Minilo je že kar nekaj let in studijskih albumov, odkar so Deathspell Omega nazadnje kratkočasili moje slušne koščice. V vmesnem času sem se raje posvečal agresivnejšim zvokom, bolj direktnim glasbenim oblikam ali odkrival do tedaj manj poznane žanre. Po navdušenem percipiranju nekaterih po žanrski definiciji manj konvencionalnih studijskih albumov, kot na primer zadnje izdaje aktualnih ameriških Nachtmystium ali norveških Enslaved, se je nato ponovno počasi razvila želja po glasbi iz hiše Deathspell Omega. In glede na neizpolnjena pričakovanja avantgardnosti najvišje stopnje sem vesel, da sem izpustil nemalokateri medtem izdani album in pograbil diskografijo teh francoskih mojstrov na njenem samem koncu. Drought namreč temelji na ravno še dovoljšnem številu zapomljivih riffov, ki ljubiteljem neposrednih melodij ponuja dovolj zabave, da EP-ja ne zavržejo kar po prvem poslušanju. Seveda avantgardni trenutki reprezentativno gledano sploh niso zanemarljivi, tudi teh je dovolj, a mešanica med obema je zadetek v polno in zagotovilo za uživaške trenutke tako ljubiteljev klasičnega kot tudi modernega black metala.
Drought (slov. Suša) vsebuje šest skladb. Uvod in zaključek sta instrumentalna, sicer pa gre za povsem klasični skladbi, le da sta nekoliko bolj umirjeni. Podobno kot minuto in pol dolgi intermezzo z naslovom Sand (kako prefinjeno – kot tudi vsa besedila), ki ločuje najhitrejšo in najbolj divjo Abrasive Swirling Murk od nič dosti manj hitrih in udarnih Fiery Serpents ter Scorpions & Drought iz prve polovice EP-ja. In čeprav vseh šest skladb skupaj šteje preko dvajset minut, kar je za tovrstne izdaje kar dolga minutaža, poslušanje mine, kot bi mignil, prehodi med posameznimi komadi pa so izredno tekoči in nič kaj suhoparni. Zagotovo še en vrhunski glasbeni izdelek v vrsti mnogih.

Kako je isto ploščo doživljal Tilen, pa lahko preberete tukaj.