Povsem v nasprotju s svojim imenom Calm Hatchery ne preigravajo nič kaj mirne muzike, pač pa rušilni death metal. Poljska, iz katere prihajajo, se že dolgo ponaša s produciranjem izvrstnih primerkov tega glasbenega žanra, med katerimi bi moral vsak ljubitelj težkokovinskih zvokov poznati vsaj Vader in Behemoth. Slednji skupini Calm Hatchery prispevajo tudi nekaj navdiha pri tvorjenju njihove glasbe. Ti vplivi pa na srečo niso tako radikalni, da bi zabrisali njihovo lastno identiteto, kakor se je to zgodilo Hate.
Fading Reliefs je že tretji album te skupine, a na žalost sta El-Alamein in Sacrilege Of Humanity mojim ušesom ostala nepoznana, tako da ne morem kaj dosti povedati o glasbenem razvoju skupine od začetka pa do danes. Je pa jasno, da je Fading Reliefs prežet z obilico orientalsko zvenečih kitarskih melodij, kakršne bi jim zavidali še Nile. Skladbe na albumu so raznolike tako po tempu kakor po tematiki, ki se razpenja med misticizmom, vojnim uničenjem pa do eksistencialističnih vprašanj. Ustrezno s tem so skomponirane tudi skladbe. Osnova je death metal podlaga kompleksnih bobnarskih ritmov in z riffi, povzetimi po floridski šoli in poljski tradiciji. Ti riffi sami po sebi ne izstopajo preveč, saj so dokaj standardni, a vseeno efektivni. Prav tako tudi growli, ki pa imajo ta plus, da jih lahko tudi laik dokaj razločno razume. Nadstandard pa se pojavlja v smislu že omenjenih orientalskih melodij, ki so zaigrane z distorzijo, čistimi kitarami ali eksotičnimi instrumenti kot v Blessing of Mantra in The Eternal Cycle. Navduši tudi baladna In The Midst Of Nothingness, ki s svojim doom ritmom in vključkom izvrstnih, tesnobno zvenečih čistih vokalov kanček spomni na Inner Sanctum od Behemoth.
Ostale skladbe so večinoma bolj običajni death metal rušilci in marši in zato tudi malo manj izstopajoče in manj zapomnljive. Z izjemo Bomben über Warschau. Ta je sinonim za glasbeno bombardiranje: kratek, uničujoč, z enostavno strukturo in ponavljajočim refrenom. Zelo očitno je bil zamišljen in napisan za izvajanje na koncertih. Calm Hatchery so ga na plošček uvrstili kar v dveh verzijah, kar pa se izkaže za balast, saj bi bila ena povsem dovolj, po možnosti zgolj tista v poljskem jeziku. Pri ponavljajočem poslušanju ploščka se tega komada že kar naveličaš in začneš preskakovati. Tako je ironično skladba, na katero so bili zgleda Calm Hatchery najbolj ponosni, postala moteč element na sicer precej dobrem albumu.