RECENZIJE

11. 7. 2018
Condemnatio Cristi - Dreamcrusher
Mass Catharsis Productions, 2018

Ljubljanski simfonični black metalci Condemnatio Cristi so letos izdali svoj tretji studijski album z naslovom Dreamcrusher. Gre za izdelek, ki se stilsko naslanja na leta 2014 izdan EP Wars & Oceans in prinaša dva instrumentalna in pet normalnih komadov.

Uničevalec sanj se začne z instrumentalnim introm, ki zaradi uporabe trobente spominja na madžarske simfonike Sear Bliss. Uporaba trobente se večkrat ponovi, z njo tudi rahle asociacije na omenjene Madžare, ki pa nimajo prevelikega vpliva na konzumacijo. Dreamcrusher je v celoti bolj osredotočen na kitarsko udejstvovanje, kar pomeni, da imamo opravka s številnimi zanimivimi in nalezljivimi kitarskimi riffi ter da je orkestralni del dosti bolj okleščen. Ker kitarske melodije opravijo svoje delo odlično, orkestra dejansko sploh ne pogrešam, pod črto pa celoten izdelek zveni kot trša različica simfonij iz hiše Neurotech, zaradi česar tudi razumem, da band svoje ustvarjanje označuje kot cinematic black metal. Dodatno pikico na i predstavlja nastop Sare Jeremič (Noctiferia, Brezno), ki po eni strani s svojim mezzosopranom v baladi Rain spominja na prav tako odličen Unconditional že omenjenih Neurotech in po drugi strani z recitalom med naslovnim komadom vzpostavlja vzporednice s kontroverznimi Laibach. Nič manj kontroverzna oziroma kritična pa niso besedila recenziranega ploščka, zaradi katerih je poslušalec še dodatno zaposlen. Nekoliko naproti nam v tej zvezi pride razumljiv harsh vokal, ki ob razumevanju angleškega jezika odpre dodatna vrata v svet Uničevalca sanj.

A medtem ko album deluje kot celota, je mogoče že samo po nekaj poslušanjih tudi razbrati nekaj komadov, ki izstopajo s hit potencialom. Osebno sta me najbolj prepričala ravno komada s Saro, vendar ne izključno zaradi njene vloge. Predvsem Rain se mi zdi zaradi odlično ustvarjenega antipoda med blackmetalsko surovostjo in melodiko najbolj uspeli komad na celotnem albumu. Prav tako čudovit se mi vedno znova zdi vokalni ekskurz proti koncu komada, kjer po himovsko še zadnjič slišimo refren.

Nič dosti manj prepričljivi pa niso čudovit zaključni instrumental Fading Away to the Sight of an Ocean, ki je sam po sebi več kot dovolj zgovoren in resnično ne potrebuje nobenega besedila, in I Walk Alone ter The Greatest Loss, ki vedno znova navdušita z odlično lead kitaro. Dreamcrusher torej ni prekratek samo zaradi skromne minutaže, temveč tudi enostavno zato, ker je res odličen.

SORODNE VSEBINE:
7. 5. 2012Condemnatio Cristi / Novice
22. 4. 2011Condemnatio Cristi / Novice
5. 4. 2011Condemnatio Cristi / Novice
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
18. 2. 2019
1914 - The Blind Leading the Blind
Recenzija
15. 2. 2019
Inmate - Anarthas
Recenzija
13. 2. 2019
Degress - Imperfect Hell
Recenzija
7. 2. 2019
SkyEye - Digital God
Recenzija
5. 2. 2019
Marax - Dance Within the Flames of Burning Fire (EP)
Recenzija
25. 1. 2019
Glista - Death Machinery
Recenzija
27. 12. 2018
Haiduk - Exomancer
Recenzija
19. 12. 2018
Anaal Nathrakh - A New Kind Of Horror
KONCERTI & FESTIVALI
19. 2. 2019
Project for Bastards, Sedmina, Facial Tissue Dispenser
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
21. 2. 2019
KoD: Morywa, Maskardh, Morost
Orto Bar, Ljubljana
22. 2. 2019
Alter za Matjaža: Tomato Punx, Britof, Underpodngrabn, Beerfits, Jut
Špajz, Slovenj Gradec
23. 2. 2019
Obscura, Fallujah, Allegaeon, First Fragment
Rockhouse, Salzburg, Avstrija
23. 2. 2019
Carnival of Death Metal Fest: Ater Era, Ursus' Escape, Dark Pools
El Covo de Jameson, Trst, Italija
23. 2. 2019
SkyEye
Mladinski center Brežice