Ali ste kdaj videli to avstrijsko »goregrindačino« v živo? Ste uživali v nehumanih vokalih, divjih ritmih, super riffih in odličnem humorju? Vam je bilo všeč?
Na vsa tri vprašanja lahko odgovorim z: »Da, izredno, njam, njam!« Carignan so mašina za ogled banda v živo, posebej če ste fan starih Aborted, Dying Fetus, Last Days Of Humanity itd. Ampak, ko slišite CD, ste skorajda malce šokirani! Ali je to res isti band?
Kaj pa je takega torej, da budi v umu takšno referenco? Če smo že pri gore grindu, kot bi slišal super recenzije za film Hellraiser, potem te pa nekdo nategne in ti na DVD z nalepko Hellraiser posname recimo Shivers ali kakega zadnjih delov Petek 13. Plošča je sama po sebi izredno enolična. Prvih nekaj pesmi je takih, kot bi se recikliral en in isti riff, ki ga ne rešuje niti bas, ker je preveč tih. Kitara je resnično nezanimiva in je nekje med klasičnim, dobrim death metalom in tistim groovom, ki ga bolje od deathmetalcev izvajajo newyorški hardcorovci. Stvar se na srečo začne popravljati šele v drugi polovici plošče (od komada SMS dalje, ko se od Dying Fetus riffi premaknejo k Napalm Death), ampak se zaradi prežvakanih tonov CD potem zaključi kar naenkrat. Nobenega nakazovanja, da se zdaj stvar premika h koncu – pač konec kot tak. Običajno v goregrindu oziroma tem klišejskem brutal deathu stvar rešujejo bobni, ki so v slučaju Carignan precej dobri in zanimivi, razen tega, da je naš tolkalec mahnjen na blast beate tam, kjer res niso potrebni. Zna pa groovati. Za vse tiste, ki obožujete »wiii-wii« oziroma »pig squeal« vokal, je Carignanov fantič zmaga. Ko pa začne kruliti, zveni kot prehlajena verzija zgodnjih Kataklysm. Ha, ima pa orožje v rokavu – krik. Ki pa je žal tak, kot bi se parila Danny Filth in Daffy Duck!
Dodajte temu pomanjkanje besedil (kot bi jih kdo ob tem »kruljenju« sploh razumel), nemške intermezze (izredno nezanimivi, če samo pomislim na lepote Vulvathrone, Lividity, Impetigo introv), malce premalo masiven zvok in dobite precej povprečen goregrind izdelek, ki – če spet uporabim horror film analogijo – je tak kot kak poceni slasher horror film, ki vam na kratko popestri popoldne, a kaj več od tega tudi ne. Jebiga, zakaj bi gledal neki x-ameriški shit, če imam v zbirki Fulcija ali Argenta?

Ivan