RECENZIJE

1. 6. 2018
Dimmu Borgir - Eonian
Nuclear Blast, 2018

Končno deseti album po 25 letih delovanja in po dolgih 8 letih studijskega molka (razne kompilacije in koncertni albumi s starimi komadi me niso nikoli preveč zanimali). Kakšen naj bi bil album, je deloma razkrival single Interdimensional Summit, vendar še zdaleč ne vsega, kar Eonian dejansko ponuja.

Album se začne z industrijskim uvodom, nakar vajeti prevzamejo simfonični elementi, komad pa se nadaljuje in vodi do konca v pretežno počasnem in umirjenem slogu, prepletenim z vsem mogočim, kar smo pri Dimmu Borgir v preteklosti že slišali: mehki kitarski zvok, dvojni bas boben, klasičen Shagrathov govorjeni harsh vokal, zborovsko petje, na eni strani simplificirane in na drugi strani pompozne klaviature. Glede na to, kdo so Dimmu Borgir in kaj pomenijo v svetu simfoničnega black metala, bi si lahko umislili veličastnejši uvod v tako pomemben album.

Sledi že omenjeni single Interdimensional Summit, s katerim postanejo stvari malo hitrejše in predvsem bolj razgibane. Mislim, da je osnovna težava tega albuma ta, da je marsikdaj preveč enostaven. Direktne kitarske melodije, ki so iz ozadja ali iz ospredja podkrepljene z ne preveč izstopajočimi klaviaturskimi melodijami ali zborovskim petjem, pač ne dopuščajo dolgega in poglobljenega odkrivanja, saj band dokaj neposredno in naenkrat postreže z vsem, kar premore. Po drugi strani pa enostavnost ni nujno ravno znak slabosti, kajti album na ta račun tudi hitro zleze pod kožo, to pa je zagotovo okoliščina, s katero se lahko Eonian pohvali; pa čeprav deloma na račun tega, da večkrat zveni podobno kot njegov slavni brat Enthrone Darkness Triumphant.

Ta podobnost ni edina, ki jo srečamo na albumu. Zagotovo je logično in deloma tudi zaželeno, da Eonian zveni podobno kot predhodnik Abrahadabra. Čeprav je band potreboval dolgih osem let za nadaljevanje svoje diskografije, to ne pomeni, da je povsem pretrgal vezi s preteklostjo, kar me osebno veseli. Prav tako me veseli, da zasedbe ne muči demenca in da še zna konkretno udariti po instrumentih, kar sem na predhodniku morda nekoliko pogrešal. V mislih imam predzadnji komad na albumu, Alpha Aeon Omega, na katerega zmeraj predolgo čakam, da se mi zavrti kot deveti po vrsti. Gre za odličen primerek divjega, hitrega, na kitarskem riffu osnovanega simfoničnega black metal komada, ki ga lahko Shagrath, Silenoz in Galder postavijo ob bok legendarnemu Mourning Palace.

A s tem primerjav še ni konec. Alpha Aeon Omega namreč ni edini komad, ki ne tišči v ospredje klaviatur, temveč je celoten album ponovno bolj kitarsko usmerjen. Seveda ne v smislu kakšnega black/thrash napada v slogu starih Darkthrone, kar ste menda lahko do zdaj že razbrali iz mojega opisa, temveč enostavno v slogu, po kakršnem je band že od nekdaj poznan. Dimmu Borgir namreč nikoli niso bili osredotočeni izključno na simfoniko, temveč so jo zmeraj dobro kombinirali z odločnimi kitarskimi riffi.

Na tem mišljenju je zrasel med drugim tudi komad Lightbringer, drugi najdaljši predstavnik albuma, katerega uvod spominja na sodobne Satyricon. Omenjeni stanovski kolegi pa niso edini, ki med tem komadom obujajo spomine na stare čase, temveč je nekje na sredini moč slišati celo nekaj stare gehennovske romantike, preden komad povsem zavije v recenziranemu bandu lastne vode.

Zanimivo je, da Satyricon na albumu zazvenijo še enkrat, in sicer ob koncu komada Archaic Correspondence, katerega lajtmotiv so disko pop klaviature, ki so marsikoga zmotile pri komadu Interdimensional Summit. Pri tem komadu je bil morda ta efekt, ki spominja na kapljanje dežja, uporabljen res nekoliko naivno, toda na albumu se pojavlja večkrat in pri Archaic Correspondence in drugih komadih izzveni povsem drugače, dosti bolj odraslo in razvito. Takšen je tudi album v celoti, na katerem Council of Wolves and Snakes s svojo razgibanostjo meni osebno predstavlja enega izmed glavnih vrhuncev. Skratka izdaja, ki je nikakor ne bi želel zgrešiti.

SORODNE VSEBINE:
6. 9. 2001Wacken Open Air 2001 / Reportaže
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
21. 6. 2018
Parkway Drive - Reverence
Recenzija
19. 6. 2018
Sabaium - Perfect Shadow
Recenzija
14. 6. 2018
Kalmah - Palo
Recenzija
12. 6. 2018
Sleep - The Sciences
Recenzija
5. 6. 2018
Mist - Free Me of the Sun
Recenzija
1. 6. 2018
Dimmu Borgir - Eonian
Recenzija
25. 5. 2018
Big Bad Wolf - Outrage of Modesty
Recenzija
24. 5. 2018
Immortal - Northern Chaos Gods (single)
KONCERTI & FESTIVALI
26. 6. 2018
Stick to Your Guns, Stray from the Path
Orto Bar, Ljubljana
27. 6. 2018
Alice In Chains
Jarun, Zagreb, Hrvaška
28. 6. 2018
Solomacello Fest 2018 - Part 1
Santeria Social Club, Milano, Italija
29. 6. 2018
Rock The Castle 2018
Castello di Villafranca, Verona, Italija
29. 6. 2018
Under The Guillotine Fest
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
29. 6. 2018
Within Destruction, Mist, Black Reaper
TrainStation SubArt, Kranj