, I'm Sorry" je pretresljiv in zadene v dušo kot ledena puščica.
Če se vrnem h glasbi, ne morem mimo odličnega bobnarja Sebastjana (ki tudi nudi vokale, a žal ne morem določiti kje), katerega poslanstvo je čim manj se ponavljati v tehnikah in ritmih in ki vam bo še najbolj (navidezno) enostavno stvar zakompliciral in obogatil, a pri tem ne bo izpadel odvečen ali presran. Pri poslušanju te ritem sekcije dobiš občutek, da je igranje tega najlažja stvar na svetu. Bravo! Močno podcenjen in nepoznan si Sebastjan vsekakor zasluži večjo razpoznavnost med tolkalci. Poslušajte si Termites ali pa Fabric Of Illumination. Prej omenjeni Blaž in Andrej sta tudi kitarista, katerih delovanje pa težko opišem. Mene osebno stvari spominjajo na mix med death metalom zgodnjih devetdesetih s pridihom dooma, brez odvečnih melodičnih bedarij in neumnih solaž. Spominja na prej omenjeni Revenant, Celtic Frost, Entombed, Gorefest in verjetno še kaj več. Zvok plošče je izredno dober, le bobni imajo malce preveč moderen in preveč "lep" zvok, kar se mi zdi, da je že "trademark" Dalija iz Dusk Delight. Če sklenem dober obrok in si natočim še kozarček dobrega vina, lahko samo povem, da je Brutart definitivno ponudba, ki je ne smete spregledati. Mimic bo nahranil vaše čute in vašo dušo. Pa dober tek!

Ivan