Children Of Bodom v letošnjem letu predstavljajo že osmi studijski izdelek, ki so ga poimenovali Halo Of Blood. Band vsi dobro poznate kot skupino ustvarjalcev, katerih glavna nit so solaže glave banda Alexija Laiha in klaviaturski dodatki Janneja Warmana. S komercialo prenabiti in že preslišani znani riffi, spremljevalci vsakega festivala, so v marsikateri glavi ustvarili mnenje, da bo Halo Of Blood spet eno nadaljevanje že slišanega, ki ga je možno poslušati samo s kozarcem (ali več) piva v roki. Vendar pa je band tokrat presenetil. Vrnili so se h koreninam, pripravili nekaj novega in ponovili nekaj že slišanega. Album otvori komad Waste Of Skin ter z značilnimi solažami, preigravanji in riffi napove, da so to Children Of Bodom in nihče drug. Ko bi najraje ugasnili zvočnike, pa za prvo presenečenje poskrbi naslovni Halo Of Blood, pri katerem se boste vprašali, ali sploh poslušate Children Of Bodom, saj začetek spominja bolj na kakšnega od komadov banda Behemoth ali katerega drugega poljskega death metal banda. Nizki, nekričeči toni, dvojna pedalka in melanholičen temačen pridih. Celo Alexi tokrat poizkusi z nižjim growlom, vendar njegov vokal še vedno ostane dosti prepoznaven pa tudi solaže niso izpustili. Pa kljub temu je Halo Of Blood nekaj drugega. Da ne bi naših želja postavljali previsoko, nas Scream For Silence takoj spusti na trda tla. Počasnejši komad, ki bi ustrezal kateremu od starejših izdelkov, ko band še ni pretiraval s solažami in Alexi ni podiral rekorda v dolžini solaž in preigravanj s klaviaturami. Torej komad, ki ustreza »merilom« banda, pa vseeno ne poskrbi za obračanje želodca zaradi že prevečkrat slišanega. Slednje bi lahko rekli za Transference, ki je na medmrežje prišel že veliko pred izidom, saj ga je band izdal kot single in zanj posnel videospot. Krivec za slaba pričakovanja do ušes pripelje visokotonsko melodiko, predolgo preigravanje in solaže, ki ne morejo počivati niti med vokalnim delom. Z isto taktiko nadaljujejo pri Bodom Blue Moon (The Second Coming), zato o njem tudi ni kaj dodati kot to, da je tipičen COB komad. Če bi se band držal nizkih basovskih in kitarskih linij in vsaj skrajšal Alexijevo »postavljanje«, bi dobili izjemen rezultat. The Days Are Numbered je še eden izmed prevečkrat slišanih komadov in ob tem se vprašamo, ali je sploh vredno poslušati album do konca. In odgovor se pokaže pri naslednjem komadu Dead Man´s Hand On You, ki je, ne boste verjeli, balada! Melanholičen poseg v njihove black metal korenine na trenutke spominja celo na Dissection. Nizki toni, poln vokal, počasna melanholična melodija. Solaže sicer niso izpustili, ker bi tako verjetno band izgubil svoj pomen, pa kljub temu je komad najbolj pozitivna stvar albuma. Damage Beyond Repair je zopet nekaj drugačnega, saj ima v določenih trenutkih trši, skorajda thrash pridih. Deveti komad All Twisted bi zopet lahko spadal med bolj thrash/heavy stvaritve, pa se kmalu razvije v tipičen izdelek. Zadnji od izvirnih komadov na albumu je One Bottle And A Knee Deep, zopet tipičen izdelek neke srednje hitrosti in simfonične obarvanosti. Za konec je band, ki rad naredi svoje verzije različnih komadov, dodal še priredbo komada Crazy Nights banda Loudness. Priredba ni slaba, če je pa boljša od originala, pa presodite sami. Halo Of Blood bi lahko bil še eden od tipičnih, komercialnih, prevečkrat slišanih izdelkov banda, vendar pa nekaj presenečenj poskrbi, da album ni več tako tipičen. Priporočam za poslušanje, če pa res ne marate Fincev, si pa zavrtite vsaj Halo Of Blood in Dead Man´s Hand On You in mogoče jih boste vzljubili.