Ker je pri Cradle of Filth malo težje opremiti albume z zaporedno številko, se bom tega tokrat izognil in Cryptoriana enostavno označil samo kot naslednika celovečerca Hammer of the Witches. Poleg umazanca Dannyja je tudi preostali del zasedbe ostal nespremenjen, tako da smo lahko poslušalci vsaj deloma že vnaprej predvidevali oziroma pričakovali, kakšen bo album. No, vsaj posamezni elementi na Cryptoriana – The Seductiveness of Decay niso nobeno presenečenje, medtem ko album v celoti vseeno zna preseneti.

Cradle of Filth so me z aktualnim albumom presenetili v prvi vrsti z dejstvom, da so ustvarili zelo ekstremen album. S tem so se do določene mere vrnili v obdobje albumov Dusk And Her Embrace in Cruelty And The Beast, lomastenje v tem slogu pa se začne že z uvodnim Exquisite Torments Await..., ki predstavlja mešanico med klasičnim introm in polnovrednim komadom. Single Heartbreak and Seance je potem prvi pravi komad, ki pokaže vse zobe zloveščega seksteta in napove album z odličnim ravnovesjem med death/thrash udarnostjo in black/goth melodičnostjo.
Tematska osredotočenost na viktorijansko obdobje je rdeča nit, ki povezuje komade med seboj, pri čemer pa za moj okus kitarska izvedba začne proti koncu albuma nekoliko pešati. Ker strukturno kompleksnemu albumu kljub vsemu še ne želim prehitro soditi – ravno zaradi njegove bogate pestrosti – bom zaenkrat še dopuščal možnost, da je rifaža pač manj direktna kot na predhodniku in da poslušalec zaradi tega potrebuje več časa za globlje spoznavanje. A po drugi strani za nevšečnost ni kriva zgolj kompleksnost, temveč tudi dejstvo, da marsikateri vmesni riff deluje poznano. To lahko pri bandu, kot so Cradle of Filth, seveda z lahkoto opravičimo z izjemno zgodovino, ki je osnova za bandovo prepoznavnost, s čimer pa spet najbolj na svoj račun pridejo bandovi največji oboževalci. Ker je bilo tega manj na Hammer of the Witches, mi je ta bil toliko bolj všeč, Cryptoriana – The Seductiveness of Decay pač potem takem toliko manj. Nič hudega torej, temveč stvar osebnega okusa.

V podoben predalček lahko stlačim okoliščino, da je Danny na aktualnem ploščku nekoliko manj prostora namenil z vseh strani hvaljeni Lindsay Schoolcraft, ki je od leta 2014 stalna članica zasedbe, in se odločil za duet z v gotik sceni vsem znano Liv Kristine. Prav tako me osebno ne prepriča sicer izredno nalezljiv melodični riff v refrenu komada The Seductiveness Of Decay, ki spominja na ene in edine Železne Device. Tovrstno »šlepanje« – prosim, ne me kamenjati zaradi izbranega izraza – mi pač nikoli in pri nikomur ni bilo všeč, čeprav priznam, da komadu zelo paše.

Presenečenj je na albumu še nekaj; tisti, ki boste nabavili limitirano izdajo, boste lahko uživali celo v dveh bonus komadih, od tega priredbi Alison Hell (Annihilator), ki je po mojem eden od najmočnejših komadov na plati. In s tem ozirom je dodatno nemogoče zgolj negativno govoriti o aktualnem albumu angleških ljubiteljev umazanije, temveč jim je treba priznati, da so v svojem glasbenem okolju ponovno ustvarili dober album, ki sicer ne ponuja dosti novega, vendarle pa zna pritisnite na tiste prave gumbe, ki so potrebni za pravo mero zabave.