Na današnji dan
1982
Luč sveta ugleda single The Number of the Beast zasedbe Iron Maiden
NAGRADNE IGRE
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

RECENZIJE

9. 7. 2012
Candlemass - Psalms For The Dead
Napalm Records, 2012

Candlemass se poslavljajo. Po osemindvajsetih letih ustvarjanja (z delnim premorom v letih 1993 do 1997) se je Leif Edling odločil, da je čas, da pokoplje svojega stvarjenca. Na srečo samo studijsko. Ne dvomim, da bo band v prihodnjih letih izdal še kakšen live album, kompilacijo, DVD itd. In prav je tako.
Rob Lowe se je sicer po snemanju (šest dni pred izidom albuma pa tudi dokončno) na žalost poslovil, po odličnih dveh predhodnikih (King Of The Grey Islands ter Death Magic Doom, ob promociji zadnje smo band imeli priliko videti tudi v Sloveniji, v sklopu Paranoid Open Air v Ljubečni 2009) pa je njegova predstava na zadnji stvaritvi na srečo ostala na istem nivoju. V Solitude Aeturnus je znal na trenutke zveneti repetativno (predvsem v refrenih), tu pa je po Marcolinovem vzoru razvil sveženj različnosti in edinstvenosti, pritičujoče mojstrom zvrsti, ki so jo definirali in lastnoročno poimenovali s prvim albumom. Lowe je v zadnjih dvajsetih letih postal eden bolj znamenitih glasov heavy doomerske podzvrsti in dejstvo, da se je pridružil bandu, ki jo opredeljuje, je enostavno logično in pravilno.
Klasični heavy riffi so delo mojstrskega basista Edlinga, ki je v Candlemass večinski avtor glasbe. Skozi interpretacijo Björkmana in Johannsona ter njunih vintage šeststrunk iz sedemdesetih, prihaja skozi zvočnike ob spremljavi legendarnega Lindha za baterijo udaren napad, zvok je zares odličen. Lindh je mojster ritmov, »Candlegroove« enostavno ni bil isti, ko ga ni bilo v bandu. Kulminacija vseh štirih instrumentov je zares sinhrona in prav to definira Candlemass. Komadi The Sound of Dying Demons, Siren Song in najdaljša, sedemminutna Waterwitch so klasične Candlemass mojstrovine, Edling pa je na zadnji plošči zares aktivno vključil svojo veliko ljubezen, Hammond orgle, torej električne orgle. V določenih sekcijah z njimi pretirava, a vendar, tega mu nikakor ne moremo očitati. Ljubezen do njih goji že leta, nasploh pa se Candlemass v velikem številu retro bandov, ki kopirajo sedemdeseta (in sumljivo nerazumljivem nenadnem številu oboževalcev le-teh, »go with the flow« seveda velja tudi med metalci) zadnje čase preveč pozablja. Generalno se album ne približa klasikam in prav to je edini manko oziroma »škoda«. Plošča je odlična, a poraja se ideja: Zakaj Leif ni počakal slabi dve leti, v tem času pisal (dodatno) glasbo, izpopolnil komade in zadnji album kariere, po možnosti celo najboljši, izdal ob trideseti obletnici banda? No, je že vedel.
Vredno nakupa in podpore skupini, ki je bistveno vplivala na mnoge bande ob poplavi (predvsem) thrash in »glam« metala v drugi tretjini osemdesetih, v devetdesetih z izjemo odlične From The 13th Sun malce popustila ter v zadnjem desetletju ponovno izdala štiri bodoče klasike. Support!

SORODNE VSEBINE:
KONCERTI & FESTIVALI
26. 4. 2024
The Swampnosis: A Gram Trip, Hrmülja, Lord Drunkalot
Klub Močvara, Zagreb, Hrvaška
26. 4. 2024
LOYAL TO NONE vol. two
MC Gornja Radgona, Gornja Radgona
26. 4. 2024
Srd, Ater Era, Britof
MC Pekarna, Maribor
26. 4. 2024
Buss, Dunraven
Mladinski center Postojna, Postojna
27. 4. 2024
Nanowar of Steel
((szene)) Wien, Dunaj, Avstrija
27. 4. 2024
Sovrag, Okl's Fruitloops, HellMetAll
Swenak, Idrija