Children Of God je slovenska zasedba, ki je zapisana old school metalu. A ker metal pač ni samo metal in ker imamo vsi tako zelo radi predalčkanje, bom tudi to zasedbo in njen prvenec Funeral of Hope poskusil spakirati v ustrezne predalčke. Kdor se poglobi v recenzirani album, kmalu ugotovi, da je ta žanrsko pisan in se uspešno giblje med doom in gothic metalom ter dark rockom. Glede na to, da je mastermind za imenom Children Of God oziroma njegov ustanovitelj Marcus Obscura, se pravi nekdanji pevec mariborske dark/gothic zasedbe Shanti Nilaya, je navedena mešanica tudi nekako pričakovana.

Toda če bi slepo (in gluho) navedel Shanti Nilaya kot glavno in edino referenco, Children Of God sicer ne bi naredil krivice, a vsekakor bi bil opis deloma zgrešen oziroma pomanjkljiv. Funeral of Hope na eni strani ne uporablja nobenih klaviatur, medtem ko mu na drugi strani vseeno uspe biti dovolj melodičen, raznolik in zanimiv, da poslušalec teh niti ne pogreša. Za to pa v prvi vrsti poskrbi že omenjeni M. Obscura, ki na albumu pri določenih komadih uporablja tudi tri kitare, po drugi strani pa album začini z raznolikimi vokali: svoj naravni vokal, nekoliko nežnejše petje, tenorju podobno petje in celo growl. Slednjega je sicer samo za vzorec, a dovolj, da ob zaključku samoizpovednega komada When Drugs Don't Work pokaže in dokaže, da misli resno.

Tako, pa smo že pri posameznih komadih in tematiki. Že naslov albuma jasno pove, da ne bo govora o svetlih in lepih, temveč o grdih in temnejših plateh življenja. Življenje ni potica, temveč gnilo jabolko, ki je v večini primerov prepuščeno samemu sebi na biti ali ne biti. Slednje pa vsekakor ni opcija, temveč nas doleti tako ali tako enkrat, samo vprašanje časa je, kdaj in kako bomo tega dočakali. Priredba Angelfuck, ki jo v originalu izvajajo pankiči Misfits in je slogovno povsem zlita z avtorskimi komadi, zaradi česar se sploh ne čuti, da gre za priredbo, govori o nam vsem znani srčni bolečini, ko te on/ona ne ljubi več. Takoj za tem pa je že na vrsti bolečina malo drugačne narave, Black Birthday – Weltschmerz razumem kot kritiko zblojenosti družbe, prepad, proti kateremu počasi drvi človeštvo, kateremu se lahko izognemo le s samodestrukcijo.

Protiutež negativnemu dojemanju družbe oziroma vsakdanje človekove okolice pa predstavlja beg v okultizem oziroma drugačno realnost. Okultizem pa za Marcusa & co. ni samo beseda ali nekaj, s čimer bi si želeli krajšati dolgočasje vsakdana, temveč je način življenja, iz katerega se napajajo, lahko normalno delujejo. Zato potemtakem tudi ne čudi, da nas zasedba z izredno catchy komadom Come to the Sabbath vabi v svet okultizma. In da je okultizem pri bandu resnično na prvem mestu, dokazuje tracklista, za katero je kot opener po všečnem in na šumu morja temelječem uvodu Intro – Lost Shores bil izbran komad The Ritual. In kot takšnega lahko dojemate tudi celoten, preko 70 minut trajajoč album, katerega lajtmotiv so monotone kitare, ki kot nekakšna parna lokomotiva poganjajo koleščke življenja brezupnega človeka oziroma povsem neposredno lahko tudi rečemo kar Pogreb Upanja.

Če torej znate uživati ob temačnih dark rock, doom/gothic metal ritmih 90. let prejšnjega stoletja, se vam zagotovo splača preizkusiti tale košček plastike, ki vas bo romantično zazibal, v vas vzbudil hrepenenje, zaradi katerega boste hkrati obupano in žalostno strmeli v prihodnost.