Bržkone je večina predvidevala, da so domači death metal posebneži Brutart po daljnega leta 2008 izdanem prvencu vrgli bobnarske palčke, trzalice in glasilke v koruzo. Vendar se je izkazalo, da se skupina ne uvršča med muhe enodnevnice, za katerimi ostane le ena zaprašena plošča med kolekcijo in pajčevina v spominu. Med dolgoletnim zatišjem so fantje zgleda premlevali ideje, jih pilili, brusili in cmarili. Stvaritev je plošča, Wear My Skin poimenovana.

Tokrat so Brutart bolj brutalni kot artistični, in to v dobrem smislu. Skladbe so direktne in udarne ter brez pomehkuženih olepšav, kot so introti, atmosferične pasaže ali progresivne »predrkancije«. Že uvodni Evil Eve brez opozorila useka, kakor brca v piščal in pljunek v obraz. Konstrukcija skladb je večinoma enostavna, podrejena grmečim Blaževim vokalom ter udarni ritemski podlagi. Kitarski riffi praviloma poudarjajo omenjeni ritem, ki tolče neumorno kakor mehanično kladivo v železarni. Vendar na srečo s prefinjenimi prehodi ter raznolikostjo glasbo dvignejo nad nivo spremljave pijanega mosha ali pretepa na vaški veselici. Wear My Skin kot celota deluje monolitno, povezuje jo praviloma srednji tempo skladb. Melodičnosti tu ni veliko, še največ jo začinja skladbo Hollow Heights. Čeprav Brutart opozarjajo, da so v glasbo vtkali tudi nekaj prvin iz drugih novodobnih zvrsti, kot so recimo post-rock, na srečo nobena od teh ne parazitira samega pretoka glasbe ali izstopa kakor mozolj na nosu. Tako je tudi recimo govor sredi Suffer in Silence povsem upravičen in na ustreznem mestu. Ritmično žebranje v Devils Thrill pa je sploh eden od vrhuncev albuma. Velik del pozornosti pritegnejo tudi zelo zapomnljivi refreni.

Odlična artikulacija pevca omogoča, da tudi brez branja besedil razločimo, da nam Brutart pripovedujejo o resnejših tematikah in ne strašljivih zgodb o fantastičnih bitjih ali o človeški anatomiji. Zaradi psihološkega ogledala, ki nam ga nastavljajo, ter rahle družbenokritičnosti jih ne moremo uvrščati med lahkotne ansamble, ki bi jih vrteli na naslednji zabavi. Je pa pričujoči izdelek vsekakor bolj povezano skomponiran, lažje poslušljiv in nasploh boljši od prvenca. Splača se ga preveriti v živo ali v objemu domačega naslonjača.